'Pisava ne laže!'

Grafologija je ena od vej izrazne psihologije, ki se ukvarja z analiziranjem človekovega značaja. Je ena od redkih, če ne celo edina znanstvena disciplina, ki nam lahko pove tudi kaj o ljudeh, ki so že pokojni. S pomočjo pisave lahko odkrivamo vrsto človeških lastnosti, a ne pri vseh pisavah in ne pri vseh ljudeh, pojasnjuje priznani grafolog, sociolog, psihoterapevt in sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav Borut S. Pogačnik.

Katere človekove lastnosti lahko kot grafolog ugotovite iz pisave?

Iz pisave je vidna naravnanost libida v ekstravertnost ali introvertnost, stopnja libida oziroma energije, ki človeka spremlja vse življenje, sposobnost duhovne gibčnosti (praktična inteligenca), kontaktibilnosti (navezovanja stikov), iniciativnosti, sporočanja, koncentracije oziroma osredotočenosti, vztrajnosti, človekova čustvenost, smotrnost, samozavestnost, zmožnost presoje in (samo)kritičnosti. Pa tudi, koliko je človek sposoben obvladovanja, zmožnost razvoja in njegova storilnost.

Ogromno torej. Ne morete pa ugotoviti spola in starosti osebe. Zakaj ne?

Res je, iz pisave ne moremo stoodstotno ugotoviti spola in starosti pisca, verjetnost je nekje 80-odstotna. Težava ugotavljanja spola obstaja, odkar se je ugotovilo, da je prisotnost animusa (moškega dela v ženski) in anime (ženskega dela v moškem) lahko močna. Močan animus v ženski pisavi vodi k – če lahko tako rečem – moški pisavi žensk in obratno. Zato smo v 20 odstotkih razočarani, ker se ni zgodilo to, kar smo mislili, da se bo. Enako je s starostjo – poznamo mlade starčke in stare mladeniče. Nekateri ljudje hitro ostarijo, drugi kasneje, spet tretje življenjska energija spremlja celo življenje. Nismo še pozabili Leona Štuklja, katerega pisavo sem tudi sam imel priložnost analizirati. Moram reči, da je odražala pisavo 50-letnika.

V pisavi se lahko pokažejo tudi bolezenski znaki. Kaj pa znaki samomorilnosti?

Nek avstrijski znanstvenik je zbral dokaze, da je iz pisave mogoče razbrati znake najavljajoče se bolezni, recimo raka. A še preden je to uspel objaviti, je umrl in njegovo delo je ostalo nedokončano. Sicer pa v pisavi lahko vidimo določene nevrotične strukture, ki kažejo depresivnost, histeričnost, shizoidnost ali prisilnost. Pri bolezenskih znakih, ki kažejo na Parkinsonovo bolezen, multiplo sklerozo ali možganski inzult, grafologi seveda ne moremo postavljati diagnoze – to je stvar psihiatrov. Mi samo opozorimo na spremembe v pisavi.

Kar se samomorilnosti tiče, pa obstajajo trije znaki, ki napovedujejo presuicidalni sindrom. Prvi znak so padajoče vrstice, ko pisava proti koncu vrstice pada navzdol. To se samo po sebi pojavi, tudi če smo obremenjeni, pod stresom ali če smo izgubili veliko energije. Drug znak so beli otoki med pisnim tkivom, ki kažejo na fiksacijo mišljenj – samomorilec na nezavedni ravni stalno premleva: bi ali ne bi? Tretji znak pa je pomik podpisa, ki je bil včasih na desni strani k levi. Pomik proti levi pomeni k sebi, k preteklosti in pasivnosti. Zopet se vrnemo k zemlji ali religiozno gledano – vase, v svojo dušo, ki bo odšla onkraj. Iz aktivnosti življenja se pomaknemo v pasivnost, popolno mirovanje, nirvano. Če ti znaki nastopijo sočasno in jih prej ni bilo, moramo biti nanje pozorni.

Kaj potrebujete, da lahko naredite analizo pisave? In koliko časa vam to vzame?

Potrebujem vsaj dva teksta. Eden mora biti napisan konkretno za grafologa in naj bi obsegal 10 do 20 vrstic teksta na brezčrtnem papirju s podpisom in pisano pisemsko ovojnico – pomenljiva je namreč tudi pozicija naslova na ovojnici. Brezčrtni papir pa zato, ker je pomenljiv tudi vrstični potek. Drugi tekst mora biti spontan, lahko je karkoli – tekst iz rokovnika, dnevnika, zapiski predavanj, recepti ... Ko se lotimo analize, moramo analizirati vse parametre, to matematično ovrednotiti, sešteti, odšteti, napisati mnenje ... bi rekel – tri, štiri ure. No, toliko časa analiza vzame izurjenemu človeku, ki je kaj takega že delal in so mu stvari jasne.

Nam zaupate nekaj tipičnih značilnosti v pisavi, ki kaj pomenijo?

Pomenljiv je naklon pisave – na levi strani je preteklost, pasivnost in jaz, na desni pa prihodnost, aktivnost in ti. Desnopoševnost kaže naklonjenost – človek se podreja čustvom, jim sledi. Levopoševnost pa gre nazaj, v preteklost, k jazu. Zanimivo je, da smo imeli v času pubertete skoraj vsi vsaj nekaj časa levopoševno pisavo, ker takrat iščemo odgovore na številna vprašanja. Če pa imamo levopoševno pisavo vse življenje, pa to kaže defenzivnost, obrambno držo proti ljudem. Take osebe vedno pričakujejo neko razočaranje, na rezervi imajo vedno še kakšen scenarij. Pokončna pisava pa nam pove, da se človek čustvom ne podreja in ohranja neko stabilnost. Noben od teh naklonov ni dober in ni slab.

Ravno tako je s štirimi vrstami veznih oblik. Gelande ali odprte loke (črka u, ki se uporablja tudi za zapis malih črk m in n ali delov drugih črk) imajo odprte osebe, ki se rade učijo in sprejemajo novo, po drugi strani pa ti ljudje nimajo svojega mnenja in le sledijo zunanjim 'vabilom'. Arkade ali zaprti loki (črki m in n po šolski predlogi) kažejo na zaprtost; to so ljudje, ki ohranjajo svoje mnenje, ne glede na vse in ne povejo veliko o sebi oziroma povejo le ozkemu krogu izbrancev. Potem so tu še koti – ostrokotna ali kotna pisava je polna puščic, mečev, kopij, podčrtavanj, nadčrtavanj. Kot je oster, zato so to ljudje z izjemno voljo do moči. Po drugi strani pa gre takim ljudem zaupati. Zadnja vezna oblika pisave je nit. Nitna pisava je izmuzljiva, podobna kači. To je značilnost diplomatskega značaja – tak človek nikoli ne pove, kaj si misli, njegovo izjavo si lahko razlagate, kakor si hočete, tudi on jo bo različno interpretiral. Veliko nitnih pisav imajo politiki in diplomati. Vsak od nas ima nekaj teh veznik oblik. Čistih pisav in značajev ni, med njimi so prepletanja.

Se nam pisava skozi življenje spreminja?

Da, do določene preobrazbe človekove pisave pride v vsaki dekadi. Tako kot se vsakih sedem let spremenijo vse celice v našem telesu, se nam vsakih deset let nekoliko spremeni tudi pisava. Razen pri tako imenovanih fasadnih pisavah, lepopisnih, ki se niso pretirano oddaljile od šolske predloge – tako imamo lahko pisavo 80-letnice, ki piše tako, kot je pisala v puberteti. Do največ sprememb pride med 20. in 30. letom, ko se oblikuje značaj – pri dekletih prej, pri fantih kasneje.

Naredili ste številne analize znanih osebnosti. Vas je kaj presenetilo?

Hitler na primer je imel izrazito desnopoševno pisavo (naklonjenost, čustvenost), na koncu, tik pred smrtjo celo tako desnopoševno, da je padala preko vrstic navzdol. Očitno so ga tako vodile emocije.

Napoleon je imel nitno pisavo, torej izmuzljivo. Imel je tudi velik torni pritisk, kar je tudi pomembno. Pomeni energijo, ki daje pečat napisanemu, za njo stoji velik naboj.

Iz Titove pisave je bilo razvidno, da je čustveno čutna osebnost. Bil je zvit, domiseln, velik ljubitelj življenja – rad je imel cigare, viski, ženske, dobro hrano, pijačo, avtomobile, bučne proslave ... Bil je mojster spektakla, kar ponavadi paše k čutno čustvenim osebam.

Tudi Bill Clinton je čutno čustvena oseba. Ko sem analiziral njegovo pisavo, sem napovedal, da bo njegova kritičnost zelo nizka, zaradi svojih čustvenih navad in razvad pa bo imel težave, kar se je tudi zgodilo. Ko se je zaradi afere z Monico Lewinsky zagovarjal pred senatnim odborom, se je neštetokrat prijel za nos. Tudi govorica telesa je ena od vej izrazne psihologije, kot je pisava. Razlika je v tem, da pisava še lahko kaj prikrije, govorica telesa pa ne.

Ste tudi sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav, torej ste s sodišči sodelovali pri nekaterih odmevnih primerih ... Če je komentiranje le-teh delikatno, pa ste zagotovo slišali za Fritzla.

Pisave Josefa Fritzla sicer nisem videl, lahko pa kot psihoterapevt povem, da se v takih primerih vse odvija po nekem vzorcu, vse stvari so predvidljive. Tudi njegova spolnost – nekajkrat na teden je prišel v tisto grozljivo klet in imel spolne odnose s hčerko. S področja nezavednega je nato prišel v svoje stanovanje, kjer je bil znova zgleden državljan. To je bil tudi problem komandantov koncentracijskih taborišč – po tem, ko so ubijali, so se vrnili k svoji družini in živeli normalno življenje. Ko bo proces zoper Fritzla, me ne bo presenetilo, če bo rekel, da je bil za dom, domovino in vero. Če bo povedal, da je bil zgleden oče in da satan živi v ženski, ona pa je – kot piše v Stari zavezi – kača, ki ji je treba streti glavo. Kakor poznam osebnostno strukturo takih ljudi, bo poskušal kot prednost pokazati nekaj, kar je sicer njegova pomanjkljivost.

V primeru Metoda Trobca sem njegovo pisavo videl pred elektrokonvulzivnimi šoki (ECT oziroma šok terapija, op. a.), s katerimi so ga zdravili zoper shizofrenijo in po šokih. Med pisavama je bila drastična razlika – ali so ti šoki povzročili njegovo motenost, ne vem, je pa bila njegova pisava prej veliko bolj umirjena in zelo zvesta šolski predlogi. Trobčeva pisna zrelost ni bila visoka, verjetno ni veliko pisal.

Po pisavi Silva Pluta je bilo razvidno, da si je želel nastopati in biti – čeprav z negativnimi dejanji – pomemben, vreden medijske pozornosti. Njegova dejanja so stremela k temu, da bi bila odmevna.

Kakšno težo pa pravzaprav ima vaše mnenje na sodišču?

Sodni izvedenci za forenzično preiskovanje pisav so tisti, ki odgovarjajo na vprašanja sodišč o tem, ali je nekdo pisec nečesa, če je oziroma ali nekdo ni pisec nečesa, če ni. Tu imamo več stopenj zanesljivosti: gotovost, največja verjetnost, ki meji na gotovost, največja verjetnost in verjetnost, sledijo si tudi v minus: ni gotovosti, ni največje verjetnosti, ni velike verjetnosti ali pa sploh ni verjetnosti. Vsi izvedenci so imenovani s strani ministrstva za pravosodje in sodelujejo pri tem, da ne pride do sodnih zmot. Sodnik se, ker sam nima tega znanja, opre na mnenje izvedenca. Pri izvedeniškem delu je potrebna visoka stopnja strokovnosti, odgovornosti in moralna drža, saj na osnovi tega mnenja lahko nekdo izgubi premoženje ali celo svobodo, in obratno, nekdo lahko pridobi nekaj, do česar ni upravičen.

In še za zaključek – se vam zdi, da pisava z razvojem tehnologije izgublja svoj pomen?

Da, pisava potihoma odhaja iz zgodovine. Vedno manj pišemo. Zagospodarili so nam mobilniki in računalniki, ki nam ponujajo smse, elektronsko pošto, s kraticami pa lahko hitro povemo vse. Čez 50 let se bo identifikacija človeka nadaljevala z glasom, šarenico, s prstnim odtisom … z vsem tistim, s čimer se je že. Na prstni odtis na primer ne vpliva prav nič – niti izguba niti stres. Je edini, ki daje gotovost. Verjamem, da se bomo odmaknili od pisave, grafologi pa bomo bolj arheologi grafologije in pisave.

Pogačnik še pravi, da ves svoj prosti čas preživi ob pisanju analiz. Najraje pregleduje pisave tistih, ki jih ni nikoli videl ali srečal – tako zagotovo ve, da je dovolj objektiven. Včasih naleti na fasadno pisavo, ki je izredno težka, a mu je hkrati izziv. "Na sodišču se v spornih zadevah, ki me nagibajo k dvomu, vedno odločam v korist obdolženca. Ker, navsezadnje, na koncu vsega tega špasa, kot se imenuje življenje, bo samo en sodnik, in to bo naša vest, kot je napisal Ivan Cankar," zaključi.