KOMENTAR: Pogovarjajmo se o dostojnem umiranju

Predlanskega februarja mi je umrl oče. Na hitro. Za zahrbtno boleznijo. Brez opozorila, v mesecu dni.

Slabo se je počutil, kar je bilo zanj nenavadno. Pa je šel k svojemu zdravniku. Je bilo že jasno, da je resno. In smo šli v bolnišnico, diagnoza je padla ... Rak želodca, metastaze na jetrih. Slabo je, gospa, mi je rekel prijazen mlad zdravnik, ki mu je bilo prav toliko, kot za očeta, žal zame, ker nisem zadržala solz. Ne toliko zaradi smrtne obsodbe, bolj zaradi strahu, kako bom očetu, učitelju matematike in fizike ter ravnatelju povedala, da je ravno pri njemu medicina odpovedala.

Nisem mu. Tega ne bi zmogla pri vsej moči, ki jo premorem. In bolj pomembno, ne bi zmogla, ker ne takrat, ne nikoli temu ne bi verjela. A moj oče je bil kerlc, ponosen mož, pošten, vedno in vselej za resnico ... Mož znanosti. Mož, ki je besedo Bog uporabil le v stavku: "Če je kje Bog, potem je v otrocih." Ne le, da je bil izjemno pameten, bil je pronicljivo čuteč in takoj je vedel. Ko je umrl še tisti kanček upanja, v katerega je verjel, to je operacija, se je - vsaj tako se mi zdi - vsaj na pol že odločil. Odločil, da gre h koncu. A tu smo bili družina, s tisoč idejami, kaj vse bomo poskusili, kam ga bomo peljali, kaj je pametno.

Tisti, ki ste se znašli v podobni, pogosto brezupni spirali, veste, da vaše želje niso vredne počenega groša. Da me ne boste narobe razumeli - veliko, največ šteje opora najbližjih, a pri zdravljenju mora za volanom sedeti tisti, ki je bolan. Ostali so sovozniki. In tako bi, v to verjamem, moralo biti pri vprašanju življenja ali smrti. Ko nas vzgajajo v odgovorne posameznike, nas učijo, da je treba prevzeti odgovornost. Zase, za svoje življenje, torej tudi za svojo smrt, ko in če to možnost imamo.

Morda se vam bo zdelo mrhovinarsko, ker pozdravljam, da poročamo o sumu evtanazije na ljubljanski Nevrološki kliniki. Ne sodim o primeru oziroma primerih - po nekaterih informacijah naj bi se šteli v množini in ne le dvojini. Ne sodim dejanj zdravnika, pozdravljam pa , da se o evtanaziji razpravlja. Čas je, da o tem govorimo odprto. To mora biti široka razprava, podprta z medicinskimi, filozofski, pravnimi in še kakšnimi argumenti. Ker, dragi moji, roko na srce: si predstavljate, da bi 90 izvoljencev ljudstva parlamentiralo o tem, ali lahko zdravnik bolnemu na njegovo željo vbrizga koktajl smrti? Da bi ti ljudje odločali o tem, kdaj bi nekomu pustili umreti s prevelikim odmerkom morfija in kdaj ne?

Že vidim ta scenarij: sprejmemo zakon o evtanaziji, postavimo jasne pogoje, kdaj lahko bolnik zaprosi zanjo, točno določimo, kdo jo lahko izvede, morda ustanovimo celo poseben center za evtanaziranje, nekaj malega tam v zadnjem členu zapišemo o nadzoru, pa smo. Ne traja dolgo in zakon gre pred ustavne sodnike, politika razdeljena benti, eni vlečejo v desno, drugi v levo, stroka je iz postopka izločena. Takšna je slika in nam jasno sporoča: za uzakonjeno evtanazijo nismo zreli in pika.

Zato se pogovarjajmo o dostojnem umiranju. Zdravniki se, in to zapišem brez kančka dvoma, po najboljših močeh trudijo, da človek odide mirno in brez bolečin. Smrt res ne nastopi takoj. Včasih traja nekaj dni, ampak nič ne boli. In to si svojci za očeta, mamo, brata, sestro, moža, ženo, za tiste, ki jih najbolj ljubimo, tudi želimo. To jim, ko dojamemo, da je upanje dokončno usahnilo, privoščimo. In včasih tisti dnevi v sebi nosijo največ bogastva. To je čas, da se poslovimo na svoj način, od nekoga, ki ga bomo za vedno izgubili, a bo obenem za vedno ostal z nami. Moja sogovornica v Epilogu, strokovnjakinja za paliativno medicino, je govorila o načrtu za smrt, o pripravi. Morda se sliši brezčutno, beseda načrt. Smrt bližnjega ne prehiti le tistega, ki umre, prehiti vse njegove. Tako je. Nikoli ni pravi čas. A iz srca vam povem, ko te smrt ujame nepripravljenega, je boleče.

Paliativna medicina je pri nas bolj ali manj namenjena bolnikom z rakom. Ti pa niso edini, ki umirajo. Vsak, ki se znajde na smrtni postelji, bi moral imeti možnost umreti spokojno. Za zdaj se v Sloveniji s tako imenovanim privolitvenim obrazcem lahko izrečemo o tem, kdaj naj nas nehajo ohranjati pri življenju. A je rešitev še kako nepopolna. Kaj je denimo v primeru prometne nesreče, po kateri človek vegetira? Svoje volje ne more izraziti, če zanjo ni poskrbel že prej. In večina med nami za to ne poskrbi. Ker o smrti, o tem, da se nam bo nekaj zgodilo, ne razmišljamo. Najbrž bom večna zagovornica tega, da je tako tudi prav. A ob žalostnih zgodbah iz resničnega življenja, ki nam jih je pripovedoval nevrokirurg Marjan Koršič, se človek le zamisli ... Bi moral imeti načrt za smrt? Bi tako umrl dostojno, mirno, neboleče? Bi svojcem s tem odvzel vsaj delček bolečine, ki jo umiranje prinaša?

Začnimo s tem. Ne pa da v hipu skočimo na vlak, ki se na koncu tunela ustavi. Povratne vozovnice za to pot pa ni.