Ob vseh potresih, plazovih, poplavah in drugih naravnih nesrečah, ki pestijo ljudi po vsem svetu, vsakršna pomoč pride prav. Najbolj nenavadna, nedolžna in iskrena je pomoč reševalnih psov, ki vsakič znova dokažejo, da vendarle so človekovi najboljši prijatelji.

Jure Pribičevič in njegov Lan (Foto: Klub vodnikov reševalnih psov Kranj)

V Kranju že od leta 1994 deluje Klub vodnikov reševalnih psov (KVRP), ki se ukvarja z reševalno dejavnostjo in šolanjem. Šteje okoli 30 članov, ki v tandemu s svojim psom iščejo pogrešane osebe. Opravijo okoli 25 akcij na leto. Njihovo delo je za 24ur.com predstavil inštruktor in vodja šolanja Jure Pribičevič.

"Pogrešane osebe iščemo v ruševini, pod snežnimi plazovi in v naravi. Za to so najprej potrebni izpiti na nacionalni stopnji, ki jih razdelimo v stopnjoA in B, sledijo izpiti na mednarodni stopnji A in B, boljši psi, ki opravijo stopnjo B, pa se lahko udeležijo še tako imenovanega Einsatz testa, to je preverjanje psihofizičnih sposobnosti vodnika in psa, s katerim se – če se v tistih 48 urah izkažeš – uvrstiš v mednarodno enoto (IRO)," pojasnjuje.

Pes zazna človeka celo v vodi

Največkrat iščejo pogrešane osebe, ki so se izgubile v naravi. Psi so naučeni, da iščejo ljudi, ki mirujejo oziroma se ne premikajo več. Zaznavajo njihov vonj, ki ga nosi veter. "Iščemo ljudi, ki so še živi. Pes se na mrtve sicer odzove, a nanje ne nakazuje z laježem. Jaz preko njegovega vedenja zaznam, da tam sicer je človek, ki pa je žal že mrtev," pravi Jure.

V KVRP Kranj se ukvarjajo tudi z iskanjem na vodi, kar je posebnost v Sloveniji. Psi s čolna nakažejo neko grobo lokacijo, kje je pogrešani, s tem pa potapljači lažje preverijo lokacijo in izvlečejo truplo. Trening na vodi je še v povojih. "Za to je potrebna oprema – imamo klubski čoln in sodelovanje s potapljači. Na začetku se psa uvaja na iskanje raznih tkiv (v poštev pridejo lasje ali odmrla koža) in odzivanja na ta vonj. Pod vodo se namreč sproščajo mikro mehurčki oziroma zračne molekule in zelo podobno, kot gre vonj izpod snega, gre tudi izpod vode, kar pes, ki ima zelo dobro razvit voh, v zraku zazna, četudi gre za čisto majhno koncentracijo," še pojasni.

Na Sumatro prišli prepozno

Fotogalerija (20)

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Delujejo predvsem v Sloveniji, v okviru mednarodne enote reševalnih psov pa jih pokličejo tudi na druga krizna žarišča, če se s tem strinja država, v kateri se je nesreča zgodila. Štirje člani kluba imajo namreč mednarodno licenco za posredovanje na ruševinah v tujini in so se leta 2009 udeležili akcije na kriznem območju po potresih v Indoneziji. "Na poti je bilo polno zapletov, tako da smo na območje prišli prepozno in smo imeli samo 24 ur časa za delo. Bili smo vključeni v mednarodno ekipo z avstralskimi gasilci, s katerimi smo pregledovali zadnje ruševine in dajali zeleno luč za to, da se poruši tisto, kar je ostalo, saj pod ruševinami ni bilo več živih ljudi. To je bila naša glavna naloga in iskanje za nami se je končalo," razloži Jure in doda, da so jim lokalni prebivalci ob tem izkazali neizmerno hvaležnost.

Sodelovali so tudi v reševalni akciji na Sumatri. (Foto: Klub vodnikov reševalnih psov Kranj)

"Ko smo se peljali na iskanje izven Padanga, kjer še bolj revni ljudje po večini živijo v kolibah, smo se ustavili na bencinski črpalki. Tam sem imel nekaj minut, zato sem sklenil, da kupim nekaj tipično njihovega. Ker so imeli na razpolago samo cigarete, sem domačina vprašal, kateri so najboljši. Fant, ki ni imel več kot 18 let, je zavrnil moj denar in dejal, da bo že on nekako poravnal račun. Hkrati se mi je še enkrat zahvalil, da smo prišli pomagat. Cena cigaret je bila – vsaj po mojem občutku – zanj ogromna, a je brez premisleka želel vrniti uslugo ..." 

Primerne so vse pasme

Pes s čolna pokaže lokacijo, na kateri je utopljenec. (Foto: Klub vodnikov reševalnih psov Kranj)

Primerne pasme za reševalne pse so vse, malce izstopajo le zlati prinašalci in razne ovčarske pasme. "Ne delamo nobenih razlik, z veseljem vzamemo vsakega psa, ki ima dovolj – kot mi temu rečemo – nagona po plenu in je navezan na vodnika, kar je predpogoj oz. osnovni pogoj, da lahko začne s to dejavnostjo." Najbolje je, če se psa začne učiti čim prej, saj ima tako pozneje manj težav. "Kuža se mora navaditi na neprijeten material, raznorazne šume, poke, helikopterski zvok, včasih pri reševanju sodelujejo tudi druge službe, na primer gasilci in težka mehanizacija ... in na to morajo biti psi navajeni." Sicer pa Jure pojasni, da za te pse ne veljajo nobene posebne restrikcije, kot na primer pri psih vodnikih za slepe. "Ti psi so doma čisto običajni psi." 

'Vse poteka na pozitivni motivaciji'

Začetno učenje psov poteka na poligonu, kjer jih učijo osnov poslušnosti, premagovanja ovir, pozneje pa tudi dejanskega iskanja na improviziranih ruševinah. Vse poteka na pozitivni motivaciji, za psa je torej učenje igra in ne prisila. Prva faza je navajanje na vodnika. "Učimo se kratkih pobegov, da kuža z veseljem sledi vodniku in ga v poznejših fazah tudi poišče. Ta iskanja so na začetku čisto lahka, potem se pa to počasi stopnjuje. Kuža zori, mi pa mu nalagamo vedno več, vedno težje naloge, vedno daljša in vedno težja iskanja." Najprej ga nagradijo s priboljški, nato pa to preide v igračo oz. nekaj, kar ima pes zelo rad.

Fotogalerija (19)

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Ena od ovir, ki jo morajo psi na tekmovanju ali na izpitih premagati, je lestev, ki tudi pozneje služi pri reševanju na ruševini. "Na njej se pes nauči tudi raznih spretnosti, spretne hoje, zavedanja telesa ... Ovire, ki so v izpitnem programu, so dejansko tudi uporabne v realnih akcijah. Na primer preskok, tunel in detaširne mize, kjer mora pes na povelje vodnika izbrati pravo mizo, teči gor in na njej zavzeti določeno pozicijo. Temu se reče usmerjanje, ideja pa je, da psa navadimo, da ga usmerimo tja, kamor kaže naša roka," opisuje Jure.

Lan in Jure imata posebno vez

Pri reševanju vodnik in pes vedno delujeta kot tandem. Sam vodnik ali sam pes torej nista uporabna za realno akcijo in vedno delujeta v paru. "Psi se ne izposojajo. S svojim psom grem na iskalno akcijo lahko samo jaz, zato je treba dobiti ljudi, ki imajo dovolj časa, da se s tem ukvarjajo in si v službi lahko rezervirajo prosti čas."  Juretova druga polovica je zlati prinašalec Lan, star šest let in pol. "Med nama je čisto posebna vez. Psa, ki ga začutiš, dobiš samo enkrat v življenju in mislim, da je nama to uspelo."

Izjemni dosežki za prostovoljno delo

Statistike kažejo, da so pri svojem delu uspešni, lani pa so na svetovnem prvenstvu reševalnih psov celo zasedli drugo mesto. Ker pa delo opravljajo prostovoljno, je njihova največja nagrada uspešna najdba. "Za to se urimo, za to smo skupaj in naše poslanstvo je, da pomagamo. Vsaka najdba ti povrne tisti trud in čas, ki si ga vložil v psa in pomeni neko potrditev, da delamo v pravi smeri, da smo uspešni in da smo v sistemu za zaščito pomemben člen," še pove Jure.