Glede na višino ločimo visoke, srednje in nizke oblake. Čeprav jih pogosto povezujemo s padavinami, pa te prinašajo le redki. Visoki oblaki, cirusi, cirostratusi in cirokumulusi nastajajo na višinah med sedem in 12 kilometrov. To so tanki, beli oblaki, ki ne zmanjšujejo sončeve svetlobe. Kljub temu, da ti oblaki ne prinašajo padavin, so pogosto prvi znanilci spremembe vremena. Cirusi so vlaknastega videza v obliki belih nežnih vlaken, ki so včasih tako obsežni, da se jih ne da ločiti med seboj in tvorijo koprene ali plasti imenovane cirostratusi. Na njih okoli sonca lahko opazimo mavričen obroč, ki ga imenujemo halo. Iz cirusov in cirostratusov se lahko razvijejo cirokumulusi, ki jih zaradi njihove kopaste oblike imenujemo tudi male ovčice.
Ob nadaljnjem približevanju fronte se male ovčice 'poredijo' v večje in spustijo v nižje plasti. Nastanejo altokumulusi, velike ovčke, ki so za razliko od malih ovčic ponavadi dovolj goste, da zasenčijo sonce. Na teh višinah se v obliki sive koprene pojavljajo tudi altostratusi. Skozi njih vidimo sonce kot skozi motno steklo.
Altostratusi se lahko spustijo v stratuse, v primeru, da iz njih dežuje ali sneži, pa govorimo o nimbostratusih. V topli polovici leta v nižjih slojih pogosto nastajajo kopasti oblaki kumulusi. Pojavljajo se sredi dneva in če ni dovolj vlage v ozračju, razpadejo v poznopopoldanskih urah. V takih primerih govorimo o kumulusih lepega vremena. V primeru ugodnih pogojev pa lahko prerastejo v zelo neugodne kumulonimbuse, kar prinaša nevihte, nalive, točo …. Na nebu le redko izstopa ena sama vrsta oblakov. Ponavadi se oblaki med seboj prepletajo in tvorijo tako imenovano kaotično nebo.
KOMENTARJI (5)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.