'Kar je moje, je moje!'

Ločitev kamboških zakoncev je bila grda. Nekega dne je hiša, ki sta jo zgradila v času zakona, ponosno stala na svojem mestu, naslednji dan pa je njena polovica ‘izginila’. Žena je dobila polovico, ki še stoji, mož pa je svoj delež v razbitinah odnesel s seboj. Posledice so dobro vidne na fotografiji.

Takšen scenarij je v Sloveniji, kjer mimogrede razpade vsak tretji zakon, manj mogoč. ''V slovenskem pravnem sistemu velja domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka,'' je za 24ur.com pojasnila Maša Novak iz Odvetniške pisarne Čeferin. Seveda se domneva lahko izpodbija, če eden izmed zakoncev dokazuje, da je njegov delež večji. Če ne pride do sporazuma, je odločitev, koliko bo kdo od zakoncev dobil, v rokah sodišča, ki mora ugotoviti, kakšni so bili dohodki vsakega izmed zakoncev, kdo je skrbel za otroke, opravljal gospodinjska opravila, torej likal, kuhal, pral in podobno. Zakonec lahko prav tako trdi, da je imel prej kakšno posebno premoženje, ki se je zlilo v skupno, vse pa mora dokazati.

Tudi če je eden od partnerjev nesramno bogat, drugi pa reven kot cerkvena miš, morebitna predporočna pogodba bogatinu ali revežu ne bo prav nič pomagala. V Sloveniji pogodba, s katero bi se zakonca vnaprej dogovorila, kako bosta razdelila skupno premoženje, namreč ni dovoljena in je posledično neveljavna. Zakaj, se sprašujete? ''Skupno premoženje je tisto premoženje, ki ga zakonca ustvarita s skupnim delom, razpolaganja oziroma načina delitve tako ustvarjenega premoženja pa ni mogoče že vnaprej določiti,'' je pojasnila Novakova.

Sporazum, tožba ali mediacija

Ločitev je lahko sporazumna ali prek tožbe, zakoncema na dveh bregovih pa lahko pomaga tudi mediator. Od načina razveze so seveda odvisni tudi stroški. ''Vse je odvisno od števila vlog, ki jih stranki izmenjata med postopkom, števila obravnav, dejstva, ali so v postopku angažirani izvedenci, in podobno,'' je pojasnila Novakova. Če se zakonca sporazumeta, morata predhodno skleniti notarski sporazum, v katerem med drugim določita tudi način delitve skupnega premoženja ter morebitno preživnino za otroke in nepreskrbljenega zakonca. Stroški notarja so odvisni od vrednosti premoženja, treba pa je plačati tudi sodno takso za vložitev sporazuma pri sodišču v višini 66 evrov.

Sporazumna ločitev je najbolj eleganten, poceni in hiter način do razveze, če pa se zakonca ne moreta dogovoriti, morata vložiti tožbo. ''Sodišče takrat odloča o razvezi zakonske zveze ter po uradni dolžnosti tudi o varstvu, vzgoji in oskrbi mladoletnih otrok ter plačilu preživnine,'' je povedala Novakova. ''Sodišče ne odloča o delitvi skupnega premoženja, takšno tožbo je treba vložiti posebej,'' je dodala. Ob vložitvi tožbe je treba plačati 66 evrov za sodno takso, koliko bo kdo dobil, pa je odvisno od njegovega uspeha v pravdnem postopku.

Medtem ko je pri sporazumni razvezi praviloma le ena obravnava, postopek pa traja približno šest mesecev, se stvari lahko zapletejo, zato je ločitev praviloma dolgotrajnejša. ''Vse je odvisno od tega, koliko in na kakšen način sta se stranki oziroma zakonca pripravljena sporazumeti,'' opozarja Novakova. Seveda sta lahko zakonca že razvezana, ko premoženje še ni razdeljeno.

Na mediacijskih srečanjih poskušajo doseči sodno poravnavo. Postopek poteka v smislu zbliževanja stališč strank, morebitni dogovor se sklene in zapiše še pred sodnikom. Tako sklenjena poravnava ima status sodne odločbe in je neposredno izvršljiva, pri čemer je delitev premoženja odvisna od dogovora strank.

Nevzdržne razmere!

Zakonca morata namreč sodišču predstaviti razlog za njuno odločitev. ''Zakon določa, da se zakonska zveza razveže, če je iz katerega koli vzroka nevzdržna za katerega koli izmed zakoncev,'' je povedala Novakova. Na srečo pa se zakonec lahko loči praktično ne glede na razlog, zaradi katerega je zakonska zveza nevzdržna. ''Sodišče pri tem v praksi nikoli ne raziskuje dejanskega stanja v smislu ugotavljanja razlogov za nevzdržnost, sploh pa ne krivde posameznega izmed zakoncev za nastal položaj,'' je še pojasnila Novakova.