Miklavž trka na okna!

V preteklosti je Miklavž otrokom nosil suho sadje, orehe, jabolka, pa tudi pecivo – kar je bilo pač pri hiši.

Tradicija miklavževanja na Slovenskem je globoko zakoreninjena. O tem pričajo tudi nekatere vraže, ki so povezane s tem praznikom. Nanašajo se predvsem na obrti in poklice, katerih zavetnik je sv. Miklavž. V okolici Laškega so na primer dejali, da na ta dan ni dobro delati v gozdu ali v mlinu. Na Štajerskem in v Prekmurju je bilo na ta dan prepovedano presti. Ljudska modrost pa pravi, da če je na Miklavževo mrzlo, bo zima huda. Miklavževanje je pri nas priljubljeno predvsem zato, ker ga dojemamo kot slovensko tradicijo, ki se navezuje na nekatere obrede še iz časa pred prihodom krščanstva.

Dva moža v enem

Sv. Miklavža oziroma sv. Nikolaja poznajo v dobršnem delu katoliške Evrope. Velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov, za pomočnika v stiski in čudodelnika. Praznovanje se je preneslo tudi v Ameriko, kjer pa je dobil povsem novo "kokakolizirano" podobo. Ameriški Santa Claus oziroma po naše Božiček je pravzaprav sv. Miklavž oziroma sv. Nikolaj. In čeprav se sliši neverjetno, gre pravzaprav za isto osebo.

A obdarovanje je le del praznovanja, ki ga predstavlja predvsem obhod Miklavževe povorke z angeli in parklji. Zadnjih naj bi se še posebej bali poredni otroci.

Sicer pa je bilo miklavževanje v različnih delih Slovenije različno. Več o tem običaju si preberite na Bibaleze.si!