Komu bi zaupali svojega otroka?

Izguba otroka je zagotovo najhujša nočna mora vsakega starša. Kaj pa v nasprotnem primeru, ko mladoletnemu otroku umrejo starši? Se kdaj vprašate, komu bi zaupali tako pomembno delo, kot je skrb za vašega otroka? Kot starši lahko imenujete osebo, za katero bi radi, da v primeru vaše smrti poskrbi zanj. A to je le vaša želja in ni nujno, da bo sploh upoštevana. "To je lahko samo želja staršev, napotek ..., nikakor pa ne obveznost organu, ki bo odločal o dodelitvi otroka v rejo, skrbništvo,“ je za 24ur.com povedala odvetnica Tatjana Markelj.

Center za socialno delo in sodišče sta tista organa, ki otroku postavljata skrbnika, rejnika, skrbnika za poseben primer ali začasnega zastopnika, pri čemer poskušata najti primerno osebo znotraj sorodstva. Če starši umrejo, so strici, tete, babice in dedki nedvomno prve osebe, za katere bi bilo zaželeno, da sprejmejo otroka v svojo družino in zanj ustrezno poskrbijo.

"Kadar otrok ostane sam, je treba najprej poskrbeti za njegovo namestitev, kar je odvisno od vsakega primera posebej; lahko gre za nameščanje k sorodnikom, v rejništvo ali zavode. Skrbnika se otroku postavi lahko samo za posamezno dejanje ali pa v celoti. To nalogo, če je to najbolje za otroka, lahko prevzame tudi sam center za socialno delo,“ so za 24ur.com pojasnili na Skupnosti centrov za socialno delo (SCSD).

Skrbnik je, tako SCSD, lahko oseba, ki izpolnjuje pogoje, ki jih opredeljuje zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. To je lahko nekdo, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika, in ki privoli, da bo skrbnik. Ob tem mu ne sme biti odvzeta roditeljska pravica, imeti mora popolno poslovno sposobnost, njegove koristi ne smejo biti v nasprotju s koristmi varovanca, glede na njene osebne lastnosti ali razmerja z varovancem in njegovimi starši pa je mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljal svoje skrbniške obveznosti.

"Seveda je zaželeno in priporočljivo, da bi se takšne stvari dogajale v okviru ožje ali širše družine, vendar krvno sorodstvo ne more biti prevladujoče oziroma sploh upoštevano, če to ni v korist mladoletne osebe. Situiranost osebe je zagotovo eden od dejavnikov, ki ima lahko pri odraščanju pomembno vlogo, saj je pričakovati, da bo takšna oseba lahko otroku na primer omogočila šolanje. Ni pa to edini dejavnik, ki prevlada, saj je po drugi strani takšna oseba lahko nezrela in neprimerna za vzgojo in varstvo, čeprav je dobro situirana," pravi Markljeva.

Vedno se presoja v korist otrok

"Če starši pričakujejo smrt z večjo verjetnostjo od povprečnega človeka (zaradi hude bolezni na primer), potem je pametno, da to povejo osebi, za katero bi želeli, da prevzame skrb nad otrokom, pristojnim organom na CSD, pa tudi napišejo v oporoki. A ta želja nikakor ni obvezujoča. Upoštevati je namreč treba, ali so pogoji bivanja pri tej osebi primerni za vsestranski otrokov razvoj. Ko pristojni organi uradno odločajo o tem, komu se bo otrok zaupal, zagotovo upoštevajo sorodstvene vezi, vendar pa so ustrezni pogoji predpostavka. Tako na primer niso primerni že zelo stari stari starši, tete ali strici, ki so odvisni od alkohola, mamil ali drugih substanc, so zadolženi ali kaj podobnega. Takim osebam, pa tudi če so zelo bližnji sorodniki, ni primerno dodeliti otrok. Presoja se vedno v korist otrok!“ še pojasnjuje Markljeva.

Kaj pa želje otroka?

Otrokova želja se upošteva, če jo je zmožen izraziti in je to seveda njemu v korist, ni pa nikjer opredeljena zakonska določba, koliko mora biti otrok star. "Ne glede na želje vseh vpletenih, pa je otrokova korist vedno tisto dejstvo, ki pretehta,“ so še dodali na SCSD.

Bratci in sestrice naj bi ostali skupaj

"Kadar je sorojencev več, je naše strokovno vodilo, da – če je le mogoče – ostanejo skupaj,“ trdijo na SCSD, odvetnica Markljeva pa pojasnjuje: "V primeru bratov in sester se njihovo življenje poskuša urediti tako, da bi ostali skupaj, saj je že izguba staršev hud in boleč udarec zanje. Včasih je ločitev bratov in sestric, ki so prav zaradi takega razloga med seboj še bolj povezani, še hujša za otroke. Seveda pa ni vedno mogoče, da bi ostali skupaj. Včasih je težko najti družino – ne glede na to, ali gre za sorodnike ali druge osebe –, ki bi bila pripravljena, pa tudi imela možnosti sprejeti vse otroke.“

Včasih se zgodi preobrat

V praksi se dogaja, da sodišče kljub temu, da ima otrok živa še oba starša, otroka dodeli v rejništvo, ker pač oceni, da nobeden od staršev ni primeren, da bi ustrezno poskrbel za njegovo vzgojo, varstvo in vsestranski osebnostni razvoj.

"Imela sem primer, ko je sodišče mladoletnega otroka dodelilo babici, saj je ocenilo, da sta starša zaradi svoje mladosti, neizkušenosti, čustvene nezrelosti ... neprimerna za skrbništvo. Malo po tem pa je eden od staršev stabiliziral svoje življenje, si našel službo, stanovanje in čeprav ni minilo niti dve leti, je sodišče otroka predodelilo temu staršu, ker je pač ocenilo, da je zdaj primeren. Ta odločitev se mi je zdela zelo ustrezna, saj je veliko primerneje, da otroka vzgaja mlajša oseba, ki je hkrati še eden od njegovih staršev, kot pa babica, ki je v letih veliko bolj oddaljena toku življenja, načinu vzgoje in varstva, ki je za otroka primeren,“ zaključuje Markljeva.