Formalno je skupini nadrealistov, zbranih okrog Andréja Bretona, pripadal med leti 1929 in 1938, toda predstavni svet njegovih upodobitev je ostal ves čas navezan na teme in motive, ki razmerja med predmeti in pojavi umeščajo v območje sanj, nočnih mor in drugih nezavednih vzgibov onstran racionalnega dojemanja resničnosti. A ne samo to, ko gledamo njegove podobe, smo hkrati soočeni s svojevrstno teatraličnostjo njihovega kompozicijskega ustroja, z mizanscenami, ki poudarjajo narativne razsežnosti posameznih prizorov, izrazito večplastnost njihovih pomenov in enigmatično kodiranje izbranih mimetičnih sestavin. Dalijeva nebrzdana domišljija namreč s tem, da navadne, vsakdanje stvari iz izkustvenega sveta spreminja v nenavadne, v igro metamorfoz in paradoksnih kombinacij, spodnaša ustaljene predstave o tem, kaj naj bi bilo resnično in splošno preverljivo ter vzpostavlja nize vzporednih resničnosti, ki se porajajo v polju subjektivnega in kolektivnega nezavednega, kakršnega razkriva govorica simbolov in arhetipov.
Pomemben del Dalijevega opusa sestavljajo upodobitve, navdihnjene z literarnimi predlogami. V večini teh primerov seveda ne gre za ilustracije izbranih besedil, temveč najpogosteje za interpretacije, ki pripovedne elemente pojmujejo kot izhodišče likovne nadgradnje, kompozicijskih bravur in dokaj arbitrarnih barvnih kombinacij. Razpon tekstov, ki so pritegnili njegovo pozornost, je zelo širok, saj sega od biblije prek klasikov starejše in moderne književnosti do manj znanih (ali vsaj v današnjem času že nekolikanj pozabljenih oziroma prezrtih) piscev. Umetnik je motive iz besedil največkrat upodobil v tehniki gvaša, potem pa so jih posebej usposobljeni mojstri pripravili za natis v različnih grafičnih ali tiskarskih tehnikah. Ob tem velja opozoriti na dejstvo, da so se nekateri tiski sočasno ali z nekajletnim zamikov pojavljali v različnih izdajah in nakladah, od ekskluzivnih, strogo omejenih do popularnih, razmeroma visokih, in da je temu prilagojena tudi tržna cena tako posameznih listov kot celotnih edicij.
Poleg ciklov z literarno osnovo je v Dalijevem grafičnem opusu tudi veliko tematskih serij z večjim ali manjšim številom motivov, natisnjenih v skoraj vseh grafičnih tehnikah (jedkanici, suhi igli, lesorezu, litografiji...) in z nakladami med 100 in 300 izvodi, prav tako pa so po njegovih zamislih nastajali kiparski multipli, v posameznih primerih tudi do 1000 odlitkov. Relativna cenovna dostopnost teh stvaritev je v veliki meri pripomogla k avtorjevi široki popularnosti, medtem ko strokovna kritika izpostavlja predvsem pomen njegovih slikarskih del iz obdobja neposrednega sodelovanja z nadrealističnim gibanjem. A prav reproduktibilnost grafik in narativnost njihovih vsebin sta utrdili kontinuiteto Dalijeve prisotnosti v zavesti množice ljubiteljev, ki podobe istovetijo z zgodbami in prepoznavnostjo upodobljenega, zlasti v primerih, ko gre za eksplicitne reference literarnega značaja.
V naboru Dalijevih likovnih interpretacij besednih mojstrovin najdemo med drugim Maldororjeve speve grofa Lautréamonta (1934), Tristana in Izoldo (1970), Bocacciovega Dekamerona (v francoskem prevodu, 1972), Shakespearova Romea in Julijo (1975), izbrane strani iz Cervantesovega Don Kihota (1957), bestiarij iz La Fontaineovih Basni (1974), Alico v čudežni deželi Lewisa Carrolla (1969), verjetno najpogosteje omenjana in tudi razstavljana pa je Dantejeva Božanska komedija, serija stotih lesorezov, ki so nastajali med 1951 in 1960 in ustrezajo stotim spevom slavne pesnitve, v knjižni obliki pa so prvič izšli leta 1963, čeprav je bil izid najprej predviden ob 700-letnici pesnikovega rojstva, torej leta 1965 (nemški ponatis leta 1974),vendar je naročnik – italijanska vlada – od projekta odstopil zaradi ogorčenosti javnega mnenja, da najznamenitejše literarno delo v italijanskem jeziku ilustrira – Španec! Dali je za predloge naslikal akvarele oziroma gvaše, po katerih sta ustrezne matrice za lesoreze pripravila Raymond Jacquet in Jean Taricco, medtem ko je vlogo založnika prevzel Joseph Forêt (Les Heures Claires, Pariz).
V nizu tematskih ciklov izstopajo 12 znamenj zodiaka (1967), Tauromachia (1968), Dalijevski konji (1983), Salomonova Visoka pesem (1971) in 12 Izraelovih plemen (1972), če omenimo le nekatere. Vsem tem serijam je treba dodati še vrsto posameznih grafičnih listov z motivi, ki niso vezani na tematske sklope ali literaturo, da tako dobimo vpogled v celotno Dalijevo grafično produkcijo.
Pozna šestdeseta in zgodnja sedemdeseta leta minulega stoletja so bila za Dalijev grafični opus posebej plodna, kar dokazujejo letnice izdaj nekaterih najbolj izpostavljenih ciklov iz tega mogočnega korpusa. Tedaj je med drugim nastala tudi Biblia Sacra, ciklus 105 litografij s svetopisemskimi motivi, ki se jim je umetnik posvetil v obdobju od 1963 do 1969 po naročilu svojega italijanskega prijatelja in mecena Giuseppeja Albaretta, natisnila in izdala pa jih je znana založba Rizzoli iz Milana. Z naročilom je Albaretto želel prepričati Dalija, naj se vrne h katoliški veri, vendar ni moč preveriti, če mu je to uspelo. A ne glede na morebitni duhovni učinek slikarjeve poglobitve v Biblijo je vsekakor nastala pomembna likovna stvaritev, tako v smislu celotnega korpusa – gre namreč za mojstrov najobsežnejši tematski cikel - kot z vidika dognanosti vsake posamezne podobe. Oblikovno domišljene in barvno bogate upodobitve po mnenju strokovnjakov in poznavalcev sodijo med vrhunce Dalijevega grafičnega opusa, k čemur je izdatno pripomogla še brezhibna tehnična (tiskarska) izvedba.
V naravi grafike je, da z multipliciranjem naredi sicer unikatna likovna dela, realizirana v različnih slikarskih tehnikah, dostopna širšemu krogu ljubiteljev in zbiralcev, ne glede na to, ali jih reproducira ali bolj ali manj svobodno interpretira. Na ta način so se že vse od zgodnje renesanse širile informacije o novih pristopih k upodabljajoči umetnosti, tako imenovana originalna grafika, ki je nastajala neposredno, brez slikarske predloge, se ja pojavila šele mnogo pozneje. V moderni umetnosti sledimo obema pristopoma, med velikimi avtorskimi imeni, ki so s svojim delovanjem zaznamovala 20. stoletja, pa je ob Pablu Picassu in Joanu Miróju vsekakor treba omeniti tudi Salvadorja Dalija.
