Slovenija

'Otrok potrebuje pomoč. Če bodo vedenjske motnje ostale, se lahko zgodi še kaj hujšega, kot je metanje peresnic po zraku'

Ljubljana, 23. 09. 2016 06.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min

Vprašanje je, kaj se je z otrokom, ki je nasilen, dogajalo v otroštvu, poudarja nekdanji predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev Milan Rejc. Z otrokom se morajo ukvarjati vsi - starši, učitelji, šola, svetovalne službe in strokovni delavci, saj bo sicer, ko bo postal mladostnik, lahko še huje. Rejc se boji, da bo zaradi socialnih stisk takšnih primerov v prihodnosti še več.

Po objavi članka o problematiki, s katero se soočajo na eni od osnovnih šol na Celjskem, kjer se učenec 2. razreda agresivno vede do svojih sošolcev, učiteljev in celo do svojih staršev, smo se pogovarjali z Milanom Rejcem, nekdanjim predsednikom Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije ter ravnateljem na Osnovni šoli Gorje.

Milan Rejc
Milan Rejc FOTO:

Gre za kompleksen problem, pravi Rejc, ki izpostavlja vprašanje, kaj se je s tem otrokom dogajalo v otroštvu. "Lahko, da se je tako vedenje pojavljalo že prej, na primer, ko je bil še v vrtcu, pa mu je taka navada obnašanja nekako prišla v kri … Treba je pogledati, ali so bili pri njem že sprejeti kakšni ukrepi, in to tudi upoštevati."

Agresije in fizičnih konfliktov ne dopuščamo in niso sprejemljivi nikjer v družbi, še najmanj pa v šoli, pravi Rejc, ki meni, da se morajo z otrokom, s katerim se je očitno že dlje časa delalo premalo, ukvarjati vsi - učitelji, šola, svetovalne službe oz. strokovni delavci, pedagogi in psihologi. "Najhuje, da se nič ne naredi, da se situacijo samo blaži ali pa miri. To je premalo, s takim otrokom je treba aktivno nekaj storiti. Če šola nima dovolj ljudi, ki bi to znali, potem se je treba po pomoč obrniti navzven. Včasih je težko, ker šole pri reševanju takšne problematike ostanejo same, kar pa ni izvedljivo," opozarja.

Pomembno je, dodaja, da pri reševanju teh težav sodelujejo tudi starši. "Ti otroka običajno branijo, kar je povsem normalna starševska ljubezen, a lahko, da nekaterih stvari ne vidijo ali pa jih ne jemljejo tako resno. Lahko se tudi dogaja, da se otrok doma vede čisto drugače. Takega otroka je treba spraviti v neko normalno obliko komunikacije, ker bo problem še veliko večji, če bo imel takšne motnje tudi pozneje, kot mladostnik in odrasel človek. Potem lahko pride še do česa hujšega, kot je metanje peresnic po zraku."

Odgovornost vseh vpletenih je torej velika, pravi Rejc, in ne sme pasti samo na šolo oz. na ravnatelja, čeprav je zaradi sistemske ureditve največ odgovornosti prav na njem. In takšnih primerov bo verjetno vse več, še opozarja. "Življenje je vse bolj kruto, polno pritiskov, večajo se socialne razlike, kar zagotovo tudi ne bo šlo mimo brez posledic, takšnih in drugačnih."

žalosten otrok
žalosten otrok FOTO: Thinkstock
  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1