Od posilstev do dobičkov naftnih družb

Ob tem je bilo tudi nekaj rahlega razburjenja, da se tako ne izrablja živali, ampak seveda je to tema, ki je na splošno poslance še najmanj zanimala v preteklem mandatu. Tako kot večino ljudi. Pobuda denimo, ki jo je podpisalo skoraj milijon in pol Evropejcev za odpravo kletk pri reji živali, je šla mimo, ne da bi se kdo zares zmenil zanjo. Kljub obljubi Evropske komisije izpred treh let, da jo bo upoštevala. Videli bomo, kako bo šla akcija, prva takšna sploh, da bi zaradi neizpolnjenih obljub proti Evropski komisiji tudi pravno ukrepali.  

Ko je bila Grčija nogometni prvak ...

Ampak gremo nekoliko nazaj, natančno za 20 let, ko je na današnji dan Slovenija vstopila po besedah sodelujočih v Evropo. Ta dikcija se mi je vedno zdela vprašljiva, že prej sem se počutila kot del Evrope. Ampak seveda, po mnogo čem je v tistih časih in še posebej v desetletjih pred tem za Evropo veljala samo zahodna Evropa, ne pa države nekdanjega sovjetskega bloka in druge, ki niso bile del zahodnega sistema. Kakšen je bil čas, ko je Slovenija postala del EU? Drugačen.  

Nekaj dogodkov iz leta 2004: Zagnan je bil Facebook, George Bush drugič zmaga na ameriških volitvah, evropski prvak v nogometu postane Grčija, že samo to je dokaz, kako drugačni časi so to bili.  

Vzdušje ob vstopu je seveda bilo veselo. Smo pa bili v veselju nekoliko bolj zadržani kot države Vzhodne Evrope, ki so vstopale z nami. Verjetno zato, ker je pri nas podobno čutilo veliko ljudi, smo že del Evrope in relativno dobro nam gre. Kavbojke in fine čevlje smo od nekdaj zlahka nabavljali v sosednji Italiji.  

Ponosni pa smo bili, uspelo nam je kot prvi izmed držav nekdanje Jugoslavije. Spet smo bili najbolj pridni, najboljša učenka.  

Vzdušje danes je drugačno. Na prvi pogled se zdi, kot da je z Evropsko unijo vse narobe. Ogromno stvari ji je seveda za očitati, upravičenih in tudi manj upravičenih. Smo pa medtem postali tudi nekako blazirani, navajeni dobrih stvari kot samoumevnih.

Komu gre denar?

Ključno vprašanje je, ali je z EU res fundamentalno vse narobe? Če pogledamo najprej to, kar zanima večino: denar. Normalno je, da večina Slovencev ne pozna podatkov. Kdo financira na primer kolesarske steze, kdo obnovo celih regij, kot so Zasavje, Savinjsko-Šaleško, kdo da denar za obnovo kulturnih objektov, infrastrukture, cest. Kdo bo prvi solidaren pri naravnih nesrečah, kot so bile lanske poplave, tudi z denarjem, ki ga ne bo treba vračati.

Veliko se omenja kohezijska sredstva, Slovenija bo do leta 2027 dobila še dodatne več kot tri milijarde, že prej okoli šest milijard. Morda kar pripremo ušesa že zaradi same besede kohezija. Ja, EU rada tako kot na sploh institucije izumlja besede, ki zvenijo tuje. V latinščino so se zatekli avtorji besede, saj izvira iz  besede 'cohaerere', kar pomeni držati skupaj, sodelovati. V praksi pa to pomeni denar, ki ga Evropska unija namenja za manjšanje razlik v razvitosti med regijami.

In še veliko drugih skladov je, kot so kmetijski in tako naprej. Nas druge države, s katerimi smo skupaj vstopili, res prehitevajo?

Podatki Eurostata za obdobje do leta 2022, ki upošteva tako bruto domači proizvod kot dejansko individualno potrošnjo pod skupnim imenom Standard kupne moči, kažejo, da je Slovenija še vedno skupaj s Češko prva med višegrajskimi državami.  

Ni vse samo denar

Ampak seveda to ni vse. So še druge stvari enako pomembne kot denar. Evropska unija zagotavlja temelje pravic ljudi. Je nek referenčni okvir sklicevanja na skupne standarde.

Tudi tukaj so in bodo težave. Na primer, že nekaj časa poteka razprava o navidez dolgočasni temi, morebitni izenačitvi aktov in direktiv, ki pa sploh ni dolgočasna, če pogledamo vsebino za birokratskima besedama, ki imata v praksi povsem drugačno težo. Akt je zakon, ki gre neposredno v nacionalne zakonodaje posameznih držav, medtem ko gre pri direktivi za priporočilo, o katerem se morajo posamezne države še odločiti, kako ga bodo vključile v svoj pravni red. Če bi vse takoj postalo del zakonodaje, bi bilo to slabo. Ker v nekaterih primerih so nacionalne zakonodaje boljše in bolj napredne kot predlagana evropska in bi bilo slabo, če bi tako znižali pridobljene standarde.

Primer tega je direktiva, ki so jo sprejeli na nedavnem zadnjem zasedanju parlamenta, o nasilju nad ženskami. Zelo pomanjkljiva je, ko gre za posilstvo.

V naši zakonodaji na primer je že opredeljeno, da samo ja pomeni ja. V evropski direktivi tega ni zaradi nasprotovanja, poleg Poljske in Madžarske tudi Francije, Nemčije in Nizozemske. Kljub pomanjkljivostim je marsikdo, sicer z zatisnjenim nosom, glasoval za direktivo.  

Zato ker se zavedajo, da bodo pravice žensk morda med prvimi na udaru, če bo nova sestava parlamenta po volitvah junija takšna, kot kažejo projekcije, torej precej pomaknjena v desno. Marsikdo, ki bo prišel, namreč ne verjame v enakopraven položaj žensk.  

Kot tudi ne verjame v enakopraven položaj skupnosti LGBTQ. Ne verjame v sprejemanje različnosti nasploh, del jih zagovarja izgon tujcev, kaj šele, da bi hoteli sprejemati nove. Razen morda, če so bele rase in kristjani. Migracije bodo tudi v tokratni predvolilni kampanji priročno orodje za strašenje ljudi, ki bo odvračalo pozornost od drugih tem, na katere pa ponujajo le zelo poenostavljene in všečne, ampak nerealne odgovore.  

Prihajajo tisti, ki ne verjamejo  v okoljske in klimatske spremembe.  V dejstvo, da se Evropa hitreje segreva kot drugi deli sveta, Slovenija pa še malo prehiteva. Tudi tokrat je dobra učenka, le da na napačnem tekmovanju. Prihajajo torej politiki, ki ne verjamejo v te spremembe oziroma bolj natančno: ne zanimajo jih posledice. Kljub retoriki, ki bo v veliki meri vzeta iz levega arzenala, jih zanima kapital. In kapital se lahko veseli. Ne da bi bil sicer doslej kaj posebej oviran. Ena od stvari, ki jih res lahko očitamo Evropski uniji, je, da ni postala bolj socialna skupnost, ki bi uspela omejiti nepredstavljivo bogatenje nekaterih in vedno večjo revščino drugih.  

Tudi zato so poslanci na zadnjem zasedanju hiteli z direktivami, kot je bila za izboljšanje pogojev platformnih delavcev. Sedanja in morda tudi prihodnja predsednica Evropske komisije Ursula von der Layen veliko govori o tem, kako uspešne so članice EU pri zaposlovanju ljudi, nikoli pa o kvaliteti teh delovnih mest.

Med pandemijo, ko je sicer deževal denar in je tudi pomagal ljudem iz brezupa zaprtja, ni šlo brez ogromnih dobičkov veletrgovcev na trgu hrane, energije, ko po lastnih besedah niso vedeli, kaj bi z denarjem.  

Vsak skromen poskus omejevanja je bil zatrt v kali, poskuse regulacije je (pre)velika moč lobistov takoj označila kot grožnjo evropskemu gospodarstvu, saj drugi konci sveta da teh regulacij ne poznajo. Zato je pomemben sklep, ki so ga sprejeli, o izstopu iz Pogodbe o energetski listini. Evropska unija je bila doslej članica pogodbe, ki je naftnim družbam dajala strahovito moč, da tožijo države, če se te upirajo temu, da bi naftne družbe uničevale okolje za svoje dobičke.  

 Po drugi strani pa razprava o razmerah v Gazi v parlamentu ni prinesla kakšnega preboja. Ostaja pri podpori Izraelu kljub nekaterim ostrim obsodbam sodelovanja EU pri zločinih v Gazi.

Ogromni so pritiski proti zelenemu prehodu, beseda trenutka je varnost, to je oboroževanje in milijarde, ki bodo šle za to. Od kod bo šel ta denar? Tudi EU ni vreča brez dna. Vračajo se tudi zamisli o osovraženem varčevanju, znanem fiskalnem pravilu.  

Raziskave razploženja ljudi v EU so pokazale, da vse sicer najbolj skrbi draginja. Umikamo se v svoje majhne svetove, kjer je glavna stvar cena solate in kruha in kave in ogrevanja. Vedeti pa bi morali, da na te cene vpliva tudi to, kdo bo sedel v prihodnji sestavi parlamenta.  

Evropska unija je od začetka zamišljena kot skupnost, ki bi preprečevala vojne med evropskimi sosedami in vzpostavila določeno blaginjo prebivalcev.  Prednosti članic so velike, ogromno Slovencev dela čez mejo, trg za naše izvoznike je velik. Veliko študentov gre vsako leto na izmenjavo. Čez mejo gremo prosto, kako samoumevno nam je to postalo? Imamo skupen denar, tudi to je samoumevno.

Je tudi demokracija postala samoumevna?

Evropsko unijo je treba kritizirati, absolutno, ampak se tudi zavedati, da je skupek držav, je združba državljanov, ki smo, kar smo.  Lahko pometamo Evropo, ampak začnimo pri sebi.  

Demokracija je zamudno, minuciozno in pogosto dolgočasno delo, ukvarjanje s tisoč podrobnostmi, včasih tudi nepotrebnimi, seveda, ampak še večkrat pa nujnimi.  V demokraciji ni nič zelo spektakularnega, živimo pa v času spektaklov. Zamudno, natančno dogovarjanje in iskanje kompromisov nas ne zanimata. Vedno bolj zapeljiva postaja na splošno ideja avtokracije, nekoga močnega, voditelja, ki bo na hitro pospravil in opravil z vsemi težavami. Tako postane življenje nekako bolj enostavno, ljudje si kar oddahnejo, konec je teh strankarskih zdrah, korupcij in nagajanj (ki seveda še vedno so, le da jih ne vidimo in ne slišimo o njih).  

Lanski Bookerjev nagrajenec Paul Lynch v izjemnem napol distopičnem romanu 'Prerokova pesem' govori o družbi, ki neopazno zdrsne v takšen sistem. Ko glavni junakinji neznano kam odpeljejo moža, ker je bil sindikalni vodja, ona pravi, da imajo pravice, policaj pa reče, kakšne pravice neki, o čem govorite, pravice so tiste, ki jih določi država.  

Če pogledamo, kaj se danes dogaja po Evropi in tudi drugje – samo zaradi izjave, da obsojaš napade Izraela v Gazi, lahko takoj izgubiš službo, policija gre nad študente protestnike v ZDA s solzivcem in do zob oborožena ...

Velikost kondomov

Evropska unija bi še vedno lahko izbrala pot mehke velesile kot svetilnik človekovih pravic in svoboščin, vzor drugim po svetu.  Pa najverjetneje ne bo. Kljub temu EU na koncu ni neka pošast, ki lebdi nad nami in nas ovija, EU smo vsi mi, skupek interesov, vplivov, idej in dejanj. In mislim, da si ne bi smeli želeti njene demontaže, manjšanja vpliva in njenega razpada. Nasprotno, pomembna bi bila močna, trdno povezana skupnost držav, ki je še vedno sposobna sprejemati za vse koristna skupna pravila. Ob morebitni nadaljnji širitvi Unije bo to tako ali tako vedno težja naloga.

Jo pa lahko vsaj poskusimo izboljševati. Ni nam všeč to pa ono, pa vedno se spomnimo vseh, tudi povsem izmišljenih infotov, kot so bili o domnevnem birokratskem urejanju velikosti kondomov in podobnega, pa do veliko bolj resnih, odnosa do Gaze, sociale, pravičnosti in enakosti, pa do plač in privilegijev, vsak nekaj najde, kar mu ni všeč. In ne gre volit, ker je brez zveze.  

Akcije, kot je 'My voice my choice', za pravico do varnega in dostopnega splava za vse ženske v Evropi so izjemno pomembne. Ampak še vedno je pomemben tudi glas na volitvah. Ogromno ljudi se je stoletja borilo za približno takšen sistem, kot ga imamo. Ogromno ljudi je to plačalo z življenjem, ogromno je bilo žensk, ki so jih vlekli po tleh, žalili, poniževali, ko so zahtevale samo to, da bi lahko volile. Zdaj naj to kar zavržemo z levo roko?  

Pa saj bo tudi zabavno, nabor je pisan, pa še prav ime svojega kandidata lahko obkrožimo ...