Eno od temeljnih vprašanj je seveda, kdo je podatke posredoval Dušanu Lajovicu. Glede na to, da ste bili na čelu VIS-a nekateri domnevajo, da bi bili lahko to tudi vi?
Jaz podatkov v taki strukturi nisem nikoli videl, nikdar imel in jih zato tudi nisem mogel posredovati. Je pa res, da sem proti koncu leta 1991 oblikoval posebno komisijo, ki naj bi ugotovila, kam je izginila množica gradiva, ki je bila deponirana v posebnem Udbovskem arhivu oziroma skladišču, ki je bilo prazno in kako to, da so arhivi v kleti ministrstva tako prazni. Ugotovili smo, da je bilo v letih 1989 in 1990 uničenih okoli 17 tisoč dosjejev. Vedeli smo tudi za Mačkov arhiv, poizkušali smo ga dobiti, ampak žal nismo bili uspešni. Zanimivo je tudi, da vsi šefi za menoj niso delovali v smeri, da bi pridobili takšen arhiv.
Vendar je očitno nekaj od teh dokumentov ostalo. Kdo bi jih po vašem mnenju lahko posredoval Dušanu Lajovicu?
Po mojem mnenju tisti, ki so lastniki oziroma dediči Mačkovega arhiva. Demos namreč ni imel informacijske moči, ampak samo politično. Zagotovo bi mi, če bi imeli to dokumentacijo, z njo ravnali skrbno. Takšno ravnanje, da se objavi na tisoče imen, pa je za mene skrajno sporno, je nemoralno in ga obsojam. Kdo ve, če so vsi podatki verodostojni? Nekateri bi lahko bili tudi prirejeni. Ne gre za mene oziroma za politike na različnih ravneh, ampak za tisoče ljudi, ki so na teh dokumentih. Gre za to, da bi skregali ljudi.
Zakaj so se po vašem mnenju dokumenti na spletni strani pojavili prav zdaj?
Mislim da je to klasična poteza ljudi, ki imajo v tej državi moč in da poizkušajo ustvariti čim večjo škodo na pomladni strani. S to afero je namreč največja škoda prav na naši, pomladni strani.
Pojavile so se tudi domneve, da gre za obračun znotraj vaše, socialdemokratske stranke...
V SDS ni nobenih sporov. Soglasje obstaja znotraj poslanske skupine, v izvršilnem odboru in tudi znotraj koalicije Slovenija. Zato ne vidim nobenega argumenta za tako trditev.
