Svet, v katerem želim živeti. To je tema, ki povezuje letošnje dejavnosti v okviru tedna otroka. Na Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) pravijo, da z njo otroke spodbujajo k razmišljanju o tem, v kakšnem svetu želijo živeti ter kdo in kakšni želijo biti kot odrasli ter na ta način soustvarjati ta svet. Mi pa smo se vprašali, kakšen je otroški svet danes in kako se je spremenil v zadnjih desetletjih.
"Preprečite smrt otroštva"
"Otroci še vedno potrebujejo, kar so odraščajoče osebe vedno potrebovale: pravo hrano (in ne obdelane hitre prehrane), pravo igro (kot nasprotje sedeče, na ekranih temelječe zabave), izkušnje iz prve roke o svetu, v katerem živijo, in redne stike z resničnimi pomembnimi odraslimi v njihovih življenjih," so zapisali preprosto resnico, na katero prevečkrat pozabimo. In tako otroke silimo v formalno izobrazbo, ko bi se še morali učiti iz izkušenj, ter iz njih delamo male odrasle, ki se "prek elektronskih medijev izpostavljeni vsebinam, ki so še v zelo bližnji preteklosti veljale za neprimerne zanje", so še dodali.
Zanimalo nas je, kako je s tem v Sloveniji. Ali smo tudi pri nas že pozabili, kaj pomeni biti otrok in svoje najmlajše prehitro porivamo v stresni svet odraslih? Kako se je otroštvo v nekaj generacijah spremenilo? Kako se je temu prilagajala vzgoja? Odgovarjali sta dr. Tina Rutar Leban in dr. Maša Vidmar s Pedagoškega inštituta.
Otroci so manj zunaj, a razloga za preplah še ni
Otroštvo se spreminja, danes je drugačno, kot je bilo pred 20 leti, in takrat je bilo otroštvo drugačno, kot pred 40 leti, sta opozorili za začetek. "Otroci preživijo manj časa sami in zunaj, več so v različnih institucijah oziroma v nekih strukturiranih dejavnostih. Kljub temu menim, da situacija v Sloveniji glede tega, koliko časa otroci preživijo zunaj in med vrstniki (brez prisotnosti odraslih) ni (še) zaskrbljujoča," pravita. Podatek, ki je zaskrbljujoč, pa po njunem mnenju najdemo v športno-vzgojnih kartonih; ti pričajo o upadu gibalnih sposobnosti skozi generacije. "Ampak ali so zato krivi obsesivni starši oziroma internet? Situacija ni tako preprosta," sta posvarili pred prehitrimi zaključki.
Nič več "vzgojnih po riti"
"Seveda se vzgoja prilagaja sodobnemu življenju, vzgoja je vedno odraz časa. Jasno je, da je vzgoja v časih pomanjkanja bistveno drugačna kot danes, ko – vsaj v splošnem – ne gre za borbo za preživetje, in se lahko ukvarjamo tudi s psihičnim blagostanjem. Predvsem v vzgoji ni priporočil in receptov," pravita Tina Rutar Leban in Maša Vidmar.
Zato se načini, kako doseči osnoven cilj vzgoje, to je pripraviti otroka na samostojno življenje v družbi, spreminjajo in zdi se, da so starši danes pred težjo nalogo, kot so bili njihovi starši. "Glavna razlika v današnji vzgoji v primerjavi z vzgojo pred 30 leti je predvsem v tem, da starši danes težje napovedujejo, kakšna bo družba takrat, ko bo njihov otrok odrasel. Pred 30 leti se je še zdelo, da se življenje ne bo veliko spremenilo, danes pa se starši zavedajo hitro spreminjajočega življenja in so včasih v dilemi, katere vrednote naj kot prioritetne privzgojijo svojim otrokom. Pred 30 leti je na primer še veljalo, da je izobrazba pomembna, da bodo posamezniki z višjo izobrazbo lažje našli službo kot tisti z nižjo. Danes to ni več pravilo," sta razmišljali sogovornici.
Prav tako se je v treh desetletjih povsem spremenilo stališče do telesnega kaznovanja otrok, do "znamenite vzgojne ene po riti", sta še poudarili. Pred 30 leti je bil tak način kaznovanja otrok družbeno še sprejemljiv, danes ni. "Družba je v teh 30 letih na področju medsebojnega telesnega "obračunavanja" naredila velik razvojni korak naprej v smeri t. i. ničelne tolerance do le-tega. Iz tega je nato nekako naravno izšlo tudi priporočilo (ponekod tudi prepoved) staršem, naj se telesni kazni otrok ("ena po riti") izogibajo ter raje uporabijo druge (netelesne) oblike kazni (npr. odvzem določenih ugodnosti). Če namreč želimo vzgajati ničelno toleranco do telesnega nasilja med ljudmi, potem je nesprejemljivo, da otroke še vedno telesno kaznujemo," opozarjata strokovnjakinji s Pedagoškega inštituta. Za to, da bi telesno kaznovanje dokončno postalo del preteklosti, se aktivno zavzemajo tudi pri ZPMS.
To pa ne pomeni, da jih moramo ves čas in za vsako ceno varovati pred življenjem. Pogosto slišimo, da starši preveč pazijo na svoje otroke in da jim s tem delajo več škode kot koristi. Namesto, da bi jih spodbujali, da raziskujejo in doživljajo, se učijo iz izkušenj in se morda kdaj tudi poškodujejo ter tako razvijajo svoj odnos do okolja in ljudi, jih ves čas varujejo in jim dihajo za ovratnik, ne vedoč, da s tem otroštvu postavljamo preveč ozke meje, ki uničujejo vsako kreativnost.
Tina Rutar Leban in Maša Vidmar pa svarita tudi pred sicer dobronamernim varovanjem pred tegobami in pritiski odraslih. "Starši, ki želijo svoje otroke v otroštvu in mladostništvu za vsako ceno obvarovati vseh skrbi, težkih trenutkov, težkih odločitev, itd. s tem otrokom povzročijo veliko škode. Namen otroštva in mladostništva je priprava na življenje, zato se morajo v tem obdobju srečati tudi s kakšnimi težjimi, bolečimi izkušnjami, saj so le-te del življenja," pravita. "Seveda je naloga staršev in vseh odraslih v družbi, da te težke in boleče izkušnje prilagodijo otrokovi starosti in sposobnosti razumevanja (če je to seveda mogoče) ter jim stojijo ob strani in jim nudijo ustrezno podporo, ko jih doživljajo in predelujejo."
KOMENTARJI (281)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.