Parlament je 25. junija 1991 sprejel več osamosvojitvenih zakonov, med njimi zakona o državljanstvu in o tujcih. Po zakonu o državljanstvu so morali državljani drugih republik SFRJ, ki so imeli prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, v roku pol leta vložiti vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva. Za tiste, ki tega niso storili, so 26. februarja 1992 začele veljati določbe zakona o tujcih, s katerim jih je država izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in jih prenesla v t. i. pasivno evidenco. Takih je bilo več kot 25.000.
Čeprav se je vprašanje od izbrisa naprej večkrat znašlo na dnevnem redu politike, so se stvari začele urejati šele, ko je o zadevi odločalo ustavno sodišče. Slednje je leta 1999 in 2003 odločilo, da je bil izbris nezakonit, zakonodajalcu pa je naložilo, naj izbrisanim vrne status stalnega prebivalca od dneva izbrisa.
Reševanje vprašanja
Prvi poskus ureditve vprašanja je bil leta 2003, ko je državni zbor (DZ) sprejel tehnični zakon o izbrisanih. A je zakon aprila 2004 padel na referendumu. Ministrstvo za notranje zadeve pa je dopolnilne odločbe o stalnem prebivanju začelo izdajati neposredno na podlagi odločbe ustavnega sodišča.
DZ je marca 2010 sprejel spremembe zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Sloveniji, s katerim je uredil še status tistih izbrisanih, ki niso bili upravičeni do dopolnilnih odločb.
Država je začela vprašanje odškodnin urejati potem, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice leta 2012 odločilo, da slovenske oblasti niso uspele v celoti urediti vprašanja izbrisanih. Država je odškodninsko shemo sprejela konec leta 2013, v njej pa določila, da izbrisanim za vsak mesec izbrisa pripada pavšal v višini 50 evrov. Doslej je bilo priznanih za 25 milijonov evrov odškodnin.
Javno opravičilo izbrisanim
Ob 25. obletnici izbrisa je predsednik DZ Milan Brglez vsem tistim, ki se jim je "z izbrisom" zgodila krivica, javno opravičil za to dejanje, pa tudi za vse trpljenje, poniževanje in klevetanje, ki so ga bili deležni v času dokazovanja tega, da jim je bila storjena krivica. "Z vidika funkcije, ki jo izvajam, je to opravičilo nujno, z vidika vrednot, ki sem jim zvest, pa tudi osebno," so sporočili iz njegovega kabineta.
Izbris je označil za kršitev človekovih pravic, ki se v naši državi ne bi smela zgoditi, in temen madež nastajanja samostojne slovenske države. Po njegovem mnenju bi bilo danes, 25 let po izbrisu, iskanje "krivcev" za to dejanje "neplodno, saj jih je bilo žal preveč udeleženih".
Hkrati je neprimerno, nedostojno in zavržno še vedno predvsem namigovanje določenih političnih akterjev, da so bili med izbrisanimi samo tisti, ki naj bi nasprotovali slovenski osamosvojitvi oz. naj bi bili izbrisani špekulanti, ki so čakali, da bodo videli, kam se bo v zvezi s slovensko osamosvojitvijo obrnilo kolo zgodovine.
