Slovenija

FOTO: Goram predan od mladih let

Ljubljana, 14. 11. 2009 06.05 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 3 min

"Vsaka gora ima svojo dušo. Če te gora ne sprejme, ti pa vseeno vztrajaš, te bo pogubila," je bil prepričan najboljši slovenski plezalec in alpinist Tomaž Humar, ki je tokrat za vedno ostal v Himalaji.

Tomaž Humar
Tomaž Humar FOTO: www.humar.com

Tomaž Humar se je rodil 18. februarja 1969. Goram je bil predan že od mladih let. V svojem življenju je opravil več kot 1500 vzponov, med njimi 70 prvenstvenih doma in po svetu.

Reinhold Messner je za Humarja dejal, da je izjemen alpinist tisti, ki je alpinizem v velikem slogu spet pripeljal tja, kjer je bil na primer v času velikega Jerzija Kukuczke.

Oče dveh otrok, zaposlen na carinski upravi v Ljubljani, je večkrat privlekel pozornost javnosti, tako domače kot svetovne. Kdor pa prej ni vedel zanj, ga je spoznal leta 1999 ob vzponu na Daulagiri ali pa šest let kasneje, ko je ostal ujet na osemtisočaku Nanga Parbat. Tam je v nemogočih razmerah prebil šest dni, nato pa je stekla edinstvena reševalna akcija. Tomaža so namreč s pomočjo helikopterja pakistanske vojske rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru. Od takrat naprej se je na odprave podajal izključno sam. V zahvalo pakistanski vojski, ki mu je, kot je dejal, podarila še en rojstni dan, pa je odprl fundacijo. Hotel je zbrati dovolj sredstev, da bi v dolini pod južno steno Nange Parbat v vasi Tashering odprl bolnišnico, ki bi olajšala življenje 3500 prebivalcem.

Nor je, ampak nikakor ne neumen. Elizabeth Hawley, ena največjih poznavalk Himalaje

Na njegovi spletni strani so zapisali, da velja za človeka, ki ima ali noro srečo ali pa zveze tam, kjer se jih z denarjem ne da kupiti. Ali eno ali drugo je najbrž pripomoglo tudi k njegovemu okrevanju po hudem padcu pri gradnji hiše. Nekaj mesecev je tako preživel v bolnišnicah in zdraviliščih, zdravniki so bili prepričani, da nikoli več ne bo hodil. Nato je po številnih operacijah shodil in zdravniki so mu zatrdili, da plezal ne bo več, saj je imel desno nogo malce krajšo, levi gleženj pa delno nemobilen. Pa tudi tega ni upošteval.

Gozdni Joža, kot se je sam poimenoval, nikoli ni plezal za nagrade, je zatrjeval, čeprav teh ni bilo malo. Leta 1996 je dobil zlati cepin za vzpon na Ama Dablam, istega leta pa je bil tudi razglašen za slovenskega alpinista leta. Čez tri leta je dobil častni znak Republike Slovenije in Bloudkovo nagrado ter bil nominiran za zlati cepin za vzpon na Daulagiri. Leto kasneje je poleg legendarnega Reinholda Messnerja in Edmonda Hillaryja v Italiji prejel encian za življenjsko delo. Leta 2004 je bil že drugič nominiran za zlati cepin, tokrat za vzpon na Aconcaguo, najvišji vrh Andov.

Najpomembnejši osvojeni vrhovi:

13. november 1994: Ganeš V. (6989 m)
6. maj 1995: Anapurna 1 (8091 m), solo vzpon
4. maj 1996: Ama Dablam (6828 m)
2. november 1996: Bobaje (6808 m), solo vzpon
1. oktober 1997: Lobuče (6119 m), solo vzpon
9. oktober 1997: Pomuri (7165 m)
31. oktober 1997: Nuptse (7742 m)
26. oktober 1998: El Capitan [1] (2307 m), solo vzpon
2. november 1999: Daulagiri (8167 m), solo vzpon
8. november, 2002: Šiša Pangma, (8046 m)
22. december 2003: Aconcagua (6960 m)
23. april 2005: Cholatse (6440 m)
november 2009: Langtang Lirung, Nepal (7227 m)

  • krovni2
  • PRALNI STROJ
  • SESALNIK
  • ČISTILEC
  • klima
  • tv
  • ura
  • skiro
  • kosilnica
  • krovni