Nekateri mediji so kritično prtedstavili razmere v vašem zavetišču, za katerega pa vi trdite, da ni zavetišče ampak karantena in da je to bistven problem. Za kaj pravzaprav gre?
V karantenskih prostorih naše ambulante ne opravljamo dela zavetišča. Izgubljene in zavržene pse smo sprejemali na opazovanje, ki so ga veterinarske ambulante po zakonu dolžne opravljati, saj gre za zaščito ljudi pred nevarnimi kužnimi boleznimi. To opazovanje traja deset dni. Po tem času je, v našem primeru, nastopil problem, kam s psom, ki nima lastnika. Po pravilih bi ga morali oddati v registrirano zavetišče, ki pa ga v okolici Ljubljane ni. Iz etičnih razlogov zdravega psa ne moremo evtanazirati ali izpustiti, zato smo sodelovali z Društvom za zaščito živali Ljubljana (DZZŽ), ki nam je pomagalo pri oddaji psov novim lastnikom oziroma pri iskanju pravih lastnikov. Zaradi tega so psi ostajali pri nas tudi po izteku desetih dni. V tem času smo se trudili, da bi jih čimveč našlo novi dom. Strinjamo se s kritiko, da naši karantenski prostori ne ustrezajo pogojem za zavetišče, ker to pač niso.
Zakaj živali, ko pridejo iz vašega izolatorija, ne oddate v kakšnega od azilov, denimo v ljubljanske Gmajnice?
To ni mogoče, ker Gmajnice dosledno sprejema samo živali iz mestne občine Ljubljana, razen tega pa so tudi njihove kapacitete zapolnjene.
Okolica Ljubljane torjen nujno potrebuje svoj azil. Kako daleč ste s tem v Grosuplju? Menda ste že v dogovorih z občino?
Po Zakonu o zaščiti živali iz leta 99 je skrb za zapuščene živali naložena občinam. Občine lahko zgradijo svoje zavetišče, ali pa se povežejo z zavetiščem. Lastnik zavetišča je lahko vsaka pravna ali fizična oseba v Republiki Sloveniji. Razen glavnega mesta, ki ima svoje zavetišče na Gmajnicah, se v okolici Ljubljane zadeva ni premaknila z mrtve točke. Opozarjali smo tudi DZZŽ Ljubljana, da bo potrebno zadevo urediti v skladu z zakonom, ker nimamo namena imeti pse v karantenskih prostorih, ampak bi jih radi oddali v registrirano zavetišče, ki ga ni. Tako smo se znašli v začaranem krogu iz katerega ni videti izhoda. Zato smo se odločili, da zainteresiranim občinam sami ponudimo izgradnjo registriranega zavetišča po vseh pogojih, ki jih določa pravilnik. Predlog smo predstavili na Občini Grosuplje, ki je pokazala velik interes za ureditev razmer in postavitev regijskega zavetišča na območju naše občine. Izbrana je bila tudi že lokacija, stekli so že postopki spremembe zazidalnega načrta občine Grosuplje, prav tako je bila . opravljena javna razgrnitev prostorskega plana. Imamo tudi soglasje krajanov.
Zanimivo, da se je z Društvom za zaščito živali, ki se ni strinjalo, da za ljubljanski azil skrbi ljubljanski živalski vrt, zapletlo že pri Gmajnicah. V vašem primeru, se očitno, zgodba ponavlja.
Ko smo občinam poslali ponudbo o sodelovanju pri gradnji zavetišča, smo očitno trčili ob interese DZZŽ Ljubljana. Naenkrat so se v medijih pojavile kritike na naše dosedanje delo in poskusi diskvalifikacije. Vse to se je verjetno dogajalo z namenom, da odstopimo od projekta gradnje zavetišča. Društvo smo pozvali, naj sami poskrbijo za izgradnjo zavetišča, vendar niso pokazali nikakršnega interesa, zato smo se problema lotili kar sami. Pri tem sta nam v izdatno pomoč strokovno znanje in petletne izkušnje. Zanimivo je, da smo vsa ta leta, vsaj po mojem mnenju, z društvom kar uspešno sodelovali. Pomagali so nam pri oddaji psov, prav tako smo oskrbeli veliko psov, ki so jih k nam pripeljali njihovi člani. Napadati so nas začeli, ko smo vstopili v pogov z občinami, zato se ne morem izogniti občutku, da je v igri predvsem finančni interes. Občine so namreč dolžne plačevati za oskrbo psov najdenih na njenem območju. Žal ta interes društva skopni, ko pridemo do finančnih sredstev, ki bi jih bilo potrebno vložiti v izgradnjo zavetišča.
Zakaj menite, da bi vi bolje skrbeli za azil kot društvo?
Ne trdim, da bi za te živali mi bolje skrbeli kot društvo. Verjamem, da imajo željo in voljo, zato sem jih pozval, naj naredijo kaj, da se stvari naposled premaknejo z mrtve točke. Vendar se doslej z njihove strani ni nič premknilo in živali so ostajale v naših karantenskih prostorih. Nasprotno, začeli so nas obtoževati, da smo imeli nelegalno zavetišče in s tem le zamegljevati osnovni problem, da v okolici Ljubljane ni registriranega zavetišča, kamor bi tudi mi, po končani karanteni, lahko oddali zavržene živali.
O gradnji zavetišča smo razmišljali tudi v povezavi z našo veterinarsko dejavnostjo, ki bi jo lahko vključili v delovanje zavetišča, saj bi v zavetišču nastavili veterinarja iz naše ambulante in tako tem živalim zagotovili maksimalno zdravstveno oskrbo.
V vašem izolatoriju, ki je doslej, po sili razmer, imel tudi vlogo azila, psov ne sprejemate več? Kje so zdaj zavržene živali? Kako se razmer lotevajo člani društva?
Zaradi napadov v javnosti smo se v naši ambulanti odločili, da razen psov, ki pridejo na opazovanje z odločbo veterinarskega inšpektorja zaradi suma stekline, ne bomo sprejeli nobene živali, razen bolne ali poškodovane, ki potrebuje strokovno pomoč. Tako so se že pojavili problemi, kam s pritepenimi psi, ali s psi, ki nekoga ogrožajo, ne kažejo pa znakov bolezni. Veliko je tudi mladičev, ki jih brezvestni lastniki pustijo ob cesti. Ko nas ljudje, ki so našli psa, kličejo in prosijo za pomoč, ne vemo, kam naj jih napotimo. Kličejo tudi na DZZŽ Ljubljana, kjer pa jim svetujejo naj psa odpeljejo v zavetišče na Gmajnicah in se zlažejo, da so ga našli na koncu Tržaške ulice v Ljubljani, ali pa, naj ga preprosto privežejo na kljuko občine kjer so ga našli, saj je občina problem dolžna urediti. Vendar to za nas ni rešitev, zato smo predstavili naš projekt, ki žal ni v skladu z načrti članov DZZŽ, ki nas zato poskušajo diskvalificirati. Žal ne najdem druge razlage, problem s psi, ki pridejo k nam na opazovanje pa ostaja. Kam z njimi, ko se jim izteče deset dnevni rok za opazovanje? Trenutno ne vidimo rešitve, zato smo se obrnili na pristojne službe.
Kakšen je, po vaše, optimalna rešitev problema?
Optimalna rešitev problema je čimprejšnja ureditev zavetišča za občine v okolici Ljubljane. Zame osebno ni pomembno, ali se tega projekta lotijo občine samostojno, društva proti mučenju živali, ali pa zasebnik, pomembno je, da do realizacije tega projekta pride čim prej. Ob tem prepiranju v javnosti, kdo je primeren in kdo ni primeren za upravljanje zavetišča, zagotovo najkrajši konec vlečejo zavržene živali. Posamezniki, ki bi bili pripravljeni vložiti kapital v izgradnjo zavetišča, pa se raje umaknejo iz napetega ozračja. Takšno stanje ne vodi nikamor. Diskvalifikacija tistih, ki bi dejansko radi ukrepali in manipuliranje s čustvi ljudi, ki se jim te živali upravičeno smilijo, je naravnost svetohlinsko.
Zakaj naj bi se ljudje odločili, da posvojijo psa iz azila, namesto da kupijo mladiča?
V petih letih odkar se na naši kliniki bolj intenzivno ukvarjamo z zapuščenimi živalmi, smo tudi s pomočjo DZZŽ oddali okrog 600 psov. Novi lastniki niso imeli s temi psi nikaršnih problemov in veliko se jih, kot pacienti, vrača v našo ambulanto. Ob tem lahko vsak dan spremljamo zadovoljstvo lastnikov, ki so se odločili za posvojitev. Skoraj vsi ti lastniki zagotavljajo, da bo njihov naslednji pes tudi posvojenček, čeprav si vsi želimo, da zapuščenih psov sploh ne bi bilo. Zato lastnike psov pozivam, da se odločijo za sterilizacije psic in kastracije psov, da bi tako zmanjšali število nezaželjenih in potem zavrženih mladičev.
Psi so zelo družabna bitja, ki potrebujejo veliko ljubezni, zato zapuščeni in zavrženi, ki pridejo v zavetišče in so to ljubezen izgubili, zelo hrepenijo po njej. Če jo najdejo pri novem lastniku so zanjo neizmerno hvaležni.
