Iz smeti pride spet v naše roke petina odpadkov

Ob zeleno obarvanem koncu tedna smo želeli ugotoviti, kako pridni smo Slovenci pri ločevanju odpadkov. Na žalost ažurnih podatkov nismo dobili, saj bo dokumentacija za leto 2009 objavljena v teh dneh, kot nam je povedal vršilec dolžnosti direktorja direktorata za javne službe in investicije Bojan Dejak. Zadnji podatki sicer po njegovih besedah kažejo, da smo (bili) v evropskem povprečju, vendar pa, zagotavlja, se situacija hitro izboljšuje. Edino, na kar nam ni vedel ali želel natančno odgovoriti, je bilo vprašanje o izvozu odpadkov oziroma sekundarnih surovin, ki so z ekonomskega vidika zelo pomemben artikel. Več v intervjuju.

Gospod Dejak, zakaj je ločevanje odpadkov in recikliranje po vašem mnenju pomembno? Verjetno ni zanemarljiv niti ekonomski vidik.

Kot prvo, gre za nacionalne cilje na področju varovanja okolja. Leta 2005 smo sprejeli nacionalni program, v katerem smo jasno zapisali, kakšni so naši cilji na področju ravnanja z odpadki. Odpadki v okolju jasno povzročajo škodo, prihaja do sprememb, zato je treba vsakega odstraniti in na specifičen način obdelati. V tem procesu seveda nastopa tudi ekonomski vidik. Eden od ciljev je tako, da povečamo recikliranje do leta 2020 na 50 odstotkov celotne količine in s tem dobimo nove surovine za nadaljnjo predelavo.

Kakšen delež odpadkov ta trenutek Slovenci ločeno odvržemo?

Zadnji podatki, s katerimi razpolagamo, so iz leta 2008. Po teh podatkih je bilo takrat približno 21 odstotkov odpadkov ločeno zbranih, štirje odstotki so šli v kompostiranje. Seveda se del teh ločeno zbranih frakcij po obdelavi vrne na odlagališča. Če sumariziramo, torej od ločeno zbranih frakcij enajst odstotkov koristno uporabimo.

To torej pomeni, da enajst odstotkov vseh teh odpadkov pride čez celoten proces spet do uporabnika.

Tako. S tem podatkom nismo zadovoljni, mislim pa, da je ta statistika nekoliko zastarela. Od leta 2008 naprej smo namreč intenzivno delali na sistemu z izvajalci javnih služb, s komunalnimi podjetji po občinah. Sprejeli smo pravilnike in v zadnjih dveh letih se je število ekoloških otokov oziroma zbirnih centrov skokovito povečalo v celotni Sloveniji, nastajajo tako rekoč dnevno. Trend je absolutno pozitiven.

Kolikšen del države pa še vedno ni pokrit s takšnimi ekološkimi otoki?

Izvajalci javnih služb imajo jasne predpise, na koliko prebivalcev morajo imeti ekološke otoke, zbiralnice, kako je to v ruralnem okolju, kako v mestnem itn. Tako da mislim, da danes ni več nobene javne službe, ki ne bi imela v takšni ali drugačni obliki organiziranega ločenega zbiranja odpadkov. Seveda pa so še vedno točke, ki so slabše pokrite. Na to opozarjamo in mislim, da se stanje izboljšuje.

Imate kakšno strategijo, kako ljudi spodbuditi ali prisiliti, da bi bolj in pogosteje ločevali odpadke?

Izdelano imamo osnovo celotne strategije, ki obsega spremembo predpisov, izgradnjo potrebne infrastrukture in ekonomskih ukrepov, po katerih bodo kaznovani vsi izvajalci javnih služb, ki ne bodo dosegali potrebnega ločenega zbiranja. Aktivno sodelujemo tudi z nevladnimi organizacijami, ki pripravljajo akcije po šolah, izdajajo publikacije, delavnice … Mislim, da gre pri vsem tem za osveščanje ljudi, tudi s pozitivnim odnosom, ki ga imajo mediji v zadnjem času do te teme. Ozaveščenost med ljudmi je že na precej visoki stopnji, čeprav se še vedno najdejo tudi takšni, ki mislijo, da gre za muho enodnevnico. Nasprotno, mi menimo, da je to proces, v katerega se bomo morali počasi vključiti vsi, zavedati pa se moramo tudi, da gre za kulturni standard.

Kam se Slovenija glede ločenega zbiranja in recikliranja za enkrat uvršča glede na evropske države?

Tudi ti podatki so nekoliko starejši, iz leta 2008. Takrat smo bili nekje v evropskem povprečju. Seveda pa s tem nismo zadovoljni. Nekatere naše sosednje države so v tem bistveno uspešnejše, največ pogledujemo proti Avstriji. Menimo, da ni nobenega razloga, da se Slovenija v doglednem času ne bi približala državam v evropskem vrhu.

Pa še malo o predelavi. Katera podjetja dobijo ločene odpadke in kaj se potem z njimi zgodi?

Za različne odpadke so vzpostavljeni različni režimi. Če govorimo o posameznih frakcijah, so nekatere pod režimom podaljšane odgovornosti – sem spadajo kartonska embalaža, kovine, računalniška oprema, steklo … To pomeni, da so proizvajalci odgovorni, da takšne odpadke prevzamejo. To naredijo tako, da družbe, ki so jih pooblastili, to odpadno embalažo zbirajo, zaračunana pa je že kot vhodni strošek. Nekateri drugi odpadki so medtem dostopni na prostem trgu. Kapacitet za predelavo v Sloveniji nekaj imamo, nekaj jih nimamo, zato se moramo v tem primeru dopolnjevati s sosednjimi državami. Pričakujemo, da jih bomo zgradili še več, predvsem na področju komunalnih odpadkov, kjer še posebej zaostajamo. Priznati si moramo, da zastavljen koncept regijskih centrov, kjer bi se predelovali komunalni odpadki, ne napreduje tako, kot smo si zastavili, zato vse preveč odpadkov konča na odlagališčih.

Rekli ste, da na tem področju obstaja tudi nekakšna trgovina. Ali to pomeni, da Slovenija tudi izvaža del odpadkov?

Seveda, to je sekundarna surovina, ki je predmet nadaljnje predelave.

To pomeni, da nekatere odpadke izvažamo?

To niso več odpadki, ampak surovine.

Pogovarjali smo se namreč z gospodom, ki se ukvarja s predelavo PET plastenk, a mora te uvažati iz Nemčije. Zakaj? Ali v Sloveniji ne zberemo dovolj ločenih plastenk?

Na to vprašanje bi težko odgovoril, glede na to, da gre za konkreten primer. Dejstvo je, da plastične embalaže zberemo premalo, pa tudi ta, ki jo, včasih ni ustrezne kvalitete, ker je umazana in neprimerna za nadaljnjo uporabo. Zaradi tega mora verjetno gospod z uvoženimi sekundarnimi surovinami dopolnjevati svoj obrat.

Torej ni vsak odpadek, namenjen predelavi, tudi primeren za to?

Najbolj primerno je zbiranje od vrat do vrat, čim bolj na izvoru zajamemo odpadke, tem bolj čiste frakcije dobimo. Čim bolj čiste frakcije so, tem bolj primerne so za nadaljnjo uporabo. To seveda ne pomeni, da ostale frakcije niso uporabne – če nič drugega, jih lahko uporabimo za pridobivanje energije. Obstaja torej različna hierarhija teh odpadkov. Ne moremo si privoščiti, da bi šli v nekakšen purizem. Bistveno je, da imamo sistem, ki zajame celoto odpadkov, ki jih lahko koristno uporabimo.

Še eno politično vprašanje. Prejšnji minister za okolje Karl Erjavec je s položaja 'odletel' zaradi nedoseganja rezultatov prav na področju ločenega zbiranja odpadkov. Se je s prihodom novega ministra Roka Žarnića kaj spremenilo?

Najprej moram vzeti v bran ministra Erjavca. On je namreč zastavil nekaj od teh akcij, s katerimi zdaj nadaljujemo. Nepravilnosti, ki jih je očitalo računsko sodišče, pa so se nanašale na obdobje izpred njegovega ministrovanja. Računsko sodišče je zaključilo, da nekateri popravljalni ukrepi, ki so bili na ministrstvu pripravljeni, niso bili zadostni, in tukaj se je novi minister hitro vključil, uvedel nekatere organizacijske spremembe, boljšo koordinacijo.

Še tole za konec: se boste udeležili čistilne akcije?

Jaz bom dežurni tukaj na sedežu direktorata, kjer bom zadolžen za koordinacijo med izvajalci javnih služb, organizatorji akcije in tako naprej, minister pa se bo skupaj s celotnim kolegijem udeležil čistilne akcije.