"Ne govorimo o kulturah, kjer pes kot tak v nobenem primeru ni sprejet kot družabnik, pač pa o civilizacijah, v katerih mnogo ljudi živi skupaj s svojimi štirinožnimi “ljubljenčki” – denimo z zlatim prinašalcem ali kodrom na zofi in s hrtom v kletki na dvorišču," opozarjajo v društvu Hrtji svet. V letu 2017 okrepljena ekipa enajstih članov si vse od leta 2009 prizadeva za to, da bi greyhoundom, galgom, podencem in lurcherjem, ki jih v matičnih državah rešijo iz srhljivih razmer, v Sloveniji našli nove domove.
Greyhoundi in galgi danes sodijo med najbolj izkoriščane pasme psov na svetu. Nekoč aristokratske pse, ki so bivali na gradovih in bili visoko cenjeni, so ljudje spremenili v orodje za doseganje svojih ciljev in služenje vrtoglavih zneskov denarja. V Angliji in na Irskem, kjer hrte uporabljajo za dirke, in v Španiji, kjer jih uporabljajo za lov, vsako leto na krute načine umre nekaj deset tisoč hrtov, pripoveduje Blažka Ribič, članica društva Hrtji svet.
Krvava tradicija v Španiji: ni večje sramote za lovca, kot je pes, ki slabo lovi
Galgi in podenci v Španiji veljajo za "drugorazredne" pse, s katerimi lovci (t. i. galguerosi) izjemno grdo ravnajo, medtem ko imajo doma, na kavču, na primer zlatega prinašalca, ki je njihov ljubljenček, pojasni Ribičeva. Pse, ki so bolj kot žival njihov pripomoček, uporabljajo za lov na zajce v času lovske sezone, ki traja od septembra do konca januarja. Ker velja miselnost, da lačen pes bolje lovi, ti psi živijo v lakoti in bedi – večino dneva so zaprti v neprimernih, temnih prostorih, nekateri so priklenjeni na tako kratko verigo, da celo težko ležijo. Njihovo kondicijo ohranjajo tako, da jih večje število privežejo na avto, za katerim morajo teči. Če kateri omaga, se po navadi niti ne ustavijo, ampak ga vlečejo za seboj.
Za španske lovce ni večje sramote, kot je pes, ki slabo lovi. Takrat ga brez pomisleka ubijejo. Po koncu vsake lovske sezone ti psi zanje postanejo breme, saj jih je treba hraniti do naslednje sezone. Vsako leto zato pobijejo med 50.000 in 60.000 galgov in podencev (točna številka ni znana, predvidevajo, da je še višja). Pri tem njihova domišljija ne pozna meja – tradicionalna smrt je obešanje psov na drevesa. Tistega psa, ki je malo bolje lovil, obesijo na višjo vejo, tistega, ki je slabše, na nižjo, da se včasih cel dan prestopa s tačke na tačko in umira v mukah (temu rečejo piano play), včasih stojijo zraven in stavijo, koliko časa bo še živel … ali pa jih privežejo na železniške tire, vržejo v vodnjake, odpeljejo na opuščena mesta, kjer jim polomijo tačke in jih pustijo, da umrejo od lakote ... Vraževerje pravi, da bolj, kot bodo na krute načine ubili svojega psa, bolj bo uspešna naslednja lovska sezona. Zaradi množične vzreje si do naslednje lovske sezone zlahka priskrbijo nove pse in vse skupaj se nadaljuje … "Vodja zavetišča Scooby Medina v Španiji, s katerim sodelujemo, je lovce prosil, naj mu galge in podence ob koncu lovske sezone pripeljejo, da bo on poskrbel zanje ter jim poiskal nove domove, in je bil izjemno razočaran, ker je to storil en sam lovec," pripoveduje Ribičeva.
Jasno je, da je Španija država, kjer je tradicija veliko pomembnejša od pravic živali, kar dokazujejo tudi še vedno dovoljene bikoborbe. "Na dan Svete Marije device je običaj, da pobijajo pse in če kakšen lovec tega noče storiti, je lahko izobčen iz vaške skupnosti. Ker gre za tradicijo, lovci, med katerimi so tudi visoki funkcionarji, pa plačujejo članarino, od katere ima korist tudi država, le-ta takšno početje podpira."
Anglija in Irska: posel, ki prinaša milijardne zneske
Če je v Španiji torej največji razlog za trpljenje teh psov tradicija, so na Irskem in v Angliji, pa tudi v nekaterih državah ZDA, Avstraliji, na Kitajskem in v Pakistanu krive hrtje dirke. "Že sam pogled na greyhounde pove, da so ustvarjeni za hitrost. Njihovo telo je mišičasto, aerodinamične oblike, v nekaj sekundah dosežejo veliko hitrost. Med tekom dosežejo hitrost tudi do 70 km/h in so za gepardom najhitrejša kopenska žival. Pogled na tek greyhounda človeka osupne ... zanje je značilen dvojni galop, zdi se, da lebdijo, saj imajo kar 80 % časa v zraku vse štiri tačke. Ravno zaradi njihove hitrosti so greyhoundi postali glavni protagonisti hrtjih dirk in s tem globoko izkoriščani psi," opisuje Ribičeva.
Greyhoundi večino svojega tekmovalnega življenja preživijo zaprti v (velikokrat premajhnih) kletkah, tudi do 23 ur na dan. Ker so družabni psi, jih samota "ubija". Lastniki in trenerji jih vozijo s stadiona na stadion, kjer tekmujejo. Za mehansko vabo tečejo 30 sekund in v tem času morajo dati vse od sebe. Za kaj takega pa morajo biti lačni in brez sprehodov. Da butnejo ven vso nakopičeno energijo in tečejo čim bolj silovito, jih lastniki pogosto tudi dopingirajo, jim dajejo kokain ali celo viagre. Tekalna proga je načrtno ovalne oblike, saj je tako za gledalce veliko bolj spektakularno, ko hrt z veliko hitrostjo priteče v ovinek, ki ga mora "premagati". Takrat tudi pogosto pride do poškodb ... hrti se zaletijo eden v drugega, poletijo v zrak, si zlomijo hrbtenico ali le utrpijo manjšo poškodbo – vse skupaj navadno vodi v njihovo smrt. Dokler dosegajo dobre rezultate in posegajo po prvih mestih, kar lastnikom prinaša denar (tudi po 100.000 evrov nagrade na enem derbiju), zanje še kolikor toliko skrbijo. Meja med življenjem in smrtjo pa je zelo tanka. Že majhna poškodba tačke, na primer, ki bi se dala ozdraviti, jih lahko pahne v smrt. Od življenja in smrti jih ločijo desetinke sekunde, nekoč tako opevani zmagovalci lahko že naslednji dan postanejo poraženci, ki jim lastniki namenijo smrt. Le redki greyhoundi tekmujejo dlje od svojega četrtega leta starosti, saj jih po rezultatih prehitijo mlajši, bolj zagreti hrti in tako postanejo za svoje lastnike "odslužena in nekoristna roba", ki se je znebijo. V Angliji je okoli 20 licenčnih stadionov za hrtje dirke in vsak stadion ima v svojih prostorih hladilnico, kjer shranijo greyhounde, ki se na tekmah poškodujejo in se lastniki takoj odločijo za evtanazijo. Evtanazirajo jih veterinarji, za majhen denar jih prodajo klinikam, ki na njih izvajajo medicinske poskuse, uporabljajo jih za krvodajalce drugim psom, dokler iz njih ne iztisnejo zadnje kapljice krvi in končajo v črnih vrečkah, ali pa jih pobijejo na druge krute načine. Veliko greyhoundov, ki na Irskem ali v Angliji ne dosegajo več želenih rezultatov, prodajo v Pakistan ali na Kitajsko, kjer jih čaka gotova smrt. Tam prestajajo pravi pekel, na koncu pa v večini pristanejo v pasjih klavnicah.
"Težko je določiti, koliko greyhoundov umre vsako leto, saj je hrtja tekaška industrija zelo zaprt lobi, ki pred ljudmi skrbno skriva podatke. Gotovo pa je ta žalostna številka kar nekaj deset tisoč. Le vsak četrti greyhound ima srečo in po koncu tekmovalne kariere dobi nov dom. Tukaj se vrtijo milijoni, celo milijarde ... država dobi od stavnic veliko denarja in ji ni v interesu, da bi se to končalo," še pojasnjuje Ribičeva.
S pomočjo Hrtjega sveta je 270 psov našlo nov dom
Iz vseh teh razlogov so se v društvu Hrtji svet odločili, da pomagajo že omenjenemu španskemu zavetišču Scooby Medina in irski organizaciji pri oglaševanju psov in iskanju novih domov, ozaveščanju o tej problematiki, njihovi prostovoljci in veterinarji pa se tudi večkrat letno odpravijo v zavetišče v Španijo. Nov dom so tako poiskali že okoli 270 greyhoundom, galgom, podencem in lurcherjem.
Vse o postopku posvojitve si lahko preberete na spletni strani Hrtji svet. In kaj je dobro vedeti preden se odločite za ta korak? Tako greyhoundi kot galgi so izredno mirni in nežni psi, ki redkokdaj lajajo, še pove Ribičeva. "Zmotno je prepričanje, da potrebujejo veliko gibanja. Seveda potrebujejo sprehod, kot vse ostale pasme, z veseljem tudi oddirjajo nekaj krogov v varno ograjenem prostoru, najbolj pa uživajo v dremuckanju. Doma se spremenijo v prave lenobe, ki lahko poležavajo tudi 20 ur na dan. To so precej leni psi, ki nikakor niso čuvaji. So lovski psi z močnim nagonom, ki jim ga lastniki v prejšnjih življenjih močno spodbujajo." Prav zaradi tega nagona v društvu opozarjajo, da sta hrt in povodec najboljša prijatelja.
Med psi, ki so na voljo za posvojitev, je tudi precej takih, ki imajo za seboj težko preteklost, še opozori Ribičeva. "Pri nekaterih lahko govorimo o pomanjkanju osnovne socializacije, saj se z njimi niso ukvarjali, lahko pa so travme dejansko posledica fizičnega in psihičnega mučenja (sploh pri galgih in podencih). V strah jih lahko spravijo že hitri gibi, kričanje, večinoma se bojijo moških. Za takšne pse iščemo posebne ljudi, ki imajo dovolj znanja, empatije, potrpežljivosti in volje, da se s psom ukvarjajo, poskrbijo, da pes dobi zopet zaupanje v ljudi in samozavest. Vse to ne pride čez noč, včasih je potrebno nekaj tednov, mesecev ali celo leto ali dve. Pri hrtih dosežemo želeno le z lepo besedo, mirnostjo in potrpežljivostjo. Ves trud odtehta pogled na našega psa, ki se razvija v samozavestnega in veselega psa."
Čudovit primer preobrazbe je zagotovo osemletna posvojena španska hrtica Lili, pasji terapevt, ki s svojo lastnico Branko obiskuje pediatrično bolnišnico in URI Soča, kjer pomaga ljudem pri rehabilitaciji. "Lili je že od vsega začetka nekaj posebnega: že pri prvem srečanju je delovala sproščeno, nič boječe, kot je to za hrte v navadi, takoj je ponudila svojo glavico v naročje in v čohanje. To še vedno počne: neobremenjeno pride do človeka, tudi do tistega, ki ga ne pozna, ki ga prvič vidi, se postavi ob njega in čaka, da se čohanje začne. Medtem ko so ob druženju drugi hrtki veselo tekali, je ona iskala stik s človekom," pripoveduje njena lastnica. Lili in Branko boste lahko spoznali v naslednjem članku!
KOMENTARJI (135)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.