Ljudje na splošno ne maramo pokopališč. Ne maramo smrti, ker se je bojimo, ne maramo žalovanja, slovesa, solza, grobov, krst, žar in vse temačnosti, ki je s tem povezana. Pogrebov se načeloma izogibamo, s težkim srcem se jih udeležimo le tedaj, ko 'se spodobi'. Za krematorije smo slišali, a o njih ne govorimo. So nekakšen tabu. A obstajajo ljudje, ki se z vsem tem srečujejo vsak dan. Eden od njih nas je spustil za zidove 'onkraj življenja' in za nas opisal postopek, ki mu je blizu, nam pa tako zelo tuj ...

Domen Kokalj je za nas opisal celoten postopek. (Foto: 24ur.com)

Za nekatere žalost, za druge vsakdan

Klice za odvoz pokojnikov sprejemajo v sprejemni pisarni javnega podjetja Žale, je za 24ur.com pojasnil Domen Kokalj, vodja le-te: “To je stalna dežurna služba, delamo 24 ur na dan, dosegljivi smo tudi vse nedelje in praznike. Receptorji od tu usmerjajo naše voznike, da gredo pokojnika iskat in ga pripeljejo na Žale oziroma na sodno medicino. Pokrivamo območje mestne občine Ljubljana, po potrebi pa gremo pokojnika iskat kamor koli v Slovenijo, pa tudi v tujino. Naš odzivni čas je nekje okrog ene ure.”

Ko je pokojnik pripeljan na Žale, ga odpeljejo v hladilno komoro, kjer je stalna temperatura nekje med šest in osem stopinj Celzija in kjer pokojniki počakajo, da svojci povejo, kakšne želje imajo glede oblike pogreba. “Ko se enkrat odločijo, pokojnika pripravimo, nato pa v hladilnici počaka do pogreba oziroma upepelitve. Če gre za klasičen pogreb, na dan pogreba potem pokojnika od tukaj odpeljemo v mrliško vežico, v kolikor pa gre za upepelitev, pa gre naprej v upepeljevalnico,” pojasnjuje Kokalj. Vrstnih hladilnikov, kot jih vidimo v filmih, po njegovih besedah ne uporabljajo, ker so nepraktični.

Upepelitvena komora (Foto: 24ur.com)

Pokojnike uredijo v posebnem prostoru. “Imamo prostor, kjer jih oblečemo v naša sanitarna oblačila ali oblačila, ki jih prinesejo svojci, jih uredimo, počešemo, po potrebi tudi naličimo ... Povpraševanja po ličenju pri nas niti ni. Svojci sicer želijo, da je pokojnik urejen – torej umit, počesan, čist in da je v krsti videti lepo, samega mazanja, kot nam je znano iz filmov, pa ni,” pojasnjuje Kokalj. Od tu naprej gredo pokojniki nazaj v hladilnico, kjer počakajo na dan pogreba.

Nasprotno s pričakovanji krematorij ni niti približno temačen ali grozljiv. Pravzaprav sploh ne bi vedeli, da ga gledamo, če nam Kokalj tega ne bi pojasnil. “V upepeljevalnici oz. krematoriju so štiri peči oz. komore. Obratujejo 24 ur na dan – od ponedeljka do petka, v soboto in nedeljo pa po potrebi – odvisno od števila pokojnikov. Ena upepelitev traja uro in pol, dnevno jih tako lahko upepelimo 48. Peč je narejena tako, da notri ne gre več kot ena krsta naenkrat  – tu dokažemo, da ne upepeljujemo več pokojnikov naenkrat, ampak vsakega posebej,” pravi Kokalj. Vsaka krsta je zaplombirana pri pokojnikovih nogah in glavi. Opremljena je s podatki o pokojniku – od tega, kdo je, do datuma in zaporedne številke, pod katero bo upepeljen ... Preden gre krsta v peč, jo opremijo še s šamotno ploščico, ki prav tako nosi zaporedno številko upepelitve. “Po tej ploščici, ki ne zgori, lahko izvemo, kdo je bil tisti trenutek upepeljen. Ploščica gre tudi v žaro, tako da lahko preko te številke tudi čez več let izvemo, kdo in kdaj je bil upepeljen. Nadzor nad upepelitvami pa ima sodna medicina v Ljubljani.”

Ob vložitvi krste v peč je temperatura nekje 700 stopinj Celzija, med samo upepelitvijo naraste na 1000–1100 stopinj, na koncu pa spet pojenja. “Zgori vse razen kosti. V kolikor ima pokojnik na sebi nakit, se naredi zapisnik, ki ga hrani sodna medicina. Tam tudi odstranijo na primer srčne spodbujevalnike, ki bi zaradi temperature v peči počili. Mi kot pogrebno podjetje tega ne delamo.”

Peč je računalniško vodena. Tabla na njej prikazuje notranjo temperaturo, temperaturo pri izpustu dimnih plinov v kanal oz. dimnik in koliko časa je še do konca upepelitve. Dimnike spremljajo z videonadzorom. “Ko je upepelitev končana, se odprejo vratca in pepel se pograbi v posebno posodo. Približno tri do pet litrov ga je. Posodo se nato prenese v mlin, ki zmanjša še volumen kosti, nato pa vse skupaj damo v žaro, namenjeno pokopu. Polna je nekje do tri četrtine. Notri se položi še šamotno ploščico, nato pa se žaro zapre s pokrovom in zapečati s posebnimi kleščami, tako da se je – razen na silo – ne da odpreti. Osnovna žara se potem položi v okrasno žaro, kot smo jih vajeni iz mrliških vežic,” z opisom postopka zaključi Kokalj.

Med najboljšimi v Evropi

V Sloveniji sta sicer dva krematorija. Poleg ljubljanskega, ki obratuje od leta 1980, obstaja še v Mariboru. “Videl sem veliko evropskih krematorijev in naš je med boljšimi,” pravi Kokalj. K njim vozijo pokojnike iz cele Slovenije, samo dan pred našim obiskom so jih na primer sprejeli 90. “To je zaradi vremena. Prejšnji teden je bilo tako rečeno zatišje, največ pa smo sprejeli 117 pokojnikov v enem dnevu,” je dejal Kokalj.

Šamotna ploščica, ki v krsti ne zgori. (Foto: 24ur.com)

Okoli 97 odstotkov pokopov v Ljubljani je žarnih, preostali so klasični, za celotno Slovenijo pa velja, da je žarnih pokopov malo več kot 60 odstotkov. Velja trend, da je po mestih več upepelitev, po vaseh pa so bolj kot ne klasični pokopi. Če imajo svojci željo prisostvovati upepelitvi oz. vložitvi krste z njihovim pokojnikom v peč, jim to lahko omogočijo, a to se po Kokaljevih besedah redko dogaja: ”Mogoče imamo pet takih primerov letno.”

'Tudi mi smo samo ljudje'

Svoje zaposlene izbirajo z razpisom in po potrebi zanje organizirajo tudi delavnice, ki jim pomagajo sprejemati način dela in potegniti ločnico med delom in zasebnim življenjem. “Ljudje se – ko vidijo, kaj bodo morali delati – lažje odločijo. Danes so taki časi, da se na razpis prijavi veliko ljudi, tudi ustreza jih kar precej, kar veliko pa jih tudi odide,” pravi Kokalj. Tisti, ki ostanejo, imajo po njegovih besedah kar dolg delovni staž. “Večina ljudi, ki je tu zaposlenih, pri nas dočaka upokojitev. Tisti, ki pride na Žale in vidi, da to ni zanj, tudi kar hitro odide.”

Pogrebniki, upepeljevalci ali grobarji so ljudje, ki znajo ločiti službo od privatnega življenja, pojasnjuje Kokalj. “Se pravi – ko si v službi, si profesionalen, profesionalno užaloščen, pieteten do pokojnikov in svojcev, popoldne pa živiš življenje normalno naprej.” On sam, ki svoj poklic na Žalah opravlja že 17 let, je odločen: “Osebno bi se še enkrat odločil za izbiro tega poklica. Zame je to častno delo  – pomagati ljudem v takem trenutku.”