KOMENTAR: Ne imejte nas za norce in vrnite denar!

Ko je minister in nekdanji dekan Ekonomske fakultete Dušan Mramor včeraj le stopil pred javnost, da bi pojasnil svoj pogled na, bodimo iskreni, največji škandal slovenske akademske sfere zadnjih nekaj let, sem utopično pričakoval opravičilo. Mogoče kesanje in obljubo, da bo denar vrnil in da bo k temu pozval tudi vse druge vpletene. Da ne bo odstopil – čeprav bi moral – je bilo jasno. Tako se tega pri nas ne gremo. Z žlico v medu? Nič ne de. Okrivimo druge, zgovarjajmo se na nevednost, potem pa hop za dva dni v tujino na sestanke, da se prah pomiri.

Za začetek naj bo povsem jasno. Profesorji in zaposleni na fakulteti si ne zaslužijo dodatkov za stalno pripravljenost. Dodatki za stalno pripravljenost pripadajo zaposlenim v javnem sektorju, ki morajo biti – kot pravi ime – stalno pripravljeni. Ker bi brez njihove stalne pripravljenosti obstal promet, zmanjkalo elektrike, pogorela hiša ali umirali ljudje. Ker morajo biti stalno pripravljeni, da jih delodajalec pokliče in od njih zahteva, da takoj opravijo nujno delo, sicer bo, včasih tudi čisto zares, konec sveta. Stalna pripravljenost ni, da profesor študentom posreduje svojo elektronsko pošto in nanjo kdaj odgovori tudi izven delovnega časa. Temu pravimo pedagoški proces. In ta včasih sega tudi izven predavalnic in v ure, ki se na socialistični uri prisotnosti na delovnem mestu ne štejejo v delovni čas.

In akademsko-politična sfera se s tem strinja. Dekanja Ekonomske fakultete Metka Tekavčič, ki na Ekonomski fakuteti ironično predava obvladovanje stroškov in računovodstvo javnega sektorja, to odkrito priznava. Da so bili profesorji v stalni pripravljenosti, ker so dobivali dodatek, in ne dobivali dodatka, ker bi bili v stalni pripravljenosti. In odkrito priznava, da je šlo za plačni korektiv. Da so denar izplačevali samo zato, ker je bil to edini način, da so profesorje in zaposlene uspeli plačevati na dovolj stimulativen način kljub omejitvam Zakona o uravnoteženju javnih financ. In da še vedno, kljub mnenju inšpektorata in Računskega sodišča, ne verjamejo, da je s tem sploh kaj narobe.

In to je, bolj kot nekaj sto tisoč evrov nezakonito izplačanih nadomestil, najbolj boleče spoznanje te afere. Ob vseh milijardah v zrak spuščenih evrov za banke in kredite je nekaj deset tisoč evrov kaplja v morje. Boli pa spoznanje, da je intelektualna elita, ki je od zgodovine vedno veljala za gonilo razvoja, misli in etike ter skrbela za razvoj intelektualnega podmladka, v resnici skupina egosističnih iskalcev lastnega profita. Ki lahko javno in jasno kliče k varčevanju in zategovanju pasu, hkrati pa brezsramno bogati na račun tistih, ki verjamejo v njihov prav in dobronamernost. In to javno, brez sramu.

Ne, gospod predsednik vlade, gospodje ministri, gospod rektor, dragi dekani in profesorji. Izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost ni posledica računovodske napake. Je posledica vehemence akademsko-politične elite, ki je prepričana, da lahko počne, kar hoče. In da lahko po svoje prikroji predpise za doseganje enega in edinega cilja – individualnega bogatenja s sistemsko pomočjo. Zato vpleteni niso v ničemer drugačni od tajkunov, na katere so mnogi od njih leta in leta v studiih televizijskih postaj in časopisnih intervjujih kazali s prstom in nanje valili soodgovornost za propadanje podjetij in gospodarsko krizo. In nehajte se pretvarjati, da ni tako.