Njena sestra je bila leto dni mlajša. Svojega fanta je spoznala, ko se je vojna že začela. Nista se pogovarjala o orožju. Niti ne o politični usmerjenosti. Za to je bila pri 16. enostavno premlada. Zanimale so jo povsem druge stvari. A njen fant je bil iz iste vasi, kjer so se fantje borili proti vojski, ki je želela državo osvoboditi izpod jarma tirana.
Oba fanta se nista sama odločila na kateri strani bosta. Za to odločitev nista imela možnosti. V to sta bila prisiljena. Nekateri so se odločili, da raje umrejo. Spet drugi so gledali, kako so umirale njihove družine. Ta dva sta dobila orožje in se borila. Na strani, ki je bila v tistem trenutku mogoča. Manj ali nič iz prepričanja, bolj in več iz preživetvenega nagona.
Ko pa sta lahko sta oba zbežala čez mejo, nevarna pot je bila to. Mimo sovražnikovih čet. Če si bežal se je vedelo, da nisi njihov. In možnost, da bi ju ubili ni bila velika. Bilo je gotovo. Da imata pred seboj še vse življenje sta si rekla, ko sta bila v Avstriji. In za njima sta nekaj mesecev kasneje prišli tudi sestri. Težko je bilo slovo od bratov, mame in očeta. Nista vedeli, kaj bo z njuno družino, ko bosta odšli. Niti tega, kdaj se bodo, če sploh, še videli. Težko je bilo slovo. In nevarno tudi. Pot do Avstrije je bila enako tvegana kot za njuna fanta. Čeprav se sami nikoli nista borili. Niti nista imeli nobene politične opredeljenosti. Sveto pismo jima seveda ni bilo v pomoč. Če bi ju našli z njim, bi se za njima izgubila vsaka sled.
Človeštvo se kar ne nauči, da vsaka vojna za seboj potegne podobne zgodbe. Zgodbe, kjer je vsaka samosvoja pa vendarle v nekem okviru. Za katerega si velikokrat ljudje niso sami krivi. Zgodi se. In ko se, to za seboj potegne tragedije.
Kot urednik se vsak dan zjutraj odločam, kaj bo zvečer našlo prostor v oddaji. Te dni je jasno, česa ne moremo izpustiti. Kako naj izpustimo nekaj, kar bo zagotovo spremenilo prihodnost Evrope? Težko kdo reče, da je ne bo. In tako zdaj te zgodbe pridejo na prvo strani časopisov, v eter radijskih postaj in seveda na televizijske ekrane. Eni prisluhneš, drugo prebereš, tretja te pretrese. Kaj pa ko jih je deset, sto, tisoč, deset tisoč, sto tisoč, milijon? To se zdaj dogaja. V Evropo iz Pakistana, Sirije, Iraka, Afganistana prihaja na sto tisoče ljudi s svojimi razlogi in vzroki, da so se odločili za to nevarno pot do Avstrije. In seveda nato naprej. Preveč jih je, da bi vsakega vprašali po vzroku. Preveč, da bi vsakega lahko preverili, na kateri strani se je boril, če se je. Upam, da to obveščevalne službe vseeno naredijo. Nihče od njih točno ne ve, kaj jih v novi državi, novem mestu, novi hiši, če jo bodo imeli, čaka. Kot tudi mi Evropejci ne vemo, kaj bomo z vso to množico dobili.
Pri nas imamo politike, ki pravijo: “ Zaprimo mejo”
Sosednji politik je to že naredil. Potegnil je bodečo žico, postavil vojsko in dal jasno vedeti: “Tu ne boste prečkali meje”
Mejo lahko zapremo tudi mi. Pa nato Hrvatje. Srbi. Makedonci. Grki. Turki. In kaj potem? Kako zapreš mejo? Da ljudi streljaš, ko jo želijo prečkati? Marsikdo bo tvegal. Ima več možnosti kot če ostane doma.
V teh dneh, tednih in mesecih na stari celini, ki je kriva za mnoge vojne, za največjo morijo v zgodovini, pogrešam pogovore o prihodnosti. Zdi se mi, da se tega pogovora vsi bojijo. Morda bojimo. Nič več ne bo tako kot je bilo. Pa vendarle, kaj se je spremenilo za zdaj za nas Slovence?
Niti 100 ljudi ni zaprosilo za azil pri nas? Niti toliko prošenj nismo dobili, kot je letos odšlo mladih v tujino iskati boljšo prihodnost.
Drži, Iračani, Sirci, Afganistanci in Pakistanci so predstavniki druge religije, kulture, navad. Težko bo. Zanje in še bolj za vse nas. Ampak, mi lahko kdo da v tem trenutku odgovor, kaj naj naredimo?
Zelo vpliven politik pri nas pravi: “ Zaprimo mejo, nato pa tja postavimo vojsko. “
In ta vojska bo, ko bo 1000 ljudi prišlo čez mejo kaj? Streljala?
Nam bodo vsi ti begunci ali migranti, kakorkoli jim želite reči, meni je najbolj blizu ljudje, pojedli vse zaloge hrane v skaldiščih Rdečega križa? Pobrali vse tople oddeje? Vsi vse zažgali? Vsi vse pustili zmetano? Vsi vse. Tako enostavno nekateri poenostavljajo. Hudič pa je v tem, da je položaj tako zelo zapleten, da je morda še najbolj enostavno ali pa edino kar znamo, da poenostavljamo. Ker za kaj več ne Američani, ne Rusi, ne EU nimajo rešitve. Ali pa je zanjo morda prepozno.
Je pa bilo nedvomno dolgo pričakovano, da tako ne bo šlo več naprej. Da imamo mi toplo posteljo, streho nad glavo, večina mobilne telefone, službe, avtomobile. Tam doli pa večina nad seboj tirana, nore verske voditelje ali pa kralje, ki imajo oblast, lastništvo nad bogastvom in razkošjem. In da svojemu ljudstvu ne dajo minimalne plače, socialnih prispevkov, zavarovanja, šol in cest. Ampak bedo. In vojne. In pri tem so sodelovali vsi veliki igralci. Ne vi, ne sam. Ne neposredno. Pa kljub temu sam, mi vsi, posredno.
Nobenega odgovora ne bom ponudil. Niti se ne bom trudil tokrat z iskanjem le tega. Ker vem in znam premalo, da bi lahko špekuliral s tako velikim dogodkom, kot smo mu priča. Upam, da se bo dobro izšlo za vse nas. Da bo dobrota premagala zlo, kot je včeraj dejal Pedro Opeka, ki 42 let svoje življenje posveča “migrantom” znotraj ene najrevnejših držav sveta. In je rešil življenje več kot 10 tisočim.
Vam pa dam odgovor, kaj se je zgodilo z dvema sestrama in njunima takrat fantoma, danes možema. Konec čisto slučajno poznam:
Najprej sta fanta sama pobegnila v Argentino, po naporni in nevarni vožnji z ladjo čez ocean sta se jima pol leta kasneje, toliko časa sta namreč preživeli v “begunskem” taborišču v Avstriji, pridružili še sestri. To je bilo daljnega leta 1946. Prišli sta v blatno naselje, v leseno kočo. In tam, med neznanimi ljudmi, brez prihodnosti, prave izobrazbe (ne pozabite, stari sta bili 16 in 17 let), brez znanja jezika, začeli neko novo življenje. Oba para sta bila poročena več kot 60 let.
Izdajalci? Begunci? Migranti?
Ljudje.
