Poznate tisti občutek, ko se med vožnjo zamislite, odplavate nekam in sploh ne razmišljate o vožnji? Vaše telo pa kljub temu točno ve, kdaj ustaviti, kdaj speljati, kdaj pritisniti na sklopko, kam zaviti ... Kar naenkrat ste na cilju, pa se sploh ne spomnite delčkov poti, kot bi vam manjkali koščki sestavljanke? V tem primeru so naši možgani v t. i. alfa stanju, prešli smo v hipnotični trans, pojasnjuje hipnoterapevtka Asja Širovnik Moškon. V enakem stanju smo tudi tik preden zaspimo, takoj, ko se zbudimo, ko beremo knjigo, ko gledamo televizijo, ko smo v naravi in se zastrmimo npr. v lepoto gora. Z namenom evolucijskega učenja so v alfa stanju celo možgani vseh otrok do 7. leta starosti. Vsa ta stanja so sama po sebi zdravilna in sproščujoča za naše telo. V njem se takrat dogaja avtoregeneracija – samoobnavljanje.
Vse akcije, o katerih nam ni treba razmišljati, izhajajo iz naše podzavesti. Ta deluje 95 odstotkov časa in mimo naše zavesti sprejema vse informacije. Na nivoju zavesti imamo selektivno opazovanje, kajti če bi naenkrat sprejeli vse stimulose iz okolice, bi se nam od količine le-teh zmešalo. Vse, kar smo kdajkoli videli, slišali ali prebrali, lahko poiščemo v stanju, v katerem se naša podzavest odpre. V hipnotičnem transu, torej.
'Nori Rus' jo je odvadil kajenja
Širovnik Moškonova se je s hipnozo prvič srečala pri 22 letih, v Bostonu, kjer sta s sestro opravljali podiplomski študij iz psihoanalize. Na univerzi, kjer so jim hipnozo omenili le bežno, je pridobila ogromno znanja na področju podzavesti, in čeprav je svoje profesorje občudovala, se ni strinjala z njimi, ko so po Freudu trdili, da ima naša podzavest določene temne predele, ki jih lahko samo sprejmemo, ne moremo pa jih spremeniti. Intuicija ji je dajala vedeti nasprotno in to ji ni dalo miru.
Sočasno je začela obiskovati tečaj joge in začelo jo je motiti, da kadi. Izvedela je, da v njunem delu mesta obstaja skrivnostni človek, t. i. Mad Russian (Nori Rus), ki bi ji pri tem lahko pomagal. "O njem se je govorilo, da dela čudeže – da ljudje z njegovo pomočjo prenehajo kaditi, shujšajo … Ni imel spletne strani, njegovo telefonsko številko je bilo težko dobiti, čakalna doba na sestanek z njim je bila šest mesecev," pripoveduje. Ko je naposled le prišla do njega, jo je prevzelo vse, o čemer je govoril. "Samo sedela sem in ga poslušala. Vse, kar je govoril, je imelo smisel. Takrat sem dejansko prvič doživela, da me je nekdo hipnotiziral. To je naredil zelo hitro, uporabil je zelo hitro indukcijo in zelo hitro mi je umaknil idejo o kajenju," se spominja. Ko je zapustila njegovo stanovanje, cigaret ni mogla niti pogledati. "Takrat sem razumela, da obstajajo tehnike, s katerimi lahko spreminjamo negativno obnašanje, ki izhajajo iz nas oz. da nismo ujetniki lastnih slabih navad."
'Kot da se mi je na drugem koncu sveta sestavila zgodba'
Nadaljnja pot je Širovnik Moškonovo zanesla na Novo Zelandijo, celo v filmsko industrijo. A splet okoliščin, pomoč prijateljici pravzaprav, jo je pripeljal na fakulteto s programi za nadgradnjo psihologije. Med njimi je bil tudi program hipnoterapije. "Grem na pogovor – zaradi nje, ne zaradi sebe – in v tistem trenutku začutim, da je to nekaj, kar moram početi. Kot, da se mi je na drugem koncu sveta sestavila zgodba. Ker je profesor rekel en ključni stavek: s hipnoterapijo, ki je psihoterapija v hipnotičnem stanju, lahko pri človeku spreminjamo vzorce. To je bil ta stavek, ki sem ga takrat v Ameriki čutila in bila sem presrečna, da sem to našla." Da je imela prav. "Naša podzavest definitivno ima vzorce, ki ne delujejo vedno v naše najvišje dobro in si jih nismo sami izbrali. Sprožijo se takrat, ko smo pod stresom. To pa ne pomeni, da morajo ti programi delovati znotraj nas in da imajo moč nam nami do konca življenja. Če jih ne ozavestimo, so zelo močni. Če pa se jih zavedamo, jih lahko spremenimo. S hipnoterapijo – če je pravilno izvajana in so tehnike profesionalne – lahko pridemo v podzavest, redefiniramo te vzorce in zavestno naložimo nov program našega delovanja in obnašanja."
Vključila se je v program. Njeni "poskusni zajčki" so bili sodelavci, sosedje, prijatelji, hkrati pa je intenzivno delala tudi na sebi. Da je dejansko dobra pri tem, kar dela, je spoznala, ko so ljudje začeli hoditi k njej in ne obratno. "To je postalo del mojega življenja in me ni več izpustilo."
'Hipnotizer rad daje iluzijo, da ima moč nad ljudmi, hipnoterapevt pa moč vrne ljudem'
Preden nadaljujeva, opozori Širovnik Moškonova, morava poznati razliko med hipnotizerjem in hipnoterapevtom. Hipnotizer je tu, da zabava občinstvo. Njegov glavni namen je dokazati, da obstajajo spremenjena stanja zavesti. Ko nekdo pride v hipnotični trans, se ga lahko nagovori, da se obnaša drugače. A pozor! Nagovori, ne pa prisili. "Poglejmo odrsko hipnozo. Moramo se zavedati, da imajo ljudje, ki se prijavijo na tak šov, drugačen psihološki profil kot ljudje, ki se ne. Ti ljudje so že načeloma bolj odprti za to, da počnejo razne stvari pred občinstvom ali pred kamero. In hipnotizer si bo za svoj šov izbral take ljudi." Če ste torej mislili, da ljudi, ki jih pokliče iz občinstva, izbere povsem naključno, se motite. "Ne bom razkrila, kako, a verjemite mi, da so ti ljudje izbrani z veliko mero preciznosti. Hipnotizer zelo dobro ve, kako iz občinstva izbrati ljudi, za katere ve, da bodo z njim sodelovali, in kako absolutno zavrniti tiste, za katere ve, da ne bodo." Večina ljudi ni tako odprtih in bi, če bi jih hipnotizer poskušal na primer nagovoriti h kokodakanju, prišli ven iz transa in se temu uprli. "Ljudje se motijo, ko mislijo, da ima hipnotizer oz. hipnoterapevt neomejeno moč nad njimi. Naša podzavest nas ščiti pred tem in dejstvo je, da noben človek v hipnozi ne bo sprejel sugestije, ki je kontradiktorna z njegovo podzavestno naravnanostjo. Če pride sugestija, ki je v konfliktu z našim najglobljim moralnim vzorcem, se bomo zbudili in rekli ne." Tovrstna hipnoza torej nima nobene terapevtske vrednosti. Oseba, ki jo doživi, bo verjetno samo doživela šov, ne bo pa iz nje prišla z pozdravljeno podzavestjo ali s spremenjenimi vzorci.
Na drugi strani pa je hipnoterapevt (po izročilu anglosaksonskega učenja) nekdo, ki ima podlago poznavanja psihe in psihoterapijo izvaja v rahlo hipnotičnem transu. Ni potrebe, da je tako globok, da se ljudje ne bi zavedali, kje so in kaj počnejo, z delom zavesti so stalno prisotni in se zavedajo procesa, v katerem se nahajajo. Vendar, ker je njihov um sproščen in je podzavest odprta, ima terapevt dostop do nje in lahko negativne programe spreminja v pozitivne. Tu se uporablja metafora "reprogramiranja" – hipnoterapevt človeku naloži nove programe. Hipnoterapija je torej nadgradnja hipnoze. In če hipnotizer določene ljudi zavrne, pri hipnoterapiji ni tako. Kdorkoli potrebuje pomoč, jo tudi prejme, pojasnjuje naša sogovornica.
Še ena razlika med hipnotizerjem in hipnoterapevtom je, da hipnotizer daje rad iluzijo, da ima moč nad ljudmi, pravi hipnoterapevt pa to moč vrne ljudem. "Njegov cilj je, da človek pri sebi obudi moč, ki jo je nekje na svoji življenjski poti izgubil. Lahko so mu jo vzeli starši s svojo vzgojo, okolje, šef … Hipnoterapevt mu bo dal tehnike, s katerimi bo začel odkrivati to moč, ki jo nosi v sebi."
Hipnoterapija: včasih čarobna palčka, danes sredstvo za spremembo življenja
Ko je Širovnik Moškonova začenjala z izvajanjem hipnoterapije, so ljudje to doživljali kot neko čudežno palčko in so prihajali k njej po pomoč z različnimi težavami. Danes, pravi, pa je vsesplošna izobraženost ljudi na področju podzavesti in psihe veliko širša, saj večinoma že poznajo definicijo tega, kar imajo. "Ljudje me pokličejo in povejo: imam socialno fobijo, imam podzavestne vzorce iz otroštva, ki jih želim očistiti, imam slabe odnose v službi, stres … Ali pa rečejo, da so zaciklani … tako pravimo, ko ima nekdo v zvezi isti odnos, ki se mu ponavlja. Skratka, njihove želje niso več samo: hočem nehati kaditi, hočem shujšati … zavedajo se, da se morajo določene stvari osvoboditi, hočejo drugačno življenje. Svojih težav ne poskušajo odpraviti več samo površinsko, ampak grejo v globino, hočejo transformacijo, več od življenja, več od sebe. Sprašujejo se: kje se nahajam jaz, v čem je moj smisel, kaj si želim početi? Hipnoterapija dejansko pokriva vsa področja življenja, kjer si želimo izboljšav."
In če je naša sogovornica terapijo na začetku izvajala tako, da so klienti k njej prišli trikrat ali štirikrat, je kmalu ugotovila, da je človek kompleksno bitje, ki ima pred seboj pot, na kateri bo moral večkrat stopiti v podzavest in spremeniti določene naravnanosti. "Doumela sem, da nima smisla, da jaz drugim lovim ribe, ampak jih moram naučiti, kako naj te ribe ujamejo sami in tako postanejo gospodarji svoje usode. Svobodni smo samo takrat, ko se osvobodimo tistega, kar nas drži v ujetništvu znotraj naše podzavesti. Če sem hotela, da ljudje napredujejo, ni bilo dovolj, da jim umaknem en simptomček tukaj, enega tam … ampak, da jih naučim vstopiti v ta stanja, jim pokažem, kako deluje podzavest, kako jo lahko reprogramirajo in zakaj je to pomembno … da v tem procesu rastejo, se razvijajo in postajajo samorealizirani ljudje."
Iz obiskov je tako naredila programe, svoje kliente pa uči avtohipnoze. Postopek je po njenih besedah sledeč: sprostimo um, zdrsimo v hipnotični trans, aktiviramo čustvo in ko se vidimo pri želenem rezultatu, najdemo besedo ali sliko, ki to naše čustvo aktivira. Podzavest komunicira s slikami in čustvi, zato se moramo povezati z njo in govoriti njen jezik. Znotraj sebe moramo doživeti, kot da smo že na cilju. To v možganih sproži proces, saj oni ne poznajo razlike med zunanjo in notranjo realnostjo (real and percieved reality). Tukaj potem nastane notranja vera, ki ji rečemo vedenje. V avtohipnozi si naenkrat lahko ponavljamo le eno misel, eno sugestijo, in ne več hkrati. Ko gre za manjše vzorce (npr. odvajanje od kajenja, sprememba prehranjevalnih navad …), traja od 21 do 30 dni, da naša podzavest sprejme novo navado. Ponavljanje sugestije v avtohipnozi bo prepisalo stari zapis ali ga odstranilo, da mi lahko vstavimo novega. Za popolno redefinicijo globljih vzorcev (npr. t.i. zaciklanosti) pa je časovno obdobje odvisno od posameznika. "Imela sem ljudi, ki se jim je vzorec spremenil v zgolj 10 minutah, odvisno od tega, kako globoko je zakopan – kdaj je nastal, koliko let ga že imajo in kolikokrat se jim je ponovno naložil. Če je naša motivacija velika, proces transformacije lahko traja od enega tedna pa do dveh let."
Ko zaključimo s hipnozo oz. z avtohipnozo, je naša zavest tista, ki nam bo pomagala naprej z novimi vzorci, ki bo brala informacije in jih uporabljala naprej v našem življenju. Zavest ni naš sovražnik, pač pa zaveznik, če jo le pravilno usmerimo. Zavestno spreminjanje podzavestnih vzorcev pa je tisto, kar nas pripelje do rezultatov, še pojasnjuje Širovnik Moškonova.
Hipnoterapija je uspešna v 98-odstotkih
Zdi se, da veliko vlogo pri vsem tem igra vizualizacija, vera v to, da bomo uspeli? "Ni nujno, da verjamemo v sam postopek, pomembno je, da smo resnično pripravljeni na spremembe," pravi hipnoterapevtka. Je pa dejstvo, da so odstotki uspešnosti zdravljenja s hipnozo izjemno visoki. "Iz lastnih izkušenj lahko govorim o 98-odstotni uspešnosti. Primerjava, ki jo pogosto dajejo, je: za 10 let psihoanalize potrebuješ pet let psihoterapije, dve leti kognitivne psihoterapije in samo šest obiskov pri hipnoterapevtu."
In čeprav so jih na fakulteti učili, da je določen odstotek ljudi nehipnotibilen, je skozi svoje delovne izkušnje ugotovila, da smo vsi ljudje hipnotibilni. Izjeme so ljudje, ki ne želijo biti hipnotizirani. Teh nikakor ni mogoče prisiliti v to. "Včasih se ravno tisti, ki jih je najbolj strah ali pa mislijo, da ne bo šlo, potem z lahkoto prepustijo, ker je to prijetno, ugodno stanje, v katerem imajo še vedno neke vrste kontrolo in lahko kadarkoli pridejo ven iz njega. Imajo občutek, kot da opazujejo dogajanje v njih samih, ki ga lahko prekinejo kadarkoli."
'Vidim globlje v človeka, a naučila sem se to izklopiti'
Na vprašanje, kaj ob izvajanju hipnoterapije doživlja ona sama, Širovnik Moškonova odgovori, da v vsak proces vstopi skupaj s svojim klientom. "Natančno vidim, kako globoko je človek v transu, ali mu je prijetno ali ne, ali ga zadržuje kakšna blokada, ali ga je strah … In takrat posežem vmes, mu pomagam, ga usmerim. Na nekem nivoju vidim globlje v človeka kot samo na površini, vidim globlje v njegove procese, vidim njihove identične vizije. Skozi svoje delo sem toliko izostrila intuicijo, da z njim lahko komuniciram, kar mu daje občutek varnosti."
V smehu še prizna, da tega nikoli ne počne na ulici. "Shop open, shop closed, saj se ti sicer lahko zmeša. Ko sem bila mlajša, sem iz terapij odhajala z bolečino v telesu - če jo je nekdo čutil, sem jo čutila tudi jaz, odhajala sem z njihovo energijo v sebi … Potem pa sem se naučila, da moram te stvari preprosto izklopiti. Zdaj po srečanju odprem okno, ampak to je bolj simbolično, da se prostor prezrači."
Januarja letos so v Sloveniji prvič izvedli operacijo v medicinski hipnozi, a hkrati ima hipnoza še vedno nek pridih šarlatanstva, naša sodišča, na primer, je ne uporabljajo v dokazne namene. Na vprašanje, ali je Slovenija sploh pripravljena na vse to, Širovnik Moškonova odgovori, da ima Slovenija dva svetova. "Eden je znanstveno napreden – kot to, da smo imeli operacijo pod hipnozo. Drugi pa je ta, da se Slovenci blazno izobražujejo na področju psihologije – ogromno berejo, ogromno delajo na sebi, na zdravi prehrani, na zdravem življenju ... Samo pomislite, koliko ljudi teče! Stopnja zavesti med Slovenci je izjemno visoka in lahko smo zelo ponosni na to, da smo kot narod radovedni in željni dobrega življenja. To je prečudovito in kot terapevtu mi je v užitek delati in živeti tukaj. Je pa res, da je povpraševanje po terapijah veliko, zato se tudi pojavlja veliko ljudi, ki nimajo pravega znanja, da to lahko ponudijo. Takim bi lahko rekli šarlatani. Vendar s tako ozaveščenim narodom šarlatani ne bodo vztrajali dolgo. Zavest, ki se tukaj širi, bo sama opravila s tistimi majhnimi delčki šarlatanstva, ki so se pojavljal v preteklosti in se bodo v prihodnosti po mojem mnenju vse manj."
