Po takšni izgubi ni človek nikoli več isti: Grdi neznanec v temni ulici je imel znan obraz

O mitih, ki pri so pri nas povezani s spolnim nasiljem nad ženskami, otroci in moškimi, ranah, ki jih takšna dejanja puščajo žrtvam in sistemu, ki jih še vedno ne zna ustrezno zaščititi, smo govorili s kriminalistko Katjo Bašič, ki je tudi ustanoviteljica Združenja proti spolnemu zlorabljanju in s predstavniki Društva SOS.

"Po naših ocenah se ozaveščenost splošne javnosti o problematiki nasilja na splošno, kot tudi spolnega nasilja, sicer povečuje, vendar nasilje še vedno ostaja tema, o kateri ljudje težko spregovorijo, spolno nasilje pa pri večini ljudi še vedno ostaja tabu tema," menijo v Društvu SOS.

S tem se strinja tudi Bašičeva: "So oblike nasilja, do katerih smo kot družba bolj odprti. Na primer do nasilnih dejanj nad odraslimi in otroci s strani neznanca. To kaže predvsem na to, kako malo je še vedenja o tovrstnih zločinih in njihovih možnih storilcih, ter kako nas obvladujejo miti! Odziv žrtev je zato pričakovan – občutek sramu in krivde, posledica pa je neprijavljanje dejanja. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da strahovi, občutek sramu in krivde pripomorejo tudi k nezmožnosti spoprijemanja z doživetim dejanjem, z realnostjo zlorabe same in torej posledično nezmožnostjo razkritja."

Še posebej zaplete se, ko so žrtve tovrstnih dejanj otroci, opozarja Bašičeva: "Ko gre za spolne napada na otroke, je potrebno poudariti, da otroci o tem, kar se jim dogaja, ne zmorejo kar tako sami spregovoriti po telefonih za pomoč ali si sami poiskati pomoč. Za razkrivanje spolnih napadov na otroke smo odgovorni odrasli! Toda za prepoznavanje teh dejanja, so potrebna znanja, če otrok o tem ne spregovori. Veliko otrok ne bo spregovorilo nikoli. Zelo dobro vedo, kdo je sploh pripravljen prisluhniti njihovim sporočilom." In pogosto se najprej zaupajo materam, pravi Bašičeva: "Od 43 odstotkov otrok, ki spregovorijo o spolni zlorabi, jih 35,7 odstotka pove o tem materam. Ker je spolni napad najpogosteje pomembno vpet v medosebne odnose in družine, je tabuiziranost le-tega še bolj prisotna, posledično pa tudi zahteve ali pričakovanja po nerazkritju zlorabe. Še posebej zadnja leta pa se pri nas žal utrjujejo tudi miti, da so matere maščevalne in da se želijo s prijavo maščevati partnerju, s katerim so na primer v ločitvenem postopku, čeprav otrok prav po ločitvi staršev pridobi občutek varnosti in "pravico" da prelomi obljubo o skrivnosti, ter poda sporočilo o tem, kaj se mu je dogajalo."

"Letno se na Združenje obrne povprečno 1200 uporabnikov, lani jih je bilo 1292," pravi Bašičeva. Večina klicev se je nanašala na potrebo po prvi psihosocialni pomoči in podpori, klicatelji so iskali pomoč za identificiranje problema, s katerim so se soočili ali ravnanja, katerega žrtev so bili. Iskali so podporo ali informacije o tem, kaj storiti po dejanju, ki so ga utrpeli. Klicali pa so tudi takšni, ki jih je zanimalo, kaj storiti, ko so v svojem življenjskem ali delovnem okolju zaznali otroka, ki bi bil lahko žrtev zlorabe, oziroma so želeli anonimno opozoriti na možno zlorabo otroka.

172 ljudi pa je pomoč pri njih poiskalo osebno. "Pri teh je šlo najpogosteje za matere, ki so pri otroku zaznale vedenja, ki bi lahko bila povezana s sumi spolne zlorabe, ali je otrok sam spregovoril o tem, kaj se dogaja. Sledijo odrasle preživele žrtve spolne zlorabe v otroštvu ter mladoletne žrtve spolne zlorabe v otroštvu ter druge mladoletne in polnoletne osebe, žrtve spolnega nasilja. Večinoma prihajajo ženske, so se pa lani na nas obrnili tudi trije moški, ki so bili žrtve spolne zlorabe v otroštvu," še razlaga Bašičeva.

Se žrtve, ki pomoč iščejo na brezplačnih telefonih, obrnejo tudi na policijo?

"Nekatere žrtve spolnega nasilja se obrnejo tudi na policijo, večina teh, ki pokličejo na SOS telefon, pa niti ne, saj se na nas praviloma obračajo šele po tem, ko je od dejanja preteklo že več časa oziroma ko spolno nasilje traja že dalj časa. Podatkov o tem kakšen delež žrtev se odloči za pregon storilca nimamo,"pravijo v Društvu SOS.

Žrtve spolnega nasilja so zelo ranljive, kakšno je po vašem mnenju na tem področju delo policije, tožilstva, sodišč – je dovolj posluha za žrtve, so primerno obravnavane, postopki pa dovolj hitri?

"Odrasle žrtve spolnega nasilja in otroci so pogosto reviktimizirani in premalo zaščiteni v postopkih preiskovanja kaznivih dejanj in na sodišču, postopki se prepozno začnejo, se prelagajo, predolgo vlečejo, zastarajo. Sodnih izvedenk in izvedencev, ki bi bili posebej strokovno usposobljeni za delo z žrtvami spolnega nasilja, je zelo malo, za otroke jih skoraj ni. Spolne zlorabe otrok so dostikrat nedokazane, posledično so otroci primorani v stike z zlorabljajočim staršem. Odrasle žrtve spolnega nasilja in otroci nimajo na voljo za spolne zlorabe posebej strokovne usposobljene in za njihove potrebe dovolj pogoste brezplačne psihoterapevtske pomoči, predvsem pri otrocih je to pereč problem," opozarjajo v Društvu SOS.

Na podobne težave opozarja tudi Bašičeva: "Do žrtev so še vedno prepogosto dvomljivi, manj subtilni v okviru raziskovanja dejanja kot bi žrtve upravičeno pričakovale, v nezadostni meri se spoštuje pravice in potrebe žrtev ( npr. žensko naj izprašuje ženska), njihovo iskanje predhodne pomoči in podpore pri nas pa je še vedno deležno ciničnih pripomb, žal smo se soočili tudi s poniževanjem žrtve. Tudi sodišča tekom postopkov ne ustavljajo dovolj nesramnosti ali poniževanja žrtev in prič s strani odvetnikov. Predvsem pa smo razočarani, ker smo pričakovali dvigovanje standardov - tako ko gre za znanje, kot odnos do žrtev, pa se je ta v zadnjih letih še nekoliko znižal. Pri spolnih napadih na otroke tako že v predkazenskem postopku ovaditelji najpogosteje slišijo vprašanja ali odgovore o tem "kakšne dokaze imajo", pri tem, da se ve, da pri spolnih napadih na otroke v 95 odstotkih ni nobenih materialnih dokazov. Zgodi se celo, da tožilstvo primer zavrže z razlago, da storilec "ni doživel spolne zadovoljitve". Sodni postopki pa so ponižujoče počasni!"

Številni še vedno menijo, da so posiljevalci „grozni grdi moški, ki prežijo v temnih ulicah“. V praksi je veliko storilcev družinskih članov, sorodnikov, prijateljev, torej ljudi, ki se jim zaupa. Kakšna je razlika v posledicah, ki jih ima spolni napad na žrtev, če je šlo za neznanca ali za znano osebo? So v tem drugem primeru rane globlje?

"Seveda je slika o storilcih takšna, ker želimo videti samo takšne "grozne, ki prežijo v temnih ulicah". Zaradi oklepanja takšnih mitov, se je seveda težko soočati z dejstvi, da je večina spolnega nasilja, naj bo to nad odraslimi ali otroci, storjena s strani oseb, ki so žrtvi znane ali pa so ji zelo blizu. In ravno to dejstvo, da z zlorabo zaupanja storijo napadalci nad žrtvami najtežje zločine, pušča tudi težje in dolgoročne posledice, saj se pri tem prepleta tudi cela kopica drugih njihovih medosebnih odnosov," pravi Bašičeva.

V Društvu SOS pa dodajajo, da celo več kot 80 odstotkov storilcev spolnega nasilja izhaja iz neposrednega socialnega okolja žrtve.

Glede na to, da so žrtve spolnega nasilja pogosto otroci - kdaj naj starši s svojimi otroci in na kakšen način, začnejo govori o tem, da obstaja spolno nasilje, o nevarnostih, ki pretijo, da bodo po eni strani otroci opremljeni z informacijami in se bodo lažje izognili potencialno nevarni situaciji, po drugi strani pa ne bodo zaradi tega prestrašeni in pretirano boječi?

"Spolno zlorabljenih je vedno več zelo majhnih otrok, celo dojenčkov, ki o tem še ne morejo dati verbalnih sporočil. Že s svojim odnosom, ravnanjem do otroka (izvajanje higiene, previjanje, prijemanje … ), njegovega telesa, lahko starši že majhnemu otroku dajejo sporočila o tem, da je in mora biti njegovo telo spoštovano, da nihče nima pravice z njim ravnati na način, ki je za njega nesprejemljiv ali pri tem celo trpi. Otroku morajo s tem dati vedeti, da je njegovo telo samo njegovo. Pri tem morajo otrokom dovoliti izražanje čustev, jih k temu tudi spodbujati, spoštovati njihova čustva in se o njegovih izraženih čustvih tudi pogovarjati. To so načini, da bo otrok ob spoštovanju svojega telesa in z izražanjem čustev bolj samozavestno prepoznal nevarnosti, vedel bo, da lahko spregovori o dobrih in slabih dotikih, znal jih bo ločevati. Otroku s tem, ko bomo sami z njim ustrezno ravnali, mu ob izvajanju higiene pokazali spoštljiv odnos in govorili tudi o tem, da tudi nihče drug ne sme z njim drugače ravnati ali na način, ki mu ni všeč, dajemo prva preventivna sporočila na način, s katerim ga ne bomo prestrašili. Večjemu otroku ob takšni vzgojni zasnovi pa seveda lahko v jasnejših pogovorih podamo še bolj jasna sporočila," svetuje Bašičeva.

"Ne obstaja "sindrom spolne zlorabe" in nekateri otroci lahko prve posledice pokažejo celo šele v odraslosti, prav tako so posledice pri žrtvah lahko zelo različne. Toda vse žrtve spolne zlorabe se soočajo najmanj z izgubo - otroštva, svobode, osebne identitete, ideala … In po izgubi človek ni nikoli isti, ne glede na to, kako jo predela. Soočajo se z jezo, ki lahko preplavlja njihovo življenje in je ne morejo izraziti. Soočajo se s krivdo - jaz bi morala, jaz nisem storila, jaz sem storila. Vse to preplavlja njihovo življenje in vpliva na njihovo samopodobo. So nezaupljivi, to jim lahko povzroča težave v odnosih, kasneje tudi v partnerskih odnosih, soočajo se s psihosomatskimi težavami, občutki krivde jih delajo negotove," posledice opisuje Bašičeva.

V Društvu SOS pa pravijo, da je teža posledic nasilja, tudi spolnega, odvisna od tega, v katerem življenjskem obdobju se je nasilje začelo, kako dolgo je trajalo, kakšna je bila oblika, intenzivnost in pogostost: "Prej kot se začne, dalj kot traja, bolj kot je intenzivno in pogosto, bolj resne in dolgotrajne so njegove posledice. Posledice se izražajo na telesnem in duševnem zdravju, na področju čustvovanja, identitete, socialnih stikov. Spolno nasilje je najbolj grob poseg v človekovo celovitost, zato žrtvi pusti tudi najbolj resne in dolgotrajne posledice kot so izguba zaupanja, občutka varnosti, občutek drugačnosti, "pokvarjenega blaga", lahko vodi v socialno izolacijo, odvisnost od odnosov, psihične motnje, bolezni, depresijo, pojavijo se lahko napadi panike, tesnoba, fobije, samomorilnost, zloraba drog, promiskuiteta, motnje spanja, motnje hranjenja, kronične bolečine in bolezni."

Vir: Policija

Se žrtvam spolnega nasilja pri nas – pa naj gre za otroke ali odrasle, nudi dovolj psihološke pomoči? Kam jim priporočate, da se obrnejo, če o tem še niso spregovorili pa je takšen dogodek zaznamoval njihovo življenje?
"Nujna je psihoterapija. Na žalost je pri nas premalo posebej strokovno usposobljenih psihoterapevtk in psihoterapevtov, ki bi nudili psihoterapije brezplačno in dovolj pogosto glede na potrebe žrtev spolnega nasilja. Dobra oblika pomoči so tudi skupine za samopomoč za žrtve spolnega nasilja," svetujejo v Društvu SOS.

"Pomoči je vedno premalo. Za otroke pa še posebej, saj si nezlorabljajoči starši najpogosteje zaradi finančne situacije tudi ne morejo privoščiti privatnih terapevtskih pomoči in podpor otroku, medtem ko Centri za socialno delo te pomoči in podpore otroku skoraj ne nudijo. Odločitev o tem, kam se lahko obrnejo po podporo, pomoč, prijavo, ovadbo, je na strani žrtev - lahko je to policija, tožilstvo, Centri za socialno delo in vedno seveda tudi naše Združenje. Uporabnikom stojimo ob strani tudi v času vseh postopkov institucij, če to želijo. Spregovoriti pomeni prvi korak na poti okrevanja. In še vedno je premalo zavedanja, da se zloraba, če se ne razkrije, ne zaustavi," opozarja Bašičeva.

Še ena vrsta nasilja, ki je pri nas precej tabuizirana je spolno nasilje med partnerji. Številni so namreč še vedno prepričani, da mož žene pač "ne more" posiliti.

"Posilstvo v partnerski zvezi ni redko, le žrtve o tem še težje spregovorijo. Veliko prej bodo prijavile nasilje v partnerskem odnosu, kot tudi posilstvo ali posiljevanje, katerega so v tem odnosu doživljale," opozarja Bašičeva.

"Nacionalna raziskava o nasilju v partnerskih odnosih iz leta 2010 je pokazala, da je v Sloveniji 6,5 odstotka žensk doživelo spolno nasilje po 15. letu starosti. Pri tem moramo upoštevati, da je, zaradi tabuizacije in posledičnega neprepoznavanja, spolno nasilje še veliko manj poročano kot druge oblike nasilja. Še vedno moramo ljudi osveščati, da ima ženska vedno pravico reči ne, in da je tudi v partnerski vezi ali zakonu vsako spolno dejanje proti volji spolno nasilje," pa dodajajo v Društvu SOS.

Ali morda opažate, da vse večja dostopnost spletne pornografije vpliva na več spolnega nasilja, predvsem med mladimi, kot so to zaznale raziskave v Veliki Britaniji?

"O tem nimamo podatkov. Je pa v mednarodnih dokumentih, ki obravnavajo nasilje nad ženskami, posebej poudarjeno, da je pornografija, ki predstavlja ženske kot spolne objekte, tudi eden od pomembnih dejavnikov, ki povečujejo tveganje za spolno nasilje nad ženskami," pravijo v Društvu SOS.

Medtem ko je na eni strani tega krutega dejanja žrtev, je na drugi strani storilec, na katerega bi družba, še raje kot na žrtev, kar pozabila. Kako je poskrbljeno za njihovo rehabilitacijo, ponovno vključevanje v družbo in za to, da je nevarnost za okolico, ko se vrnejo iz zapora, odpravljena?

"Za storilce v smislu rehabilitacije in s tem ustreznejše vključitve v družbo ni ustrezno poskrbljeno, prav tako pa morajo žrtve ob njihovem vračanju s prestajanja zaporne kazni vnesti mnoge napore, da se prepozna njihovo ponovno ogroženost. Izhajajoč iz tega torej ne bi mogli reči, da so kakršnekoli dejavnosti institucij usmerjene v to, da bi bila nevarnost tudi za okolico odpravljena," je kritična Bašičeva.

Poseben problem predstavlja zaščita otroka, kjer država otroku ne zagotovi zaščite pred storilcem po razkritem dejanju, temveč se morajo za to zaščito boriti matere na družinskih sodiščih. "Osumljenec seveda na vso moč dokazuje, kako rad ima otroka in kako lažna je prijava, izvedenci pa v res najboljšem primeru podajo mnenje, da "ne morejo točno opredeliti, ali se je zloraba zgodila ali ne". Mati morebiti izbori stike pod nadzorom, osumljenec pa na njih nadaljuje s prefinjenim vpletanjem otroka. Ko se mati bori za preprečitev stikov, jo pogosto označijo za "preveč zaščitniško". Vsaj v tem se odraslim žrtvam prisluhne in verjame, da ne zmorejo niti živeti v bližini storilca, kaj šele, da bi se z njim videvale. Otroka in njegove želje se ne sliši!" svari Bašičeva.

Ohranite dokaze

Policisti ob spolnem napadu žrtvam svetujejo, naj skušajo pobegniti, storilca pregnati, pritegniti pozornost nase s kričanjem ali storilca raniti do te mere, da lahko pobegnejo, vendar naj cilj žrtve ne bo fizično premagati storilca ampak pobegniti. Če ima storilec orožje naj se mu žrtev fizično ne upira in naj ga skuša pregovoriti ali vzpostaviti odnos z njim, vzbuditi sočutje, razumevanje.

Kot pravijo, je za samoobrambo v mejah silobrana in skrajne sile dovoljena fizična sila, uporaba predmetov, obrambnega spreja in podobnega.

Če do napada pride, naj se žrtev ne umiva, tušira ali briše, prav tako naj ne opere, zavrže ali uniči oblačil, ki jih je nosila, saj je to pomembno za iskanje dokazov. Žrtev naj dejanje takoj prijavi policiji na številko 113, ter odide k zdravniku ali poišče kraj, kjer bo varna, se zaupa osebi, ki ji bo pomagala, zapiše si naj tudi čim več podrobnosti o storilcu.