Miro Cerar in njegovi dosežki: kaj drži in kaj ne?

Vseeno teh uspehov ni bilo dovolj za ohranjanje podpore volivcev skozi celotno vladno obdobje, podpora je z osvojenih 34,49 odstotka na volitvah strmoglavila na 5 odstotkov na zadnji javnomnenjski raziskavi, ki jo za našo hišo pripravlja Mediana. Konec februarja je le še dobra četrtina vprašanih (26,9 odstotka) menila, da premier Miro Cerar in njegovi ministri delajo dobro. 60,2 odstotka vprašanih jih je dejalo, da vlade ne podpirajo.

Od kod razkorak med nezadovoljstvom volivcev in zadovoljstvom vlade in njenega predsednika s svojim delom?

Prekletstvo etike in morale

Miro Cerar je na volitvah leta 2014 zmagal, ker so si državljani po škandalih, za katere so skrbele predhodne vlade, siti zdrah med politiki, želeli "etične vlade" pod poveljstvom "moralne avtoritete", kar je Cerar v tistem trenutku pač bil – viden kot uglajeni profesor prava, na strani pravice in človeka – in ta ugled je na volitvah dobro unovčil in se na premierski stolček zavihtel kljub pomanjkanju vsebine na hitro ustanovljene stranke nejasnega profila, stranke, ki je program sestavljala do zadnjega, na koncu pa postregla z nedorečenim tekstom.

Zato ni presenetljivo, da je na zadnjem kongresu stranke v Mariboru predsednik programske konference Aleksander Kešeljevič izpostavil, da je tokratni program, naslovljen "Bolje za vse", v primerjavi s tistim pred štirimi leti "bistveno bolj konkreten".

Cerar je ljudem tudi obljubil, da bo oblast pod njegovo taktirko delovala precej bolj umirjeno in z manj prepiranja med koalicijskimi partnerji. "Upam, da bomo tudi takrat, ko ne bomo soglašali, ohranili in gojili spoštljiv odnos ter premogli dovolj moči in modrosti, da upravičimo zaupanje, ki so nam ga volivci namenili na volitvah," je dejal ob zaprisegi. To obljubo je v precejšnji meri tudi držal. Zdrah ni bilo prav veliko. Vsaj ne javnih. Za kulisami se je dogajalo marsikaj, kako zelo je vrelo še posebej zadnjem času, je bilo jasno včeraj, ko je Cerar odstopil in med drugim dejal tudi, da so nekateri "spodkopavali projekte", in da so "nekatere zahteve postale tako nemogoče, da škodujejo državi". 

Je pa na račun umirjenih tonov in sporočila, da bo o vsaki temi opravil razmislek, v očeh javnosti bledela (nerealno pričakovana) podoba odločnega politika, ki lahko prinese spremembe. Namesto, da bi ga vzeli za svoje, so se državljani le nasmehnili, ko je Cerar ob priliki na govorniški pult postavil napis "Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve ". Glede napisa je takrat pojasnil da je "to naša prihodnost". " Če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je moje sporočilo." A ljudje so bili željni konkretnejših ukrepov, predvsem zakšnih, ki bi se poznali v obliki več denarja v denarnici in boljših storitev. Zato mu tudi zagovarjanje zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc ob razpadanju zdravstva dodatnih točk nikakor ni prineslo. Cerarju je tako zdaj v napetem predvolilnem ozračju, kjer njegova stranka postaja strelovod in grešni kozel za vse, kar ni bilo (dobro) narejeno, očitno dokončno zmanjkalo rešitev.

Vseeno je Cerar na kongresu stranke članom sporočil – delali smo dobro in da bi delo dokončali, potrebujemo še en mandat. Sicer bo, je opozoril, država zdrsnila nazaj na stare tirnice, na tiste, kjer je bila pred volitvami na katerih je zmagal on – in ki so vodile v težave in potrebo po ukrepanju zloglasne "trojke".

Kaj si torej Cerar in ekipa pripisujejo, ko pravijo "v deželo se je vrnil optimizem. Čas zadnjih štirih let je čas razvoja in dviga življenjskega standarda. Stabilnost, ki jo je prinesla naša koalicija, je omogočila rast proizvodnje, nove tuje investicije, nova delovna mesta in skokovito izvozno rast našega gospodarstva" – in kaj pravijo nasprotna dejstva in pogledi?

Konkurenčnost, Magna in EON

Vlada je poskrbela za izboljšanje konkurenčnosti slovenskega poslovnega okolja in privlačnosti Slovenije za tuje investicije ter za izboljšane razmere na trgu dela, z višanjem stopnje zaposlenosti, pravijo.

Drži, da je Slovenija na lestvici globalne konkurenčnosti leta 2017 pridobila osem mest in med 137 državami zaseda 48. mesto. Leta 2014 smo zasedali 70. mesto.

Vlada se v poročilu o svojem delu pohvali, da je bilo med letoma 2014 in 2016  dodeljenih za 29,1 milijona evrov finančnih spodbud za tuje neposredne investicije. "V letu 2017 je v postopku obravnave za sofinanciranje investicijskih projektov iz naslova spodbujanja tujih neposrednih investicij 7 vlog po posebnem postopku na podlagi Zakona o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij (npr. podjetje GKN Driveline d.o.o., Yaskawa itd.), ki skupaj predstavljajo več kot za 382 milijonov evrov investicij v RS in v okviru katerih bi bilo ustvarjenih skupno 1.108 novih delovnih mest." Pohvalijo se tudi s strateško pridobitvijo podjetja Magna Steyr ter prihodom Yaskawine tovarne robotov.

Vse to drži. Po drugi strani pa je prihod Magne Styer zaznamovala kopica težav – od pregovarjanj o lokaciji, okoljskih vplivih do vprašanja, koliko bo zares delovnih mest in kako upravičena je dejansko bila državna subvencija.

Prav tako je pred dnevi dokončno postalo jasno, da v že tako podhranjeni Maribor ne bo visokotehnološkega podjetja podjetja EON Reality, s tem pa bo v vodo padla tudi zaposlitev 250 ljudi. Razlog je v subvenciji, ki je naše Ministrstvo za gospodarstvo podjetju noče odobriti, ker naj bi bilo – po njihovem mnenju – kapitalsko neustrezno. V Mariboru na to odgovarjajo: to lahko izusti le nekdo, ki o informacijsko-tehnoloških podjetjih nima pojma.

Rešena Slovenija?

Cerar tudi pravi, da so Slovenijo potegnili iz krize, "jo normalizirali in stabilizirali, da bi lahko v drugem mandatu dobrobiti stabilnega gospodarskega napredka in družbene blaginje enakopravno delili med ljudi". Oziroma: "Prejšnje garniture so povzročile, da smo postali šibki, podrejeni in nebogljeni. Naša vlada, ki jo vodi SMC, pa je potegnila Slovenijo iz krize."

No, ja ... Slovenija je bila, preden se je pojavil premier Cerar, v politični krizi. V šestih letih so se zvrstili trije predsedniki vlade – Borut Pahor, Janez Janša in Alenka Bratušek. Škandalov ni manjkalo. Čeprav si Cerar pripisuje zasluge za stabilizacijo političnega prostora, pa politične krize ni rešil nek širok dogovor o sodelovanju. Ampak enostavno volitve, na katerih je zmagal "nov obraz". Kar je začasno pomirilo napetosti na politični sceni, hkrati pa volivcem dalo upanje, da bo zavel nov veter. A prav to upanje je pomenilo tudi velika, celo nerealno velika pričakovanja od Cerarja, za katera pa je kmalu postalo jasno, da ne bodo izpolnjena.

Prav tako se je težko strinjati s trditvijo, da je vlada poskrbela, da nam ni več grozila zloglasna bruseljska trojka, ki bi pospravila državo, ki jo sami ne znamo. Ko je Cerar prevzel oblast, konec poletja 2014, je bila grožnja trojke že mimo. Prihod "nadzora" nam je najbolj resno grozil konec leta 2013.

Je pa Sloveniji - po letošnjem poročilu EK - po šestih letih uspelo odpraviti gospodarska neravnovesja. "Država je trajno zmanjšala vzroke za makroekonomska neravnovesja – slovenski javni dolg se zmanjšuje, močna gospodarska rast se nadaljuje, investicije rastejo, bančni sektor je okrepljen in gospodarstvo je manj zadolženo," so zapisali. Prav tako se Slovenija ne utaplja več v dvomljivih bonitetnih ocenah. Naša bonitetna ocena je bila nazadnje je bila spremenjena lani septembra, ko jo je agencija Moody's izboljšala z Baa3 na Baa1. Standard & Poor's jo je že junija lani zvišal na A+, bonitetna agencija Fitch pa predlani septembra na A–.

Vendar Slovenija še ni dosegla srednjeročne uravnoteženosti javnih financ ali zagotovila ustreznega fiskalnega prostora za to, da bi se država lahko spopadla s pričakovanimi negativnimi posledicami naslednjega obrata v gospodarskem ciklu – kar so ocenili tudi na finančnem ministrstvu. In veliko dela nas čaka na področju staranja prebivalstva, rešitev pa je bilo v tem mandatu bolj malo – tako za pokojninsko blagajno kot za oskrbo starajočega prebivalstva ob klecajočem zdravstvu.

NLB in jezni Bruselj

Prav tako tudi Cerarjeva vlada ni storila ključnega koraka pri prodaji NLB, le da je tokrat zagovarjanje nacionalnega interesa, na kar so se sklicevale vlade pred njo, sklicevala na neprimeren trenutek za prodajo. Na jezo Bruslja. "Privatizacija NLB ostaja ključna za preprečitev morebitnih prihodnjih neustreznih dodeljevanj posojil in za zagotovitev njene dolgoročne vzdržnosti," so zapisali v poročilu. In dodali:"Kot je pokazala kriza, lahko nadaljnja velika vpletenost države dolgoročno pomeni tveganja za finančno stabilnost, gospodarsko učinkovitost in javne finance," so poudarili. Niso pozabili dodati niti, da je politične volje za izboljšanje položaja – malo.

Cerar je predhodnikom tudi očital, da so se pod njihovim vodstvom v bankah kopičili slabi krediti. Drži, da so se v času njegove vlade zmanjšali, ampak Slovenija ima še vedno enega najvišjih deležev slabih kreditov v bankah. Ključni ukrepi za zmanjšanje slabih kreditov pa so bili sprejeti že v pred-Cerarjevem letu 2013 – ustanovitev slabe banke in prenosi sredstev nanjo …

Prav veliko se v času Cerarjeve vlade ni spremenilo niti v državnih podjetjih. Priča smo bili menjavanju ljudi, ki zasedajo stolčke, privatizacija je večinoma ostala na mrtvi točki, med drugim tudi privatizacija Telekoma.

Državna denarnica

Cerar je predhodnikom očital proračunski primanjkljaj, večji od 5 odstotkov. Letos pa imamo po njegovem uravnotežen proračun, ne bomo porabili več, kot zberemo z davki in prispevki.

Drži, da ima rebalansiran proračun 2018 presežek v višini 50.854.846 evrov (0,1 odstotka BDP). A potem so se povečali apetiti stavkajočega javnega sektorja, ki pač seveda razume, da se dodatke najlažje dobi v času, ko so stranke na lovu za volilnimi glasovi. In prva ponudba sindikatom je bila res 45 milijonov evrov, s čimer bi še ostali v plusu. Vsaka nadaljnja ponudba pa je bila višja. Zadnja je znašala 266 milijonov evrov, kar bi nas potisnilo za 215 milijonov evrov v minus in bi pomenilo primanjkljaj v višini 0,5 % BDP. In to v času rekordne gospodarske rasti.

Gospodarska rast ali kitenje s tujim perjem?

Javni dolg se bo znižal na okoli 70 odstotkov BDP. Kar je seveda krasno, ampak ne gre za to, da se znižujejo dolg, ampak za to, da raste BDP. Ključno vprašanje je tako, kaj je vlada naredila gospodarsko rast? Ali si lahko pripiše zasluge? Letos je sicer res povečala porabo in investicije, ampak gospodarsko rast poganja predvsem izvoz in zasebna potrošnja. Ali drugače – okrevanje globalnega gospodarstva je naprej potegnilo tudi naše številke.

Gospodarstveniki vlado še naprej prosijo, naj jim neha pod noge metati polena, ta pa se medtem hvali s ključnim projektom – drugim tirom, ki da se je po 25 letih končno premaknil z mrtve točke. V naravi se pod Cerarjevo vlado ne bo premaknil nikamor, saj ne bo zasajena prva lopata. Je pa drugi tir premaknil nekaj drugega – vlado, ki je zaradi nepravilnosti med kampanjo ostala brez svojega predsednika.

Reforme – ki jih ni

Vlada je obljubljala tudi reforme – pokojninsko, reformo trga dela in zdravstveno reformo, skupaj z dolgotrajno oskrbo. Razen nekaj ukrepov na področju trga dela ni izpeljana niti ena. Tudi tisto, kar se je pojavilo v obliki predlogov, predvsem v zdravstvu, bolj kot na sistemske rešitve, cilja na nove vire financiranja – tudi v obliki novih davkov.

Kljub odsotnosti reform, zaradi boljše splošne klime, le-teh marsikdo sploh ni pogrešal. Stopnja anketne brezposelnosti v Sloveniji je bila v zadnjem lanskem četrtletju 5,8-odstotna in se je prvič po drugem četrtletju 2009 spustila pod šest odstotkov, je februarja sporočil državni statistični urad. In Cerar se bo seveda lahko pohvalil - "imamo več, več je dela, višje so plače, pokojnine, socialni transferji …", ker to drži. A to je bolj posledica dobrih gospodarskih razmer, ki so se zgodile precej neodvisno od ukrepov vlade …

In sodba? Cerar bo lahko pod črto svojega vodenja vlade zapisal nekaj dosežkov. In nekaj velikih neuspehov, med njimi ureditev zdravstva, ki ne več, da samo razpada, ampak se razkraja. Za marsikaj, kar je bilo obljubljeno, ne pa tudi izpeljano, pa bodo koalicijske partnerice na koncu krivile seveda druga drugo: "Ker smo morali sklepati kompromise, tudi v koaliciji." Slab izgovor. Seveda so jih morali. Tako pač namreč deluje demokracija.