KOMENTAR: Kaj nas je naučila sodba arbitražnega sodišča?

V Mirišču so odpirali šampanjce, slovenski ribiči so se veselili, Joško Joras je jokal. Tri slike, ki najbolje povzamejo odločitev arbitražnega sodišča v Haagu. Zdaj je mejo med državama, ki sta se skoraj tri desetletja pričkali o skupaj 14 kvadratnih kilometrih zemlje in manj kot 20 morja, določil nekdo tretji. Zmagovalcev ni, je le simbolna zaušnica politikom z obeh strani meje, ker je pet pravnikov v dolgočasnih haaških pisarnah ob podpori armade odvetnikov določilo nekaj, kar bi morali določiti od ljudstva in za interese ljudstva plačani parlamentarci in oblastniki na obeh strani zdaj dokončno začrtane meje.

A 400-stranski dokument poleg rdeče črte, ki bo zaznamovala prihodnje generacije, razkriva tudi mnogo podrobnosti o arbitražnem postopku. O naporih, trudu, vlogi in odvetnikih. Tu je pet poglavitnih.

1. Hrvaška je šla v arbitražo s prednostjo na kopnem, Slovenija na morju

O arbitražnem sporazumu, ki je bil podlaga za odločanje in odločitev arbitražnega sodišča, je bilo prelitega že mnogo črnila. A zdaj je jasno, da je bila Hrvaška pri njegovem pisanju in pravorečju bolj uspešna na kopnem, Slovenija z zagovarjanjem pravičnosti in effectivite na morju. Visoko zastavljen pomen mednarodnega prava in prednostno odločanje po njem se je za Slovenijo dokazalo kot slabost na kopenski meji, zagovarjanje načela pravičnosti in effectivite (poenostavljeno dejanskega stanja in dejanj posamezne strani), pa zelo učinkovito pri določanju morske meje.

Hrvaška je k mizi prišla s katastri, kartami, pogodbami in mednarodnimi dokumenti, ki so edine lahko podlage za odločanje po mednarodnem pravu. Katastri so jasni in vrisani, razlik med tistim v Sloveniji in na Hrvaškem je zelo malo in sodišče je tu odločalo, kot mu nalaga pravo – če nejasnosti ni, je katastrska meja državna meja.

Slovenija je k mizi pri določanju kopenske meje prišla s časopisnimi članki in zgodovinskimi dejstvi, ki jih je skušala podkrepiti z zapisi iz Uradnega lista in prakso. Trdinov vrh denimo, eno strateško pomembnejših točk meje s pomembnim vojaškim objektom na vrhu, kot piše v sodbi, so odvetniki Slovenije zagovarjali s časopisnim izrezkom. Odprtim pismom obrambnega ministra, objavljenem v časniku Delo leta 1999, v katerem je zapisal, da Hrvaška nikoli ni nasprotovala nastanitvi slovenskih vojakov v kasarni na mejnem vrhu. In vrh ter kasarno je Slovenija izgubila. A prišla je do zob oborožena pri dokazovanju dejanskega stanja na morju. Očitno z goro gradiva.

Podobno na območju Hotize, kjer je bil, kot je razbrati iz sodbe, glavni argument, kdo je vzdrževal protipoplavne nasipe in zgodovina regulacije reke Mure.

Tudi za krajane precej pomemben popravek meje pri kraju Vrbje jugovzhodno od Kostanjevice na Krki je bilo katastrsko jasno. Pomembno križišče, ki Vrbje povezuje s Prušnjo vasjo, je namreč del hrvaškega katastra, Slovenija pa je želela, da ga pridružijo naši državi. Argument: cesto od nekdaj čistijo naša cestna podjetja, ki so za to dobila tudi koncesijo. Križišče ostaja na Hrvaškem.

Več kot očitno je, da je bila dikcija arbitražnega sporazuma, ki mednarodno pravo postavlja kot prednostni način reševanja meje na kopnem, voda na mlin naše južne sosede. Odločali so katastri in že vrisane meje, odločanje po dejanskem stanu in načelu effectivite, na kar je stavila naša država, je bilo na kopnem postavljeno v drugi plan. Kot so zapisali v sodbi: edini namen načela effectivite je potrditi pravico, ki izhaja iz pravnega naslova. S katastri v rokah in na hrvaški strani je bila bitka dobljena vnaprej. A le na kopnem,

2. Sloveniji je šlo predvsem za Piranski zaliv in dostop do odprtega morja

Slovenska stran za zagovarjanje kopenske meje ni imela pravih argumentov, Mednarodno pravo je bilo na strani Hrvaške. Že prej omenjena Trdinov vrh in križišče pri Vrbju to dokazujeta. A spornih točk, kjer je Slovenija svoje stališče zagovarjala, kot je lahko, je še več.

Denimo meja na Sotli v okolici Loč in Stare vasi. Slovenija je zagovarjala stališče, da mora meja potekati po sredini reke Sotle in se sklicevala na opazovanja jožefincev s konca 18. stoletja ter almanah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1932 ter dejstvo, da ponekod v katastrskih območjih meja tako ali tako poteka po sredini Sotle. Hrvaška je iz rokava potegnila meritve, ki so jih leta 1912 in 1913 skupaj opravili geodeti Kraljevine Hrvaške in Vojvodine Štajerske. Torej tudi de facto Slovenci.

Tudi ob Brezovici pri Metliki je bil glavni argument Slovenije pravičnost in effectivite. Da je meja posledica vojaških front v Avstro-Ogrski in da "ni življenjska". Brez resnih predlogov rešitev in ugovora katastru. In meja je ostala tam, kjer je bila.

Zato pa je število ugovorov, dokumentov, pisem in kart, ki jih je Slovenija predložila v povezavi z morsko mejo neprimerno večje. Kar 400 točk sodbe, ki vsebuje 1200 točk, se ukvarja z mejo v Piranskem zalivu in dostopom do odprtega morja. In večina od teh točk so stališča Slovenije in ugovori države na stališča Hrvaške.

Razkorak med trudom in obsežnostjo predložene dokumentacije ter gradiv med morsko mejo in tisto na kopnem je zelo izrazit. In povsem jasno je, da se je Slovenija za arbitražno sodišče odločila predvsem zaradi morske meje. Princip effectivite in pravičnosti sta namreč tu igrala ključno vlogo pri zagotavljanju stika z mednarodnimi vodami. In osredotočenje Slovenije na ta problem se je izkazalo kot dobro in učinkovito.

3. Pravi problemi so ostali nerešeni

Čeprav odločitev arbitražnega sodišča za Slovenijo prinaša pomembne odgovore za pomembna odprta politična vprašanja ter rešuje zgodovinske dileme, v resnici ne rešuje dilem običajnih ljudi. Edina konkretna rešitev za ljudi je kraj Mirišče, kjer je sodišče zarisalo novo mejo mimo doslej veljavnih katastrskih meja. Drugje so bili prebivalci in državljani v drugem, če ne kar tretjem planu.

V nebo vpijoč je primer nesrečne katastrske meje na Razkrižju, kjer ena sama hiša preko nekaj metrov široke meje katastrske občine sega globoko v območje Republike Slovenije. Lastnik si je moral, da je lahko dobil stalno prebivališče v Sloveniji, postaviti drugo hišo nekaj metrov stran, ki leži v slovenskem katastru. Minimalen popravek, ravna črta dolga 15 metrov in prepis skupaj kakšnih 200 kvadratnih metrov parcele v Slovenijo, bi rešil velik problem. A je bilo sodišče jasno - sodimo po mednarodnih zakonih, ne o tem, kar bi bilo "praktično ali udobno".

Enako dikcijo so uporabili tudi v Brezovici pri Metliki. Meja je, katastra se prekrivata in meja tam tudi ostane. Čeprav na nekaj sto metrih večkrat prečka isto mejo in je varovanje takšne meje v naravi de facto nemogoče. Za prebivalce Brezovice se nočna mora nadaljuje. Za ene parcele bodo davke plačevali v Sloveniji, za druge na Hrvaškem. Na enih bo veljal slovenski, na drugih hrvaški pravni red. Za njivo v dveh državah v teoriji celo na nekaj metrih različni predpisi o uporabi škropiv ali GSO.

Sporočilo sodišča iz teh in še nekaj drugih primerov je jasno. "Naloga pogodbenih strani je, da se dogovorita glede prilagoditev ali najdeta druge načine za rešitev teh problemov v duhu prijateljskega sodelovanja," so zapisali na strani 182 svoje odločitve in politikom z obeh strani meje poslali zelo jasno sporočilo.

4. Brez sodelovanja ne bo pravih rešitev

Čeprav Hrvaška odločitve ne priznava, jo bo morala – o tem jo nenehno opozarja tudi mednarodna skupnost – spoštovati in uveljaviti. A ne Slovenija ne Hrvaška sami tega ne bosta zmogli. Določiti bo treba, kdaj in kdo bo komu predal ključe vojašnice na Trdinovem vrhu, kdaj in kako bodo pri Mirišču uredili režim na dovozni cesti.

Še bolj pomembno bo dogovarjanje na območju reke Mure, kjer so se po odločitvi arbitražnega sodišča poplavni nasipi, ki varujejo ljudi na levem bregu Mure (torej v Sloveniji), zdaj znašli v Republiki Hrvaški. Kdo bo te nasipe vzdrževal? Kdo plačeval zanje?

Treba bo rešiti vprašanje ljudi, ki so se v zaselkih ob Dragonji zdaj znašli na drugi strani meje, česar ne bo mogoče rešiti v parlamentu ali na seji vlade. Praktični problemi nastanejo pri tem, če si en dan prebivalec ene, prihodnji pa druge države. Od ureditve stalnega prebivališča, do urejanja socialnih ali denimo zdravstvenih pravic, ki izhajajo iz stalnega prebivališča.

Pa žica na Sotli. Ta južno od Bizeljskega, postavljena po bregu reke po odločitvi sodišča ni več v Sloveniji, temveč ponekod na Hrvaškem. Jo bomo premikali in kdo? Bo Hrvaška dovolila, da po – zdaj uradno – njenem suverenem območju delo opravlja slovenska vojska ali bomo za odstranjevanje britev na jeklu najemali komercialna podjetja?

Kako bo s "hibridnim" upravljanjem slabih 5 kilometrov širokega pasu, ki Sloveniji zagotavlja stik z odprtim morjem? Sodišče je v odločitvi zelo podrobno opisalo pravila, a zdaj jih je treba uveljaviti v praksi. Kdo, kdaj in kako bo patruljiral, kdo lovil in kdo koga o tem obveščal?

In odgovorov na to vprašanje državi ne bosta mogli iskati vsaka sebi. Le za skupno mizo, na kar so, zelo eksplicitno, opozorili tudi arbitri.

5. Še mesece bomo potrebovali, da bomo razumeli, kaj nam odločitev sodišča prinaša

Medtem ko so eni odpirali šampanjce, Joško Joras pa skrušen in v solzah zapuščal svoj dom, se je zagnal diplomatski in zakonodajni stroj. V pol leta bo treba dokument implementirati in zagotovo se bodo v njem, globoko v nedrju zapletene pravne latovščine tretjega jezika znašle tudi malenkosti, ki jih nihče ni pričakoval. In morda te podrobnosti ne bodo vzbudile toliko zanimanja, kot dostop do odprtega morja ali zaselki ob Dragonji, bodo pa vplivali na življenje tistih ljudi, ki tam živijo. Bodo pa pomembne in, kar je najbolj pomembno, dokončne. Določene s sodbo v hladnih hodnikih pravne palače, ker se predstavniki ljudstev četrt stoletja niso znali dogovoriti sami.

Spor med Slovenijo in Hrvaško z dvournim branjem sodbe in njeno objavo na spletnih straneh sodišča nikakor ni končan in ne bo, dokler se bodo politični vrhovi obeh držav gledali prek premcev policijskih čolnov in ramen posebnih enot na nasipih ob Muri. Skrajni čas je, da namesto tega začnejo delati za dobro ljudi in to zgodbo zaprejo.