Janša razkriva, kaj je Kučan 'zares' mislil, ko je dejal: 'Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan'

Z osamosvojitvijo je v Sloveniji po navadi povezana beseda enotnost, ki pa je v resnici ni bilo, piše na spletni strani SDS prvak te stranke Janez Janša, ki o procesu osamosvajanja pripravlja novo knjigo.

"Kot že dolgo vemo in je razvidno iz dokumentov, nismo bili vsi za osamosvojitev. Slovenski osamosvojitvi je glede na rezultate plebiscita formalno nasprotovalo kakih 200.000 ljudi in pretežni del postkomunistične nomenklature v Sloveniji, večina preostalega dela takratne SFRJ ter večina svetovne politike," piše Janša, ki ugotavlja, da je bilo najbolj gorečih nasprotnikov okoli 50.000.

"Nekateri med njimi so z orožjem v roki sodelovali v agresiji na Slovenijo, drugi so z gnusom zavrnili slovensko državljanstvo in se po porazu JLA odselili iz države," ugotavlja. Meni, da so to tisti, ki ob nekaj sto upravičenih primerih danes sestavljajo skupino "izbrisanih": "Danes pa od slovenskega davkoplačevalca ob pomoči protislovenske levičarske politike terjajo odškodnine."

Osamosvojitvi so nasprotovali v tujini, največ polen pa so pod noge zmetali doma

Vendar pa "izdajalcev" Slovenije po Janševem mnenju ni treba iskati zunaj meja države. Tisti, ki so najbolj ogrožali rojevanje slovenske države, so po njegovem sedeli ali pa še sedijo v najbolj vplivnih foteljih slovenske politike.

"Obveščevalna ter diplomatska poročila in prepisi telefonskih pogovorov domačih in tujih služb razkrivajo, da tujcem pravzaprav ni bilo nič skrito, niti najvišje državne skrivnosti ne. Celo informacije o vsebini strogo zaupnega predloga ustavnega zakona o osamosvojitvi je član predsedstva RS Ciril Zlobec prostodušno bral v telefon italijanskemu diplomatu. Enako usodo je doživel skrbno varovani datum dejanske osamosvojitve, za katerega je vedelo le nekaj ljudi v državi. Poslanci takratne opozicije, predvsem LDS in današnje SD, so tujim diplomatom in obveščevalcem na široko razlagali svojo skepso ali celo nasprotovanje osamosvojitvi. Nekateri, kot npr. poslanec LDS Franco Juri, so jo potem z bojkotom razglasitve odločitve o osamosvojitvi tudi javno manifestirali, medtem ko so drugi, predvsem ljudje iz naslednice ZKS, v slovenski javnosti govorili eno, tujim virom pa drugo," pravi Janša.

Prespal odhod tanka

Situacija je bila zaradi različnih stališč v lastnih vrstah napeta celo v Varnostno-informativni službi MNZ (VIS), v kateri so nasprotniki osamosvojitve namerno mižali pred pomembnimi informacijami. "Ukvarjali so se z vsem mogočim, le z neposredno nevarnostjo ne. Tako smo na dan 25. 6. 1991, ko je bila izdana vojna napoved Sloveniji, na vladi od VIS-a prejeli oceno o stanju v – romunski vojski. Delavec VIS-a, ki je stražil tankovsko vojašnico na Vrhniki, je domnevno zaspal in ni opazil, da je skozi vrata odpeljala kolona tankov proti Ljubljani. Kako je mogoče preslišati silen hrup tankovske kolone, pa so vedeli najbrž samo v VIS-u," piše Janša.

Janša pod drobnogled jemlje tudi delo politikov, ki so pozneje večinoma končali v vrstah SD in LDS oziroma naslednicah ZKS. Ti naj bi spomladi 1991, ko je nastajala Slovenija, v senci na Otočcu gradili novo Jugoslavijo.

"Računali so na to, da bo samostojna Slovenija sicer evforično razglašena, ne pa tudi udejanjena." Prav na to naj bi mislil Milan Kučan s slovitim: "Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!" "Verjeli so in skušali k temu v praksi tudi čim več prispevati, da Slovenske obrambne sile ne bodo sposobne zasesti mejnih prehodov in ključnih infrastrukturnih točk v državi ter omejiti manevra JLA in da bo po nekaj dneh vse skupaj izpadlo kot operetna epizoda, po kateri bo sleherniku v deželi jasno, da smo izolirani od zahoda, da ne obvladujemo lastnega ozemlja in da nam ne bo nihče pomagal, nas nihče priznal ter da smo se zaleteli z glavo v betonski zid," meni Janša, ki dokaz za tovrstna prizadevanja vidi tudi v takratni javni propagandi in časopisnih naslovih tipa "Osamosvojitev da, vendar na miren način", "Osamosvojitev da, vendar brez vojske", "Plebiscitno voljo ljudi je treba uresničiti, vendar samo s pogajanji in dogovori", "Slovenci na plebiscitu niso glasovali za vojno" ali "Razglasitev neodvisnosti Slovenije mora iti z roko v roki s takojšnjim pričetkom pogajanj z drugimi republikami o novi konfederalni povezavi".

Vendar si Slovenija ni "razbila glave"

"Zamera je bila huda. Namesto da bi vplivni posamezniki pošteno priznali, da so se zmotili, sodno jih tako ali tako ni nihče preganjal za dejanja, ki so bila na robu izdaje ali krepko čez, ali pa vsaj ostali tiho, so začeli že takoj po vojni in še pred mednarodnim priznanjem sprožati propagandne kampanje proti nosilcem osamosvojitve ter rušiti posamične Demosove članice in nato vlado," pravi Janša in ugotavlja, da se je ta nato 20 let nadaljevala tako močno, da se danes mlade generacije zgodovinskega dogodka spominjajo po mitih o trgovini z orožjem in na tisoče izbrisanih.

"Sanje o novih časih so bile kljub uspešni osamosvojitvi od Beograda dovoljene samo en dan, nato pa so se v družbi vzpostavili na glavo obrnjeni mehanizmi promocije. Bolj je nekdo nasprotoval osamosvojitvi ali bil skeptičen do nje in bolj je bil nekdo sorodstveno, politično ali čustveno vezan na bivšo državo SFRJ, večje možnosti za karierni in politični uspeh je imel v samostojni Sloveniji. Komunistični pašaluk, ki so ga izgubili med Triglavom in Vardarjem, so si v miniaturi neutrudno prizadevali vzpostaviti vsaj med Triglavom in Kolpo. In v določeni meri jim je to uspelo. Danes je namreč od vseh držav, nastalih na ozemlju bivše SFRJ, na mnogo prireditvah samo še v Sloveniji prevladujoča komunistična in jugoslovanska ikonografija in samo v Sloveniji nekdanji jugoslovanski komunistični funkcionarji še vedno prejemajo posebne dodatke k pokojninam," še meni Janša.