Nekoč smo po kavbojke hodili v Trst

Pred in med osamosvojitvijo je bila v trgovinah večina domačih izdelkov. Zunaj sezone ni bilo eksotičnega sadja, zelenjava je bila osnovna. V osemdesetih letih je celo primanjkovalo kave in pralnih praškov, sploh še ni bilo tekočega mila. Tehnični izdelki so bili cenejši v tujini, pa še izbire je bilo več. Zato so jih veliko pretihotapili čez mejo.

Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije Breda Kutin se spominja, da je bila Slovenija med vojno na srečo zelo dobro organizirana, zato ni bilo večjega pomanjkanja. Imeli smo dobre blagovne rezerve, predvsem zaradi "izkušenj iz konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let, ko so bile težave z oskrbo, ko zaradi pomanjkanja deviz ni bilo pralnih praškov, čokolade in drugega. K sreči je bila vojna tudi relativno kratka".

Po njenih ocenah je bila nekoč osnovna ponudba v slovenskih trgovinah sicer solidna. Pozimi na primer ni bilo južnega eksotičnega sadja, razen banan, pomaranč in limon, tudi pri zelenjavi smo bili odvisni od sezonske ponudbe. Danes je – nasprotno – težava v izjemno veliki ponudbi, ko potrošnik za izbiro potrebuje ogromno znanja in informacij. "Jaz pravim, da je dandanes biti potrošnik pravzaprav že služba za poln delovni čas."

Čeprav je bilo pred osamosvojitvijo včasih težko kupiti kakovostno meso, pralne praške in čokolado, so se ljudje dobro znašli. "Če si imel dobre zveze z mesarjem, si lahko pri njem dobil tudi pralni prašek in pomaranče." Vse za prijaznost, cena ni bila previsoka. "Ni bilo tako kot danes, ko si nekateri ne morejo privoščiti več vrst mesa. Nasprotno, razlike v cenah so bile tako majhne, da je bilo težko dobiti lep kos."

Zelo se je spremenila tudi ponudba kruha. Takrat sicer nismo jedli slabega kruha, vendar je bila bistveno manjša izbira. "Marsikdaj se je zgodilo, da je pozno popoldne zmanjkalo kruha. Zlasti v počitniških krajih je bilo treba zgodaj zjutraj stopiti v vrsto za svež kruh." Danes raznovrstna ponudba potrošnike zelo veliko stane. Kutinova opozarja predvsem na preplačane žemljice in štručke. "Vse prevečkrat radi odštejemo cente, kar se nam ne zdi veliko. V bistvu pa gre za zelo, zelo drag kruh" v drugačni obliki in z istimi sestavinami.

Cenejše mleko je bilo neko obdobje v vrečkah, ki so rade počile. Dražje je bilo v tetrapaku. Ponudba je bila manjša, izbirali so med pasteriziranim in trajnejšim kravjim mlekom enega proizvajalca. Danes so različni ponudniki. "Imamo tudi ekološko mleko, mleko z daljšim rokom uporabe. In smo veseli izbire. Kar se kakovosti tiče, pa mislim, da smo že takrat pili dobro mleko," pravi Kutinova.

Ponudba kave v trgovini je bila majhna, marsikdaj jo je zmanjkalo, bila je relativno draga. "V lokalih pa sploh ni bila draga." Danes imamo cenejšo kavo, lahko izbiramo med različnimi znamkami in vrstami. Razmeroma slabi sta bili ponudba in kakovost pralnih praškov in plenic. Uporabljali so predvsem bombažne, plenice za enkratno uporabo so bile zelo drage in slabe kakovosti.

Manj dodatkov, barvil, konzervansov

Vse je bilo bolj naravno. Dalo se je sicer kupiti živila z umetnimi sladili, vendar jih je bilo manj. Saharin in ciklamati so namreč zelo stara sladila, žvečilni gumiji in dietna živila so vsebovala aditive, tudi konzervansi so bili tako v pijačah kot tudi mesnih izdelkih, a vse so budno spremljali v Beogradu. Le v mleko in v mlečne izdelke ni bilo dovoljeno dodajati nobenih aditivov niti barvil, kar pa na izdelkih ni bilo napisano. Pisalo je "izdelano po proizvodni specifikaciji".

V času osamosvojitve je torej prehrambena industrija uporabljala bistveno manj dodatkov. "Iz mladosti se spominjam odličnega borovničevega soka. Še danes imam okus po njem nekje v podzavesti, ponudbe pa ni več. V Jugoslaviji smo imeli, kar se tiče otroške hrane in naravnih sokov, zelo ostre predpise in zelo kakovostno ponudbo. Danes na policah vidimo metre najrazličnejših obarvanih gaziranih pijač, po katerih kupci na žalost posegajo, čeprav je v njih zelo veliko sladkorja in barvil. Če bi razmišljali o svojem zdravju, bi bilo verjetno precej boljše, če bi pili vodo," pravi Kutinova.

Draga uvožena tehnika

Tudi tehničnih izdelkov je bilo manj. Uvoženi so bili bistveno dražji zaradi dodatne carine, zato je bilo "priljubljeno" tihotapljenje čez mejo. "Danes je trg v določenih segmentih popolnoma primerljiv s starimi članicami Evropske unije." Se pa pozna razlika v velikosti trga. "Namreč, manjše države plačujemo manj kot večje države. Na večjem trgu so stvari cenejše, izbira je še vedno boljša." Danes pa lahko tudi kupujemo po spletu, ko nam izdelek dostavijo na dom. Tudi tehnologija je zelo napredovala, naprave so varčnejše.

Glede oblačil je danes ogromno ponudbe, tudi cenenih izdelkov. Osnovna ponudba je bila tudi ob osamosvojitvi, obenem je bilo relativno pogosto nakupovanje čez mejo. "Predvsem Trst je bil priljubljena destinacija," se spominja Kutinova. V Jugoslaviji je bil sicer zanimiv fenomen, ko ni bilo domačih kavbojk. "Mogoče spet zaradi pomanjkanja deviz," predvideva, a natančnega vzroka ne pozna. "Kavbojke smo pač hodili kupovat v Trst," obenem pa smo imeli tekstilno industrijo visoke kakovosti.

Dolgo čakanje na že plačan avto

"Treba jih je pa bilo plačati v celoti vnaprej. Tako smo imeli zagotovljeno ceno," je pojasnila Kutinova. Zaradi inflacije so se namreč avtomobili redno dražili. Takrat se tudi ni dalo zbirati barve, dobil si pač, kar je bilo v ponudbi. Dogajalo se je tudi, da so pred trgovino za tuje avtomobile prespali v spalnih vrečah. "Ko se je trgovina odprla, so se vpisali, da kupujejo avto. Takšni časi so bili. To je bil popolnoma obrnjen svet, kot ga imamo danes," je poudarila Kutinova. Zdaj lahko kupimo kateri koli avtomobil, samo dovolj globoko denarnico je treba imeti.