Klinični psiholog: Napad v Manchestru geografsko oddaljen, a naši otroci ga doživljajo zelo intenzivno

Včerajšnji teroristični napad v Manchestru, katerega žrtve so bili predvsem mladostniki, nedvomno vpliva tudi na naše otroke in mladino. Klinični psiholog France Prosnik je za 24ur.com izpostavil, da kljub temu, da so geografsko ti napadi precej oddaljeni, jih tudi naši otroci doživljajo zelo intenzivno.

"Geografska bližina oziroma oddaljenost je v tehnološko moderni dobi postala nepomembna. Ker so se zaradi razvoja tehnologije in medijev predstave o oddaljenosti precej zabrisale, imajo ti dogodki na otroke povsem enak vpliv, kot če bi se dogodili v neposredni bližini," pojasnjuje psiholog. Po njegovih besedah lahko imajo tako posebej poudarjena sporočila v medijih skorajda enak vpliv, kot če si fizično prisoten. "Zelo pomembno je tukaj zato notranje soočanje s tovrstnimi tragedijami ter vpliv bližnje okolice, rezultat pa je nato lahko blažilen ali ojačevalen," ponazarja Prosnik.

Pri otrocih odziv družine, pri mladostnikih prijateljev

A o odzivu posameznika po njegovih izkušnjah v primerih odzivanja mladih ne moremo govoriti. "Tukaj gre bolj za tematski doživljaj - pri mlajših otrocih najpogosteje za odziv v družini, pri mladostnikih pa pogosteje v šoli. Pri teh je reakcija povezana z odnosom v mladostniški skupini." Odnos do denimo dogodkov se, kot pravi, vzpostavi predvsem glede na odnos vodje mladostniške skupine, kako se ta odziva, kakšen pomen temu pripiše, podobno se nato odzovejo drugi člani.

Otrok oziroma mladostnik se bo v veliki meri na tragične dogodke, nesreče oziroma naravne katastrofe odzval tako, kot so se odzvali domači oziroma ljudje, ki ga večino časa obkrožajo. Izjemno vlogo pri obrazložitvi tovrstnega dogajanja tukaj "odigra" tudi šola oziroma izobraževalni sistem. Šole imajo za takšne primere "krizne načrte" -  kakšna naj bo reakcija učiteljev ter kako naj učencem ustrezno razložijo dogodke. "Do neke mere so učitelji na to že pripravljeni, saj niso prvič v takšni situaciji. Konec koncev se je podobna tragedija, ko so življenje v diskoteki izgubila tri mlada dekleta, pred leti zgodila tudi v naši neposredni bližini. V šolah imajo učitelji s tolmačenjem takšnih tragičnih dogodkov tako že neke izkušnje."

Sicer pa po Prosnikovem mnenju otrok ni treba pretirano "siliti" v pogovor o tem, oziroma  o tem ni treba ves čas razglabljati. "Znotraj družine naj se o tem pogovorijo, ko otrok pokaže, da to želi, ali se sam odzove, vendar pa naj bo komunikacija kvalitetna. Ni treba toliko pojasnjevati in na neki racionalni ravni tega tolmačiti, bolj gre za to, da so reakcije ustrezne - starši oziroma skrbniki naj jim dajo vedeti, da so varni in jih lahko zaščitijo." Bolj kot besede so po njegovem pomembna bližina, stisk, ali objem - se pravi zagotavljanje občutka varnosti.

Če so travme hujše, naj poiščejo pomoč

Kadar pa so travme hujše, denimo da prihaja do nočnih mor, sogovornik svetuje, da za otroka poiščejo strokovno pomoč - bodisi pri pediatru, v dispanzerju za pedopsihiatrijo ali v kakšnem od svetovalnih centrov. "Ti dogodki lahko namreč naletijo na neke travme oziroma neprijetne dogodke, ki so se otroku dogodili že prej," pravi.

Prestrašeni tudi starši

A velikokrat se s strahom ob takšnih dogodkih soočajo tudi starši. Starši lahko zaradi življenjskih izkušenj po njegovem mnenju takšne dogodke zaznavajo še močneje kot najmlajši. "Strah za drugega pa je lahko celo močnejši od strahu zase. Pri starših je to zelo pogosta reakcija. Hkrati pa imajo starši praviloma že razvite vzorce vedenja in se nato lažje znajdejo v takšni situaciji, oziroma se znajo z občutji bolje spopasti." To lahko sicer po Prosnikovem mnenju deluje tudi pozitivno in  družino poveže, oziroma jim da možnost, da se odzovejo kot družina.

Še veliko večji šok in strah pa gotovo doživljajo otroci in mladostniki, ki so bili v neposredni bližini ponedeljkovega napada. Po besedah kliničnega psihologa se ob takšnih dogodkih pri posamezniku večinoma odvije zaporedje odzivov - od šoka, do negacije, sledi postopno sprejemanje, nato pa osebni odziv posameznika. Pomembno pa je, da se takšni dogodki "predelajo". "Nepredelani travmatski dogodki lahko imajo namreč izrazit vpliv kasneje. Nepredelani dogodek sicer utone v nezavedno, vendar ima še zmeraj moč," še sklene sogovornik.