Franci Matoz (Foto: Jani Dolinšek)

Stanislava Megliča, ki so ga marca 2006 napadli bulmastifi, po novem zastopa odvetnik Franci Matoz. Včeraj se je osebno odpravil na Veterinarsko upravo, da bi pregledal upravni spis, po katerem so bili psi vrnjeni pokojnemu Sašu Baričeviču, vendar ga je zaseglo tožilstvo, zato je dobil le določene listine sicer zelo obsežnega spisa.

S stranko bosta poskušala pospešiti postopke, ki se vlečejo že dlje časa. Oškodovani Meglič je po napadu namreč vložil odškodninsko tožbo zoper lastnika Zoro Rotar in Saša Baričeviča, ki sta danes že oba pokojna. Zato se lahko pojavijo določene ovire pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka, je pojasnil Matoz. Tako ga je v dokumentaciji zanimal predvsem del za odškodnino, saj se s samim upravnim delom spisa ne bo ukvarjal, ker je zadeva končana, psi so bili vrnjeni.

Odškodninski postopek teče pred okrožnim sodiščem. Ker je toženi umrl, bo tekel naprej šele, ko bodo znani dediči. Po besedah Matoza je prioriteta zavarovanje premoženja pokojnega dolžnika, da bo lahko njegova stranka pozneje poplačana. Meglič sicer zahteva okoli 150.000 evrov odškodnine in doživljenjsko rento v višini okoli 460 evrov zaradi nematerialne in materialne škode, poškodb, trajnih posledic, izgube na plači in stroškov zdravljenja. Po napadu je bil zelo dolgo na bolniški, še danes je zaposlen za polovični delovni čas.

Glede morebitne odškodninske odgovornosti države Matoz še ne more govoriti, vendar je ne izključuje, saj se odškodninski postopki po smrti Baričeviča lahko zavlečejo, za kar je morda kriva tudi država, ki je omogočila vrnitev psov.

Meglič: Posledice čutim še danes

Stanislav Meglič (Foto: Kanal A)

Meglič, ki je bil v času napada star 34 let, se je za zamenjavo odvetnika odločil, ker so se stvari odvijale prepočasi. Po njegovih besedah je šlo za stopicanje na mestu, zdaj upa na nov, proaktivni pristop. Povedal je, da je intenzivna, vsakodnevna rehabilitacija po napadu trajala eno leto. Posledice čuti še danes, saj ima vsak dan bolečine, omenil je tudi posttravmatski stresni sindrom. ''Posledice so hude. V vsakem primeru je sploh čudež, da sem preživel. Vesel sem, da sem živ.''

Trdi, da napada ni z ničemer izzval. Zanikal je trditve Dee Baričevič, ki je dejala, da je Meglič zavrnil obiske njenih sorodnikov. ''Lahko jo je sram, ker se poslužuje takih neresnic.'' Človek lahko razume njihovo stisko, ''ampak trditev, da jih nisem hotel sprejeti, ni resnična. Baričevič je imel štiri leta časa, da bi prišel k meni, vendar ni.''

Dva meseca po napadu, ko si je malce opomogel, je Meglič poslal odškodninski zahtevek obema lastnikoma. Pol leta ni prejel niti odgovora, zato je vložil tožbo, je pojasnil. Po njegovih besedah Roterjeva in Baričevič tudi na sodišče nista nikoli prišla osebno, vse sta urejala preko odvetnika. Ves čas je doživljal ''aroganco, cinizem, sprenevedanje, da se ni nič zgodilo''. Ne more razumeti, zakaj se prej lastnika in zdaj njuni sorodniki ne morejo sprijazniti z dejstvi.