Piranski zaliv (Foto: Dare Čekeliš)

Slovenija se pri reševanju meje s Hrvaško zavzema za načelo pravičnosti, ki pa ga Hrvaška zavrača. Načelo pravičnosti ali ex aequo et bono je pravni izraz, ki daje v primeru arbitraže arbitru možnost, da odstopi od upoštevanja zakona in upošteva le tisto, kar sam misli, da je pravično in enakopravno v konkretnem primeru.

V statutu Mednarodnega meddržavnega sodišča Združenih narodov (ICJ) piše, da sodišče lahko v posameznem primeru odloča po načelu pravičnosti, vendar le, če se obe strani za to dogovorita. Od leta 1945, ko je bilo sodišče ustanovljeno, do leta 2007, ICJ še ni odločalo na podlagi tega načela.

Stik z odprtim morjem

Stik z odprtim morjem ima tako gospodarski kot simbolični pomen. V gospodarskem smislu gre predvsem za plovbo, ribolov, pa tudi za prelete, polaganje kablov ipd., pravijo strokovnjaki. Glede ribolova je problem v tem, da morajo ladje priti na odprto morje. Če bi morale iti skozi teritorialne vode druge države, v tem času ne bi mogle imeti mreže v pripravljenosti.

Glede plovbe je nadaljnji problem za Luko Koper, saj ladje ne bi mogle neovirano pluti v njo in iz nje. Ladje bi morale skozi hrvaške vode, kjer jih lahko pregleduje hrvaška inšpekcija, lahko pa bi jim Hrvaška tudi kako drugače oteževala prehod.

Sporazum Drnovšek-Račan je predvideval koridor, po katerem bi Slovenija imela dostop do odprtega morja. (Foto: POP TV)

Točka, od koder bi Slovenija lahko dostopala do odprtega morja, je točka T5, kjer je bila včasih meja med Jugoslavijo in Italijo. Na tej točki sta problem reševala že Drnovšek in Račan in je trenutno edini predlog za reševanje dostopa Slovenije do mednarodnih voda.

Stanje 25. junija 1991

Drug pogoj, od katerega Slovenija ne odstopa, je tudi, da se upošteva mejno stanje na dan pred osamosvojitvijo Slovenije, torej 25. junija 1991. To je bil tudi zadnji dan, ko je še obstajala Jugoslavija. Vsi enostranski koraki držav po tem datumu se tako v procesu ne bi upoštevali.