Kako ublažiti bolečino ob izgubi otroka?

Petra, pohvale, da se toliko let tako zavzeto trudis za nas. Nekateri spodnji komentarji so tako brezsmisleni, da se na 100km vidi, da jih pisejo ljudje brez izkusenj. Prav je tako. Naj ostanejo brez izkusenj, naj nikoli ne izkusijo bolecine, ko umre del tebe. Oreok je del mame od spocetja dalje in kadarkoli umre je enako bolece. TTV sama sem imela moznost izkusiti tudi bolnisnico in pocasno poslavljanje mojega otroka. Ne na smrt nisi nikoli pripravljen, pa ceprav ves, da se bo zgodilo. Samo nikoli, NIKOLI ne bi upala napisati, da je moja izkusnja hujsa, bolj boelca kot izkusnja matere, ki je rodila mrtvorojenega otroka. Sploh mi ni jasno, kako lahko smrt otroka kategorizirate kot bolj ali manj boleco. To lahko le tisti, ki se vam to ni zgodilo. CE in ko sem vam bo, vam zelim, da nikoli ne boste sli nazaj prebrat vasih postov, ker vam bo neskocno otezilo zalovanje vase lastno pisanje.

Pejte se na pediatrično mal sprehodit! Ne vem, če je bolečina ob mrtvorojenem otroku večja od bolečine, ki jo starši prestajajo ob pogledu na svoje hudo bolne otroke (za katere je dobro poznana diagnoza in preostanek življenja)! Najhujšo bolečino občutiš ko pogledaš v oči otroku, ki ve da ga kmalu ne bo več! Ja tudi oni so kupili posteljico in oblekce... a zdele bomo za € gledali, ali za življenja???? Zbudite se, razglejte se naokoli.... niste edini, ki imate težave.... so ljudje, ki imajo mnogo večje zdravsteve težave.... In ne, ko ti za rakom umre otrok, nisi pripravljen na smrt, čeprav veš, da bo kmalu!

igor.gojcic ker pač ŠE nimaš svoji otrok sploh se ne moreš primerjat in nekaj kle govort o bolečinah SPLOH PA SVETOVAT folku!!!! ker imaš samo NEČAKA ki pa vrjemi NI ISTO!!!!!

Ne-Ja="p.s. verjetno ti nimaš otrok in če pa jih imaš (čeprav močno upam da ne) si verjetno kupoval cunje, posteljico, vožiček ipd. ko je bil otrok že rojen?? ker si starši po tvojem prepričanju "prezgodaj zamišljajo načrte glede otrokovega življenja"!!!" Napak si me razumela, nisem tako mislil, hotel se reči, da gledajo dlje kot je resnično potrebno. Gotovo ne bi kupoval potrebnih reči in tudi urejal sobe tako pozno, a to še ne pomeni, da jo je potrebno po tem kar zakleniti in hoditi mimo, daleč od tega, še vedno lahko počaka, določena preureditev gre v zakup, na naslednjega otroka, življenja namreš še ni konec. Pravzaprav jih res nimam (nisem niti vezan). Imam pa majhnega nečaka, pa še tega gledam z ... ker nevem kaj ga še čaka v tem ponorelem svetu, v katerem me niti slučajno ne mika imeti lastnih otrok, le kaj jim lahko še sploh privoščim, današnji dan, za jutrišnega niti nevem, če še bo. Zaradi sebe jih ne rabim imeti, več moje pozornosti in časa bo zato usmerjeno k edinemu nečaku. Taka je v danih okoliščinah, pač moja logika, ki mi žal ne dovoljuje prejemati večjih bremen oz. odgovornosti, kot so mi dana. Imeti otroka, pač ni nekaj samoumevnega (kot to jemljejo še premnogi), kljub mnogim zanimivim in tudi ne ravno zanimivim, a potrebnim, izkušnjam.

jz lahko sam to rečem..... kdor ni še nikoli izgubil svojega otroka bodisi še ne rojenega ali pa že rojenega ne bo nikoli vedel kako to boli in svet se ti podre v sekundi ko to izveš in nato vidiš samo še temo in tesnobo v srcu ... dejansko se ti življenje ustavi in stoj,i ti pa si nemočen in opazuješ kaj se dogaja okoli tebe upam da tega ne bom nikoli več občutila čeprau sem izgubila otroka ki je bil tako imenovan plod in sem po nekaj mesecih ponovno zanosila se ne bom nikoli sprijaznila s tem da sem izgubila svoj zaklad ki bi mogel biti številka 2 v mojem srcu :-(

Amara="Moj nasvet...posvetite se živim otrokom, kot je rekel Igor in če jih še nimate; umirite se, zaupajte v življenje...saj gre naprej :)" ... ne veste s čim oz. s kom vas utegne presenetiti (novi otroci, družina). Obstajajo primeri staršev, ki so si v takih okoliščinah, ob izgubi otroka, ali otrok, vzeli življenje, ko jim je bilo pokazano, kaj bi bilo, če se ne bi odločili za smrt, so to odločitev obžalovali. Takrat so marsikaj razumeli in doumeli svojo napako, vpogled naprej jim pokazal družino, otroke, ... ki jih pa ne bo, ne v tem življenju, saj so ga prekinili. V življenju se nič ne zgodi po naključju, vse se zgodi z nekim namenom, prej ko ga razberemo, prej lahko vse skupaj razumemo in sprejmemo. Iz vsake izkušnja se učimo, določe, tudi skozi izgubo, smrt otroka, so namenjene staršem osebno. Nečesa se morajo naučiti, zato je bil 'otrok' tukaj, in tolikšen čas. Vsake okoliščine govorijo svojo zgodbo zakaj in čemu, skrivajo svojo zgodbo, ki sledi karmičnemu pravilu vzroka in posledice. Karma uči, ne kaznuje. Kot je zapisal naš pokojni raziskovalec dr. France Susman: "Odmirajoči rodovi zahodne civilizacije ne morejo razumeti, kar postaja (in je) otrokom samo po sebi umevno: za nas je nevidnih svetov nešteto več, kot jih mi s svojim omejenim vidom in sluhom zaznavamo. Kaj se bo zgodilo, ko se smrti ne bomo več tako histerično bali in ko bomo izvedeli, da se reinkarniramo toliko časa, da se načimo pravilno živeti na tem svetu ob odrešujočem spoštovanju vsega živega?"

igor.gojcic pa sej ti nisi resn ane?? se mi zdi da si ti edini na forumu, k bi mu blo treba doživljenjsko prepovedat pisat komentarje, ker tvojih sick izjav majo vsi že čez glavo... sicer pa kot smo velikokrat že ugotovili, se pri tebi ne pride nikoli do konca... želim ti samo to, da kar se tiče te teme, take stvari nebi nikoli doživel p.s. verjetno ti nimaš otrok in če pa jih imaš (čeprav močno upam da ne) si verjetno kupoval cunje, posteljico, vožiček ipd. ko je bil otrok že rojen?? ker si starši po tvojem prepričanju "prezgodaj zamišljajo načrte glede otrokovega življenja"!!! take komentarje bi bilo potrebno brisat!

Bistven problem takih staršev, ni da ne bi mogli normalno žalovati in sprejeti smrti otroka, ampak, da jih preveč bremenijo prezgodaj zamišljeni načrti glede otrokovega življenja, kakšen bo, kaj bo počel oz. kaj bodo počeli, itd., ki se v trenutku zrušijo, do neke meje, in jih gojijo, na nek način, še naprej, in jih ne pustijo k popolni zrušitvi in umiku iz lastnih misli in življenja, vse to predstavlja dodatno breme in bolečino, gotovo. Razmišljajo in objokujejo nekaj česar ni, oz. ne bo, namesto da bi se posvetili temu kar je in tistim, ki so, sploh otrokom, če jih imajo, ker neredko prikrajšani. Nikoli nisem povsem razumel, zakaj si ljudje življenje otežujejo bolj kot je potrebno. Sam verjamem, da je moč veliko bolj preprosto sprejeti določene izkušnje in živeti naprej, se posvetiti temu kar je, kajti za tiste, ki so umaknili, ne glede na telesno starost, bo še tudi prišel čas. Izguba oz. telesna smrt otroka je boleča, a le s telesnega vidika, in stanja omejenosti, ki vlada v tem svetu. Druga stran ni napačna, je pa resnična, zavedanje, da smo duhovna bitja, tukaj z določenim namenom, ali določeno nalogo, tudi do najbližjih, za določen čas. Ko sta namen ali naloga izpolnjena, se umaknemo, odložimo telo, se poslovimo, gremo naprej. Enako velja za otroke, razlike ne obstajajo, so samo tukaj v tem svetu. Če nam okoliščine preprečijo izpolnitem namena ali naloge, se vrnemo v bližino ali celo, kot v nekaterih primerih (prezgodaj umrli otroci) v isto družino, ali istim staršem. Vsak za svojo nalogo potrebuje dolečen čas da jo izpolni, nekateri 40 let, nekdo drug samo 4 leta, ali tretji 4 dni. Za nekatere duše rojstvo v ta svet ni ravno lepa izkušnja, potrebujejo vzpodbudo, nekatere se zaradu strahu in dvomov, skratka nepripravljenosti odločijo za prekinitev utelsitve, oz. se ne utelesijo, mrtvorojeni otroci, ali kasneje zapustijo telo, smrt v posteljici, brez očitnega vzroka, ipd. Mnogi otroci že vnaprej nakažejo, da se bodo umaknili, da bodo odšli, odrasli, starši, običajno razumejo sporočila, šele po telesni smrti otrok. V primerjavi z odraslimi, ki so izgubili stik z duhovnim svetom, je za otroke smrt mnogo manj ali sploh ne strašna izkušnja. Otroci nekaj prvih let življenja še lahko izstopajo iz telesa, kasneje se to preneha, vstop v šolo, integracija v ta nemogoč sistem, ki ne sprejema duhovnega sveta, izskustev, ipd. Odraslim so že vcepljeni, tudi skozi šolski in verski sistem, mnogi napačni miselni vzroci, prepričanja in vedenja v zvezi, tudi z smrtjo in umiranjem, zato jo sprejemajo na tak način, s strahom, z bolečino, z dokončnostjo bivanja. Vse to je pravzaprav nepotrebno, kajti smrti ni, obstoječe zmotne predstave so le iluzija. Vse to vedo tudi otroci, ki znajo biti celo modrejši od lastnih staršev. Mnogi težko sprejemajo dejstvo, da je temu tako, pa vendar je. Ti. novodobni otroci pričajo o tem, in še marsičem drugem, oni vedo. Oni vedo, česar še mnogi niso dojeli, česar medicina, ki je že zdavnaj igubila (celega) človeka, še vedno ni dojela, v tem sistemu najbrž tudi ne bo. Kot je zapisal naš pokojni raziskovalec dr. France Susman: "Odmirajoči rodovi zahodne civilizacije ne morejo razumeti, kar postaja (in je) otrokom samo po sebi umevno: za nas je nevidnih svetov nešteto več, kot jih mi s svojim omejenim vidom in sluhom zaznavamo. Kaj se bo zgodilo, ko se smrti ne bomo več tako histerično bali in ko bomo izvedeli, da se reinkarniramo toliko časa, da se načimo pravilno živeti na tem svetu ob odrešujočem spoštovanju vsega živega?"

igor.gojcic ...ti dan glas. TTV je svoje mnenje napisala na morda preveč grob način, da bi ga uspeli razumeti. Sama se osebno ne strinjam s tem paketom; mogoče pa marsikomu veliko pomeni. Je tudi res, da se žalovanje potem lahko vleče in se starši kar nočejo in nočejo postaviti na noge. meni je bilo težko, pogovor s Petro mi je pomagal, da sem se odprla in da nisem nič več tiščala v sebi (morda jeza, praznina, ...kaj pa vem). Takrat sem se popolnoma posvetila starejšemu in živemu in zdravemu otroku, katerega sem lahko objela, se z njim pogovarjala, cartala. Ker na mrtvega otročka me še ni vezala takšna ljubezen, kot zraste z vzgojo otroka. In res je, da se preveč ljudi veže na zemeljsko. Duše nočejo pustiti od sebe in ji ne omogočajo mirnega odhoda. To je težko razumeti marsikomu. Pa vseeno...vsak ima svoj način žalovanja in žal se preveč ljudi poslužuje težje poti, nevedoč, da je vse po svoje logično in da ima vsak svojo pot. Meni je bila ta izkušnja namenjena in sem se iz nje marsikaj navadila. Bistvenega. Moj nasvet...posvetite se živim otrokom, kot je rekel Igor in če jih še nimate; umirite se, zaupajte v življenje...saj gre naprej :)

Grajate TTV-ja, ko ima vendar prav, dobro razmišlja, ne želi pristranski. Species="In očitno tudi nimaš niti osnovnega znanja iz biologije (kaj o spremembah telesa, psihe, hormonov med nosečnostjo, recimo), niti iz psihologije." Nekateri preveč gledate na lastne potrebe in interese in čustva, ne pa tudi na interese in čustva otroka, ki morda bolje zakaj je tako, zakaj se je odločil ne živeti. Namesto da bi gledali naprej, načrtovali drugega otroka, in morda isti duši omogočili vrnitev v družino, da izpolni svojo nalogo, v kolikor je še ni. Nekateri ste preveč prizemljeni glede razumevanje narave vzroka in posledice, povezane s telesno smrtjo. Saba22="Ne vem kako huda je izguba nerojenea otroka, vem pa, da ni enostaavno. Res pa je, da bi bilo morda veliko bolj smiselno, da bi se mamice po neki fazi žalovanja, posvetile svojim živim otrokom, ki jih še kako potrebujejo. Verjetno ni lahko, je pa nujno potrebno. UKVARJAJMO SE Z ŽIVIMI IN V NJIH POIŠČIMO SMISEL ŽIVLJENJA!! HVALEŽNI NAM BODO IN MI NJIM; SAJ NAS BODO PRAV ONI NAUČILI KAKO SE IZTRGATI ŽALOSTI OB IZGUBI" (ki v resnici to ni, oz. je le začasna). Se strinjam. Tonček Balonček="Ko še ni bilo bogov v belem oziroma jih ni bilo veliko, so preživeli vsi otroci!" Vsi ne, je pa večina imela neprimerno boljše možnosti za preživetje, oz. preživetje brez posledic, enako velja tudi odrasle. Za umrle se vsaj vedelo zakaj so umrli, dandanes pa, ... v večini primerov ne moreš vedeti, ostanejo ti le ugibanja. Ko bodo ljudje dojeli svojo resnično naravo, bo tudi smrt dobila povsem drugačen pomen, oz. bodo spoznali, da v resnici sploh ne obstaja. Mi nismo človeška bitja, ki imajo "duhovno izkušnjo" - temveč duhovna bitja, ki imajo "človeško izkušnjo"!

Ko še ni bilo bogov v belem oziroma jih ni bilo veliko, so preživeli vsi otroci!

later... poznam primer tudi jaz. Ne vem zakaj to počnejo. Sožalje ob izgubi. Mislim, da je zrcalo vse brezbrižnosti v zdravstvu primer Nekrep. Za bruhat!! Le kako je sploh možno, da se to dogaja. Zdravniška napaka je eno... ampak v zdravstvu je žal veliiiiko malomarnosti in tega, da preveč belih nima nikakršnega občutka za življenje in so žal Hipokratovo zaprisego samo na hitr zdrdrali in jo žal...pozabili. Ali pa jo niti ne razumejo. Stvari se bodo spremenile. Samo najprej se mora kolektivna zavest spremeniti...da vse to ne bo nikakor več dopustno. Zdaj žal je...

Če prav razumem, za ublažitev bolečine ob izgubi otroka potrebujejo finančna sredstva? !! A za odtise stopal in dlani?

lebubblegum... se popolnoma strinjam. Je hudo...vendar nimaš spominov...in je neprimerljivo.

Jaz sem izgubila drugega sinka 14 dni pred PDP. Najbolj od vsega mi je pomagalo zavedanje, da imam ob sebi starejšega fantička, ki mi je bil v nepredstavljivo oporo. V fazo pucanja in tega, da sem prenehala zanikati to, kar se mi je zgodilo, pa me je spravil prav pogovor s Petro. Petra je neprecenljiva opora in nekdo, ki te takrat najbolj razume. Ki ti ne reče samo tega, da bo čas zacelil rane. To itak veš takrat. Takrat te res razume le kdo, ki je imel podobno izkušnjo. Želim, da bi še naprej delovala v tej smeri, saj je vredno. Pa vseeno upam iz srca, da bodo v društvu imeli čim manj dela...

alfa19 27.01.2010, 23:48 6 Izguba otroka je huda v vsakem primeru, pa bil otrok star 2 minuti ali 10 let...in PIKA izguba je huda...ampak neprimerljiva...človek se naveže na otroka v 10 letih in s tem trpi vsako minuto do konca življenja... v primeru da se otrok rodi mrtev, ali ob rojstvu pa navezanost s časom mine oz. ni tako močna... vrjemi da ni moč primerjati...hodiš v trgovino in te čips spomne na otoka, hodiš po cesti in te to spomne, da si nekoga držal za roko... res je da je v obeh primerih bolečina...ampak neprimerljiva...

ni hujsega kot izguba otroka.... tako da je to bolecino zelooo tezko premagati....

Res je edino tisti, ki so izgobili otroka, vejo kaj je bolecina. Zivljenje gre naprej ,a nikoli ni vec isto.

Izgubiti otroka,je hudo,ko se pripravljaš,da boš prvič postal oče in mati in ti v porodnišnici rečejo gospa otrok je mrtev,ko še nisem rodila.Takrat,se ti podre svet,in najbolj žalostno,je da druge mamice so dobile svoje otroke,jaz pa ne.Ni važno kioliko,je otrok star,ko ga izgubiš,bolečine so,to pa ve samo tisti,ki proba,na svoji koži.

To so zamolčani otroci. Vedno, ko preberem članek na to temo, se spomnim svoje mame, ki je izgubila otroka in o tem ni "smela" nikoli spregovopriti. Sama sem za smrt bratca izvedela čisto slučajno, ko sem bila že sama mama. Še danes me stisne pri srcu, ko pomislim kako je vse življenje trpela.