Ko se ženska, ki je bila več let žrtev nasilnega moža, do nje pa je bil nasilen tudi po izreku pogojne zaporne kazni, obrne na medije po pomoč, je jasno, da je nekaj hudo narobe v naši državi. "Ne zaupam več v sodstvo in državo. Bojim se za svoje življenje in za varnost mojega otroka, saj nočem ostati brez njega. Bojim se, da bo bivši mož grožnje uresničil in odpeljal sina v tujino," pripoveduje prestrašena bralka.
Med predlogi za spremembo ali dopolnitev kazenskega zakonika je tudi dopolnitev 65. člena zakona, ki predvideva, da mora sodišče storilcu obvezno izreči navodilo obiskovanja ustrezne poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice. Organizacije predlagajo tudi nekaj sprememb glede prepovedi približevanja, prav tako predlagajo, da se zalezovanje opredeli kot samostojno kaznivo dejanje. Po njihovem mnenju je sporno tudi, da je potrebno dokazovati, da gre za trajajoče nasilje, zato predlagajo, da za pregon kaznivega dejanja nasilja v družini zadošča že enkratni dogodek nasilja.
Zadnje leto skupnega življenja je bil mož pogosto nasilen do nje, večkrat pa jo je napadel tudi pred njunim sinom. Pred letom in pol je sedaj že bivšega moža zaradi nasilja v družini kazensko ovadila, zdaj pa ga je sodišče na podlagi dogovora s tožilstvom obsodilo na dve leti zapora, s pogojno dobo petih let. Do sedaj je imel bivši mož stike s sinom pod nadzorom centra za socialno delo, kmalu pa bo lahko sina videl brez nadzora. Na zadnjem stiku očeta s sinom na centru za socialno delo je bivši mož našo bralko napadel in jo poškodoval, zato ga je bralka prijavila in znova ovadila zaradi nasilništva. Nasilnež je dobil 10-dnevno prepoved približevanja, bralka, ki je v strahu za svoje in sinovo življenje, pa se boji, da ga to ne bo ustavilo. "Bojim se, da bo sina odpeljal v tujino. Sin je še vedno pod zdravniškim nadzorom zaradi transplantacije kostnega mozga in prejema terapijo."
Vsaka druga ženska žrtev psihičnega, vsaka četrta pa fizičnega nasilja
V Sloveniji je nasilje nad ženskami izjemno razširjen pojav. Psihično nasilje je izkusila vsaka druga ženska, medtem ko vsaka četrta doživlja fizično nasilje, razkrivajo podatki policije. Vsak dan v Evropi umre sedem žensk za posledicami nasilja v družini, ki ga povzroča moški storilec. Ženske so v veliki večini žrtve nasilja v družini, v kar 92 odstotkih pa je povzročitelj moški. Žal pa so žrtve družinskega nasilja tudi moški.
Zakone imamo, imamo pa tudi kadrovsko podhranjene institucije
Ne glede na to, kdo je žrtev – moški ali ženska, je pomembno zagotoviti ustrezne mehanizme, s katerimi bomo preprečili družinsko nasilje in ustrezno zaščitili žrtve. O tem, kakšno je trenutno stanje na področju preprečevanja družinskega nasilja in zaščite žrtev, ter predvsem o tem, kje so tiste največje pomanjkljivosti, ki jih je potrebno odpraviti, da bo čim manj takšnih stisk, kot jih doživlja naša bralka, smo govorili s predsednico Društva za nenasilno komunikacijo (Društvo DNK) Katjo Zabukovec Kerin.
Sogovornica opozarja, da so žrtve nasilja v Sloveniji še vedno premalo zaščitene in da zakonodaja ni povsem ustrezna. Skupaj z drugimi organizacijami, ki delujejo na področju preprečevanja nasilja, so pripravili predloge za spremembo kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku, hkrati pa pripravljajo tudi predloge za spremembo zakona o preprečevanju nasilja v družini ter zakona o nalogah in pooblastilih policije.
Od prijave nasilja pa do sodbe mine tudi do 5 let
Številne žrtve se po prijavi nasilja znajdejo pred težko in predvsem dolgotrajno potjo. Od prijave nasilja na policijo do dokončne odločitve sodišča lahko mine tudi 4 ali celo 5 let. Skoraj vedno pa je za pričakovati, da bo postopek trajal, če storilec ne sklene dogovora s tožilstvom, kar postopek skrajša, vsaj dve leti, opozarja Zabukovec Kerinova in dodaja, da je to "odločno predolgo"!
"Eden od razlogov, a vsekakor ne edini, zakaj je tako dolg kazenski postopek nedopusten, je tudi sočasen potek postopka za zaupanje otrok v varstvo in vzgojo. Večina sodnic oziroma sodnikov namreč v postopku zaupanja otrok v varstvo in vzgojo ne želi starša - storilca nasilja - obravnavati kot povzročitelja, dokler mu ni na sodišču dokazano, da je kriv. To pa se le redko zgodi v času trajanja postopka za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo," opozarja Zabukovec Kerinova.
(Pre)pogosto nasilnež dobi pogojno kazen
"Po naših izkušnjah je večini obsodilnih sodb izrečena pogojna kazen, le redko zaporna. Zagrožene kazni za nasilje v družini, ki je kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, so sicer do pet let zaporne kazni," pravi Zabukovec Kerinova. Sodišča sicer nasilnežu včasih izrečejo tudi navodilo obveznega svetovanja oziroma programa za povzročitelje nasilja, a žal tovrstnih programov v Sloveniji primanjkuje. "Če naši podatki držijo, smo edina nevladna organizacija z verificiranim programom za povzročitelje nasilja. Naš program sicer izvajamo v sedmih krajih po Sloveniji, pa vendar bi potrebovali v Sloveniji več tovrstnih programov, zlasti pa bi jih morali vsebinsko in časovno razširiti," pravi Zabukovec Kerinova.
Žrtve nasilja se sili v mediacijo, sodniki jim očitajo laži
"Skupno skrbništvo je v primerih nasilja v družini popolnoma neprimerno. Prav tako mediacija ali partnerska terapija, v katero inštitucije pogosto silijo žrtev nasilja. Žrtev nasilja, ki je na primer upravičena do brezplačne pravne pomoči, to pravico izgubi, če ne pristane na mediacijo," opozarja predsednica Društva DNK. "V odnosu, kjer je prisotno nasilje, je razmerje moči popolnoma porušeno, pri vsem omenjenem pa je enakovredna razporeditev moči v odnosu ključnega pomena."
Žrtve pa se v postopkih zaupanja otroka v varstvo in vzgojo soočajo tudi s predsodki in napačnimi prepričanji sodnic in sodnikov, ki jim očitajo, da o nasilju lažejo, da bi bil otrok dodeljen njim. "Sami se ne srečujemo z lažnimi prijavami, prej nasprotno - žrtve nasilje minimalizirajo, pripisujejo krivdo sebi in podobno," ugotavlja Zabukovec Kerinova.
Nasilnež pogosto prek otroka nadaljuje z zlorabo žrtvije
Tudi v Društvu DNK ugotavljajo, da sodišča v postopkih glede dodeljevanja otrok prepogosto ne upoštevajo družinskega nasilja ter dejstva, da stiki otroka s povzročiteljem niso nujno v korist otroka in da bi morala biti na prvem mestu varnost in ne očetova želja po stiku z otrokom. "Ne upošteva se tudi tega, da partner, ki je nasilen, pogosto po razpadu zveze z nasiljem in nadzorovanjem bivše partnerke nadaljuje prav preko otroka ali ob predaji otroka. To bi bilo potrebno upoštevati in izvesti vse potrebne ukrepe, da do tega ne bi prišlo," poudarja predsednica društva.
Stiki pod nadzorom le kratek čas, saj so CSD-ji kadrovsko podhranjeni
Stiki med otrokom in povzročiteljem nasilja brez nadzora pogosto niso varni ne za žrtev ne za otroka, zato obstaja možnost stikov pod nadzorom, kar pa je v Sloveniji še vedno preslabo urejeno. "V praksi je tako, da se stiki pod nadzorom določijo na pristojnem centru za socialno delo, centri pa se izvajanju takšnih stikov zaradi kadrovske podhranjenosti in tudi zaradi nedorečenosti poskušajo pogosto izogniti ali jih skrajšati. Tako se dogaja, da že po dveh stikih pod nadzorom napišejo mnenje sodišču, da stiki pod nadzorom niso potrebni in pri tem kot argument na primer navedejo, da oče ni bil nasilen do otroka," pravi Zabukovec Kerinova in dodaja: "Seveda ni bil, če je imel nadzor, kar naj bi bilo bistvo stikov pod nadzorom. Da se oče v prisotnosti strokovne osebe dve uri lahko vzdrži uporabe nasilja, nikakor ne dokazuje, da je otrok ob očetu varen tudi ob odsotnosti nadzora. Prav tako ni določenega protokola za izvajanje stikov pod nadzorom, kar pomeni, da je sama izvedba prepuščena strokovni delavki ali delavcu, ki stiku prisostvuje."
Predlagajo obvezno vključitev nasilneža v terapevtsko obravnavo
V Društvu DNK so prepričani, da bi se morali povzročitelji nasilja obvezno vključiti v program za povzročitelje ali ustrezno terapevtsko obravnavo, ne glede na to, ali imajo otroke ali ne. Pri stikih med staršem, ki je ali še povzroča nasilje, in otrokom, pa bi morala biti zagotovo na prvem mestu varnost, tako otroka kot starša, pri katerem otrok živi. Kar pomeni, da bi se morali izvajati stiki pod nadzorom, dokler ne bi strokovne službe ocenile, da je začel povzročitelj sprejemati odgovornost za svoje nasilno vedenje in je z nasiljem tudi prenehal.
Zabukovec Kerinova ugotavlja, da se žrtve nasilja, ko vendarle zberejo dovolj moči, da zapustijo nasilnega partnerja in ga prijavijo, znajdejo v dolgotrajnih postopkih, ki so za njih zelo izčrpavajoči. Zato je dobrodošlo, da si najdejo podporo in pomoč, s katero se bodo lažje soočale s preprekami na poti. Tu jim lahko na pomoč stopijo tudi nevladne organizacije, ki delujejo na področju nasilja v družini, med katerimi je tudi Društvo za nenasilno komunikacijo. V društvu so lani pripravili tudi praktični vodnik po sodnih in upravnih postopkih, ki je namenjen žrtvam nasilja, da se seznanijo s pravnimi postopki in si s tem olajšajo pot skozi postopke.