Letošnjo zlato medaljo na podelitvi Pulitzerjevih nagrad si je prislužila tiskovna agencija AP, ki je razkrila izkoriščanje sužnjev v ribiški industriji jugovzhodne Azije. Zaradi serije člankov so izpustili okrog 2000 sužnjev, skorumpirane države pa so izvedle nekaj reform. A pojdimo po vrsti.
Multimilijardni posel zamrznjene morske hrane ne bi bil mogoč brez suženjske sile. ''Gre za najbolj grozljivo situacijo, ki sem jo videl v več kot 25-letnem opazovanju kršenja človekovih pravic po svetu,'' je povedal Steve Trent, izvršni direktor britanske fundacije za pravico okolja, piše Civileats.
Sužnje kupijo za malo denarja
Žrtve, tako Trent, navadno prihajajo iz revnejših držav v okolici Tajske, kot so Burma, Kambodža in Laos, in predstavljajo 90 odstotkov od 300.000 'rakovih' delavcev na Tajskem.
Nekatere zvabijo z obljubami o dobro plačanem delu le zato, da jih odpeljejo na ribiške ladje, kjer jih nato zadržujejo. Druge pa ugrabijo tihotapci. Lastniki ribiških ladij lahko sužnje kupijo pri kriminalnih združbah tako enostavno, kot kupijo ribiške mreže, ladijske dele ali pogonsko gorivo, čeprav ljudje niso tako dragi kot nova ribiška mreža ali rezervoar dizla. Cene človeškega sužnja na Tajskem variirajo med 330 evri in 845 evri, kar je manj kot stane rodovniški pes.
Ko so ljudje enkrat na ladji in v mednarodnih vodah, ostanejo ujeti, velikokrat celo po več let, je zapisano v ameriškem poročilu o trgovanju z ljudmi iz leta 2014. Več kot polovica delavcev iz Burme, ki so delali na tajskih ribiških ladjah, je poročala, da so živeli suženjsko življenje.
Delajo 20 ur na dan, jedo le enkrat
'Rakovi' delavci dobijo le enkrat na dan eno skledo riža, delati pa morajo od 18 do 20 ur na dan. V tako krutih razmerah, kjer neubogljivost kaznujejo s tepežem ali celo čim hujšim, so samomori številni, umori pa neznani. Več kot polovica delavcev je poročala, da so videli umore svojih sotrpinov. Sužnje, ki so preslabotni ali preveč bolni za delo, velikokrat preprosto vržejo v morje. Ti obupani moški tako umirajo neopaženo, daleč na odprtem morju, več tisoč kilometrov od doma in družin.
Tajske suženjske razmere so povzročile nenadzorovan ulov. Dobiček je tako upadel, lastniki ribiških ladij pa zato, da bi vseeno kaj zaslužili, režejo plače delavcem, dokler ti ne delajo zastonj. Da bi se industrija obdržala pri življenju, je postala odvisna od suženjskega dela. Kljub nespodobnim temeljem ustvari tajska industrija rakcev več kot pet milijard evrov prihodka od izvoza.
Ker država ne ukrepa, bi morali potrošniki
Tajske oblasti za zajezitev omenjenega problema naredijo zelo malo, če sploh kaj. Po navedbah Guardiana številni regulatorji sodelujejo z lastniki plovil. Trent je povedal, da do sedaj ni bilo nobene obsodbe, ki bi bila posledica suženjstva na tajskih ribiških ladjah. ''Edine države, ki pritiskajo na Tajsko, naj ukrepa, so države, v katere Tajska uvaža,'' je povedal. ''Le trg lahko zagotovi dolgoročne trajnostne rešitve teh težav.'' Povedano z drugimi besedami: Potrošniki bi se morali izogibati tajskim rakcem, dokler država ne odpravi takega izkoriščanja delavcev.
Izogibanje tajskim rakcem je enostavno – vsaj v trgovskih centrih. Predpisi zahtevajo, da so vsi nepredelani morski sadeži označeni z državo izvora. Najbolje je tako kupiti druge rakce, npr. ameriške, ki so sicer dražji, ampak to je majhna cena za plačilo, če veš, da ne podpiraš suženjstva.
Rakce hranijo z 'odpadnim materialom'
Ni pa to edini razlog, zakaj bi se morali izogibati tajskim rakcem. Ali sploh veste, s čim hranijo rakce? Internationalreporting je na teren poslal enega svojih članov, in kar je ta videl, je zelo zaskrbljujoče.
Tako je povedal: Vsakih nekaj ur kapitan sporoči, da je iz globine treba potegniti mreže, ulov, med katerimi se znajdejo morske kače, majhne hobotnice, morski konjički, ribe napihovalke in rakovice, pa vržejo na palubo, kjer ga nato poteptajo z nogami, nato pa ga z lopatami vržejo v skladišče.
Gre za eno najbolj okolju neprijaznih oblik gospodarskega ribolova, ki jo je moč najti povsod po svetu. Omenjena praksa, pri kateri mreže spustijo tako, da se potopijo na morsko dno, je zelo uničujoča. Celotne tranše morskega življenja učinkovito pometejo in habitat in ekosistemi, ki so morda bili tam že stoletja, so uničeni.
Večina teh ribiških ladij sicer ima hladilnike, vendar te uporabljajo za komercialno dragocen ulov. 'Smeti' pa gredo naravnost v umazani del, kjer, glede na to, da so ladje na morju tudi po več dni skupaj, kmalu začnejo razpadati in gniti.
Ko se le vrnejo v pristanišče, je smrad iz teh skladišč tako nemogoč, da obstajajo skoraj vsakodnevna poročila o članih posadke, ki omedlevajo ali celo umirajo, ko jih pošljejo, da bi raztovorili 'smeti', ampak jih prej zajamejo strupeni plini.
V pristanišču seveda najprej raztovorijo dragocen ulov, ki ga takoj odnesejo na ribjo tržnico. Šele ob koncu dneva, ko se tržnica zapre, pripelje tovornjak za 'smeti'. Tja nato naložijo 'smeti' iz skladišč, nato pa jih odpeljejo v industrijsko predelovalni obrat, kjer naredijo hrano za rakce. To naredijo med kupom muh, temperature pa se v obratu dvignejo do 38 stopinj Celzija, medtem ko je vlažnost 100-odstotna.
Ogromni kupi razpadajočih rib in drugih morskih bitij ustvarjajo neznosen smrad. Nato vse skupaj zdrobijo in pošljejo preko številnih peči, dokler ne dobijo končnega izdelka – ribje moke. To nato preoblikujejo v pelete in odpeljejo na farme rakcev.
Farme rakcev uničujejo okolje
Tam gojijo rakce v ribnikih in na industrijski ravni, da izpolnijo veliko povpraševanje potrošnikov v Severni Ameriki in Evropi. Gre za toplovodne rakce. Ker rakci potrebujejo rahlo slano vodo, so nekdanji mangovi gozdovi, ki so jih počistili dreves in jih odrezali od morja, idealni.
A rakci potrebujejo tudi hrano – veliko hrane. Delavci morajo tako rakce hraniti na nekaj ur. Ko dvignejo zapornico, voda odteče, številni rakci pa se ujamejo v filter. Te nato obglavijo in v nekaj minutah zamrznejo. A tukaj je še ena težava. Voda, ki odteče naravnost v morje, je zelo umazana, saj so se mesece v njej nabirali iztrebki in ostanki hrane.
Nekateri certificirani, tako imenovani, 'odgovorno pridelani' rakci že obstajajo, pa tudi kraljeve rakce lahko proizvajamo organsko. Seveda to pomeni, da bodo dražji, a tudi gojenje organskih rakcev navadno zahteva uničenje divjih mangovih gozdov – četudi se izognemo lovljenju 'ribjih' smeti.
KOMENTARJI (41)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.