'Moški z lučko', ki je rešil številna življenja, se skromno zahvaljuje drugim: 'Nisem heroj, bil sem pač na pravem mestu'

Huda prometna nesreča, ki se je v soboto zgodila na primorski avtocesti in v kateri so ugasnila štiri življenja, bi se lahko končala še veliko bolj tragično, če ne bi bilo posameznikov, ki so v trenutkih groze zanemarili lasten strah in na nevarnost naleta zaradi megle, v kateri se ni videlo stoječe kolone, nesebično opozarjali druge voznike.

Eden od njih je bil Primož, ki je po avtocesti v smeri iz Senožeč proti Postojni pripeljal le nekaj trenutkov po prvem trčenju. Nasproti vozeči tovornjak ga je opozoril z dolgimi lučmi. Primož je ustavil na skrajnem robu odstavnega pasu in bil najverjetneje prvi, ki se je izognil naletu. Njegova partnerica se je umaknila na brežino, sam pa je ob robu vozišča stekel v smeri prihajajočih vozil. "Mahal sem z rokami, bil sem v zelenem puloverju. Nisem pa imel lučke," je povedal in dodal, da je kar nekaj vozil ob njegovih kretnjah pričelo konkretno zavirati.

Tega pa ni počel samo on, številni vozniki so v izjavah za medije in pismih zahvale omenjali tudi moškega, ki je stal ob cesti in jih na nevarnost opozarjal z lučko. "Če ne bi bilo tega moškega, bi bilo še mnogo huje. Pravzaprav mislim, da nam je rešil življenje. Pa ne samo nam, ampak precej veliko ljudem," je zapisala Nina. S podobnim pismom se mu je zahvalil tudi bralec Miha. "Tudi meni je rešil življenje, saj sem ga v zadnjem hipu videl in zavrl. Drugače bi priletel v kolono z vsaj 130 km/h in še koga poškodoval. Res mu hvala," je zapisal.

'Moški z lučko' se zahvaljuje Primožu

Zdaj pa se nam je pogumni 'moški z lučko' javil v uredništvo. Ostati želi anonimen, pravi, in se skromno zahvaljuje tistemu, ki je na enak način opozoril njega – Primožu.

"To sem storil, ker je mene na podoben način opozoril gospod Primož, in mi je uspelo pravočasno ustaviti in zapustiti avto. Ko je pokanje ponehalo, smo začeli nuditi pomoč, kar se je dalo. Pri ukrajinskem šoferju smo si sposodili kamionsko dvigalko, da bi dvignili prikolico šleparja, pod katerim je bil zagozden mlajši moški. Po pogovoru z njim in vsemi pripravljenimi pomagati smo to zaradi varnosti opustili. Nesel sem vrniti dvigalko, nakar so že pridrveli prvi gasilci ter rešilec. Ker je bilo najbližje, najlažje in najhitreje, so se ustavili na nasprotnem voznem pasu, torej v smeri Kopra. Avtomobili, ki so vozili za njimi, so seveda normalno ustavili," opisuje dogajanje.

Ker je bil na začetku nesreče, je opazil, da se vsak naslednji avtomobil težje ustavi, zato je v trenutku prevzel Primožev pristop. "Skočil sem med ograje in začel mahati. Ker so me vozniki zaradi goste megle slabše opazili, sem se spomnil lučke na mobitelu, jo uporabil in rezultat je bil dosti boljši. K sreči promet ni bil pretirano gost, avtomobili so prihajali v manjših skupinah in v presledkih parih sekund. Tako se mi je uspelo premikati navzdol malo hitreje, kot je nastajala kolona," pojasnjuje.

'Nisem heroj, bil sem pač na pravem mestu'

Premikal se je vse do vznožja, kjer je bila vidljivost kakih 100 metrov in so vozniki sami opazili nevarnost. Kakih 50 metrov prej je opazil gospoda, ki je na nasprotni strani mahal z odsevnim jopičem in bil v resni nevarnosti. "Ne morem vam opisati občutka, ko visiš čez ograjo, mahaš, si kakih 50 metrov od stoječe kolone, slišiš njihove motorje v prostem teku, veš, da vsem gorijo zavorne luči, nekateri so imeli vse štiri smernike, pa jih ne vidiš, proti tebi pa drvijo s 100 km in več na uro in jih poizkušaš ustaviti. Nekje na sredini je enkrat počilo, grozno, pomisliš, nisem uspel. Kasneje sem videl, da je bila samo zvita pločevina, a sem nadaljeval. Ne počutim se heroja ali kaj drugega, sem bil pač na pravem mestu v tem trenutku in vprašanje je, če bi se tega spomnil brez g. Primoža, zato hvala mu, ker je opozoril mene in tako dal pobudo, da sem jaz opozarjal ostale. Zahvala gospe Nine in nekaterih v stoječi koloni zadostuje," je zaključil.