FOTO in VIDEO: 'Nismo stroji in narobe bi bilo, da se do ljudi obnašamo, kot bi popravljali avtomobile'

Njegov kolega asist. dr. Jug je bil v tistem času na viziti, v naslednjih urah pa bi moral opraviti nekaj že vnaprej načrtovanih operacij. A nujni telefonski klic je popolnoma spremenil njegov delovni dan. Nemudoma se je moral zglasiti v urgentnem bloku. Tako je namesto na dogovorjeno operacijo odhitel na vhod urgence in se pridružil svojim kolegom, ki so pričakovali prve ponesrečence balonarske nesreče.

Ko smo ju povprašali, koliko časa je preteklo od prejema prve informacije pa do sprejema prvega poškodovanca, nam je Havliček odgovoril, da o časovnem okvirju težko govori, saj je v teh trenutkih "čas drugače tekel".

V spodnji fotogaleriji si lahko pogledate, kako sta na ljubljanski urgenci potekala delo in oskrba ljudi, ki so bili udeleženi v balonarski nesreči:

Fotografije, ki so tistega četrtkovega jutra nastale na ljubljanski urgenci, so dokaz, da so se zaposleni zorganizirali v nekaj minutah. Izrazi na njihovih obrazih dokazujejo, da so bili pripravljeni reševati življenja, da zaupajo v sebe in svoje kolege. Jasno je tudi, da so se zavedali težkega položaja, a razvidno je, da jih to zavedanje ni hromilo, temveč gnalo naprej v odločnosti, da dajo vse od sebe.

Tam so vsi – kirurgi, plastiki, medicinske sestre in tehniki, anesteziologi, v ozadju se pripravljajo administratorji, ki bodo skrbeli za birokracijo, papirje, naročanje na dodatne preglede. Zaposleni pripravljajo svoje time, pripravljajo instrumente in prostore … Prihajajo okrepitve z drugih oddelkov, tisti, ki naj bi uživali v dela prostem dnevu, samoiniciativno prihajajo v službo, kličejo in sprašujejo, kako naj pomagajo. Zaposleni so celo klicali z dopustov in spraševali, ali naj pridejo.

Trenutek, ko bo treba dati vse od sebe

Kako pa sta prve trenutke doživela Havliček in Jug? Katera je bila njuna prva misel, ko sta izvedela, da bosta morala oskrbeti številne poškodovance balonarske nesreče? Havliček pravi, da ga je najprej prešinilo, da gre za trenutek, ko bo treba dati vse od sebe. "To je trenutek, ko se mobiliziraš tudi znotraj sebe. Tudi ko izveš, da k tebi vozijo enega poškodovanega, ti ni vseeno. Že takrat si poln adrenalina. Če pa izveš, da bodo na urgenco pripeljali več ljudi, pa ne veš koliko, ne veš kakšne so poškodbe, v kakšnem stanju so ti ljudje … Te informacije so bile v prvih trenutkih zelo zmedene. V teh trenutkih se tvoje telo in misli nekako napnejo, se pripravijo na akcijo. V glavi iščeš rešitve – kako bomo delali, kaj bomo z ambulantami, kje bomo mobilizirali prostore, ali bo še kdo prišel pomagati ali ne. In medtem ko se ti to podi po glavi, se zadeve že začnejo odvijati," razlaga Havliček. Ob tem je bilo najbolj pomembno to, da so s sodelavci podobno razmišljali, vedeli so, kaj morajo početi, tako da je delo usklajeno steklo. Naš sogovornik pripomne, da so se na dogodek odzvali tako, kot da bi imeli natančno napisan načrt, ki bi ga že milijonkrat ponovili. Načrt za delovanje ob množičnih nesrečah sicer obstaja, a teorija je eno, praksa pa nekaj popolnoma drugega.

Oba sta tokrat prvič izkusila, kako je delati v primeru množične nesreče. Jug pravi, da sta že imela primere, ko sta morala oskrbeti več poškodovanih kakšne prometne nesreče, a kaj takšnega, kot sta doživela prejšnji četrtek, še nista. Opozarja, da v teh trenutkih "preklopiš", prestopiš v neko drugo fazo, ko si osredotočen le na to, da moraš pomagati. Stanje, v katerem se je takrat nahajal, primerja s stanjem športnika, ki se pripravlja na začetek tekme – osredotočiš se na nalogo, pripraviš se, da boš videl marsikaj, s tem pa tudi preprečiš, da te videno v najbolj pomembnih trenutkih šokira in ohromi. Odkrito pove, da takrat nimaš časa za čustva, da odmisliš, da gre za otroka – enostavno moraš vse svoje sile vložiti v to, da ponesrečencem pomagaš. A slej ko prej stres in čustva pridejo za njimi.

'Videli smo, kaj zmoremo kot tim'

Havliček pravi, da ima osebje kliničnega centra sicer na voljo dve psihologinji, ki nudita pogovor in podporo zaposlenim, da pa je jasno tudi, da moraš biti izredno močan, če želiš biti kirurg. S stresom, morda celo travmami, se večinoma spopadajo sami. Sta pa oba naša sogovornika opazila, da je četrtkova izkušnja povezala zaposlene med seboj. Čutijo, da so del kolektiva, povezali pa so se celo ljudje, ki delajo v različnih strokah. "Videli smo, česa smo sposobni. Pogovori še zmeraj nanesejo na četrtkovo nesrečo. Bodrenje, kako smo dobro opravili svoje delo, kako smo se dobro odzvali na nesrečo, je še vedno aktualno. Še vedno podoživljamo ta dan," razlaga Havliček.

'Nismo stroji in narobe bi bilo, da se do ljudi obnašamo, kot bi popravljali avtomobile'

Njegov kolega Jug je menil, da je bil dogodek za gasilce bolj travmatičen kot pa za njih. "Videli so mrtve, tako da je njihov stres drugačen od našega. Če bi jaz doživel pogled na zoglenelo truplo otroka … bi verjetno zelo težko … Ko je do nas prišla informacija, da je med smrtnimi žrtvami tudi otrok, me je čisto uničilo," odkrito razloži Jug. Dodaja, da je že res, da pomagajo ponesrečencem, da se ob tem soočajo tudi s čustvi svojcev poškodovanega, a da razmere doživljajo drugače kot pa gasilci, ki so na terenu. "Na srečo nam ostane ta tolažba, da smo za tiste, ki so prišli sem, očitno dobro poskrbeli. To ti da neki mir, da si svoje naredil," pravi Jug, pri tem pa opozarja, da je za ponesrečenca in njegove svojce vsaka nesreča travmatična – ne glede na to, ali gre za množično nesrečo ali prometno nesrečo, ki se dogajajo vsak dan. In prav s takšnimi prizori se sami soočajo vsakodnevno. "Operiram hrbtenice in izjemno težko je nekomu povedati, da ne bo nikoli več hodil," pravi Jug in razlaga, da vsak primer posebej preživi, vsak novi primer pa izpodrine tistega prejšnjega. Vedno pridejo novi stresi, dodaja. "Ne moreš obdelati teh zgodb. Življenje pač gre naprej, delaš svoj posel, a verjetno tudi doma iz tebe pridejo kakšne težke besede, saj izbruhnejo iz tebe," pravi Jug.

"Te stvari te hudo, hudo prizadenejo," dodaja Havliček. Pravi tudi, da ni stroj in da se dogaja, da doma iz njega privrejo besede, ki so povezane s čustvenim stresom iz službe. "Nismo stroji in narobe bi bilo, da se do ljudi obnašamo tako, kot da bi popravljali avtomobile. Treba se je zavedati stiske človeka, treba jo je čutiti. Ne le stiske, ki jo doživlja poškodovanec, temveč ob tem tudi njegova celotna družina," pravi Havliček in dodaja, da je lažje, če je poškodovanec pri zavesti, saj se lahko poleg klasične oskrbe tudi pogovarjaš z njim, mu razložiš, kaj se dogaja. Komunikacija s svojci pa zna biti izredno težka. "Vedno pričakujejo najhujše informacije, ob tem pa se počutiš, kot da prihajaš k njim s črnim oblakom nad seboj. Mislim, da mi je bilo v tej nesreči najtežje svojcem razlagati, kaj se dogaja s poškodovanci," iskreno razloži Havliček. "Ne smeš dajati vtisa poklapanca. Pred njih moraš stopiti trden in pokončen. Razložiti jim moraš, kakšno je stanje, kakšna so dejstva. Veste, v teh trenutkih pa se mi zdi ... čutim v sebi, kot da me bo raztrgalo. To pa ne paše k temu, kako ljudje dojemajo zdravnike – kot trdne stebre, strogo racionalne … Čustva pa potem rešuješ nekje drugje," pravi Havliček. Jug tu dodaja, da vedno skušajo ohraniti neko človeško noto, empatijo, a v začetnih fazah oskrbe ponesrečenca ne morejo veliko povedati njihovim svojcem, saj se stanje njihovih ljubljenih lahko spremeni. Pravi, da svojce zanima strokovni pogled zdravnika na zdravstveno stanje ponesrečenca, Havliček pa dodaja, da je empatija seveda pomembna, da pa ni primerno, če zdravnik pred svojci izraža svojo prizadetost nad primerom.

Timsko delo, ki jih je povezalo

Travmatologa sta natančneje opisala, kaj se je tistega četrtkovega jutra dogajalo. Jug nas je opozoril tudi na to, da se je nesreča zgodila ob takšni uri, ko še niso začeli z naročenimi operacijami in ekipe še niso bile polno zasedene. "V tistem trenutku, ko smo prejeli informacijo o nesreči, smo lahko tiste operacijske programe, ki niso bili nujni, ustavili. Na ta način smo lahko mobilizirali dodatne sile – zdravnike, še posebej anesteziologe, ki so nujno potrebni pri takšnih poškodovancih," pravi Jug.

Vsakega tovrstnega poškodovanca mora spremljati travmatolog, ki skrbi za poškodbe ter vodi potek diagnostike in terapije, ter anesteziolog, ki vodi reanimacijsko pot. "Gre za ekipno delo, in če uspeš sestaviti ekipe, kar je nam tudi uspelo, bo oskrba poškodovancev zagotovo boljša," opozarja Jug. Njegov kolega dodaja, da so se zelo dobro odzvali na izredne razmere. "Vsak poškodovanec je imel na voljo celotno ekipo – zdravnika, sestro, administratorja … Vsi računalniki so bili zasedeni, kar pomeni, da je diagnostika "laufala", vse je "laufalo"," nam je zadovoljno razlagal Havliček.

Kako požrtvovalni so ljudje, ki delajo v zdravstvu, dokazujejo tudi besede travmatologa Havlička, ki nam je zaupal, da je v četrtek na urgenci videl zdravnike, ki jih tam drugače nikoli ne bi pričakoval. "Pripraviš se, da bomo sami ali pa da nas bo malo, na koncu pa …," pravi in ne skriva, da je ponosen na ekipo, ki je takrat delala. Jug razloži, da so se zaposleni zavedali, da gre za nacionalno nesrečo oziroma nesrečo širših razsežnosti. Razumeli so, da gre za veliko stvar. "Meni je še vedno malo … na trenutke dobivam solzne oči … kot bi bil v vojni, saj veš, da boš moral narediti vse, kar lahko ...," pripoveduje Jug, Havliček pa dodaja, da nekatere stvari uvidiš šele pozneje, ko podoživljaš četrtkove dogodke.

'Ni bilo prostora za nič drugega kot le za sodelovanje'

Opazno je, da jih je izkušnja spremenila. Jug razloži, da so tudi odnosi med zaposlenimi po nesreči drugačni. "Ni bilo prostora za nič drugega kot le za sodelovanje," razlaga 38-letni Jug, ki ponosno dodaja, da je treba vse pohvaliti – od rentgenologov, ki so se odzvali v velikem številu, da pridejo pomagat, do plastičnih kirurgov, ki so vse svoje moči usmerili v ljudi, ki so doživeli balonarsko nesrečo. "Plastični kirurgi so bili z nami na vhodu, kjer sicer ni njihovo mesto, tam namreč stoji in na ponesrečenca čaka travmatolog. A stali so poleg nas. Če ne bi tako ravnali, bi zagotovo vse slabše potekalo," razlaga Jug, ki ne skriva ponosa nad svojimi sodelavci, pri tem pa omenja tudi strežnice, sestre, kirurge in druge zdravnike … ljudi, brez katerih ne bi zmogli dela, in številne druge, o katerih govori z navdušenjem. "Vse so dali, da akcija poteka gladko," razlaga. Havliček je ob besedah kolega prikimaval, sam pa dodal, da so bili, kar se tiče logistike, pripravljeni "takoj na vse".

Jug razlaga, da je klinični center velika ustanova, kjer imajo vse, kar potrebujejo, prav tako vse kadre, ki pokrivajo vse specialnosti. "Imamo vse, kar bi človek lahko potreboval. Tisti trenutek so bili vsi razpoložljivi, dalo se je ukrepati. Opozarjam pa, da noben center na svetu ne more sprejeti vseh poškodovancev takšne množične nesreče. /.../ Zato je treba pohvaliti Splošno nujno medicinsko pomoč oziroma tistega, ki je vodil reševanje na terenu. Oni že tam začnejo izvajati triažo, kar pomeni, da že na kraju samem ugotavljajo, kateri bolnik je najtežje poškodovan, kateri manj … Te odločitve so ključne, kajti če se on napačno odloči in najprej transportira v bolnišnico tistega, ki ni najhuje poškodovan, potem bi lahko tisti, ki je res hudo poškodovan, umrl," pojasnjuje Jug, ki dodaja, da so bile na terenu sprejete prave odločitve. Kot pomembno izpostavi tudi to, da se ponesrečence razporedi po različnih slovenskih bolnišnicah. Tako se je delo prerazporedilo, ljudje pa so lahko dobili absolutno vso možno pomoč.

Ob tem naj spomnimo, da se je v javnosti porajalo vprašanje, ali ljubljanski klinični center res ni bil sposoben sprejeti in oskrbeti vseh ponesrečencev balonarske nesreče. Tukaj je treba opozoriti, da je prerazporeditev poškodovanih po različnih bolnišnicah splošna praksa tudi v tujini, saj so izkušnje pokazale, da gre za način dela, ki kaže dobre rezultate. Če bi preobremenili le en center z vsemi poškodovanci, bi najverjetneje trpela kakovost oskrbe, prav tako pa bi bilo zdravstveno osebje pod hudimi pritiski. Če je možno olajšati delo in ga prerazporediti na druge bolnišnice, je pametno, da se te možnosti reševalci tudi poslužujejo.

Nenehno v pripravljenosti

Delo je bilo izredno dinamično, saj so se zdravstvena stanja poškodovancev spreminjala. Prvo oceno so torej podali reševalci na terenu. Pred vhodom na urgenco so jih čakale ekipe zdravstvenega osebja kliničnega centra. Osebje je z diagnostiko začelo že, ko so poškodovanega na nosilih vlekli iz vozila in ga usmerjali v notranjost urgence. Terenski reševalci so jim pri tem raportirali o stanju poškodovanega. V nekaj sekundah se je osebje odločalo, v katero sobo bodo prepeljali poškodovanega – v sobo za težje ali lažje poškodovane. V sobi se je komunikacija med reševalci in osebjem nadaljevala. Ko so reševalci predali vse podatke o poškodbah določene osebe, so se odpravili nazaj na teren, osebje kliničnega centra pa je začela z diagnostiko oziroma reanimacijo, če je bila ta potrebna.

Kot izredno pomembno se je pokazalo to, da je osebje že ob prvi informaciji o množični nesreči očistilo pot od vhoda, kjer se ustavijo reševalna vozila, pa vse do prostorov, kjer potekata reanimacija in diagnostika ponesrečencev. Nikjer ni bilo nepotrebnih ljudi in stvari, vsak je vedel, kaj je njegova naloga, sobe so bile pripravljene na prihod številnih ponesrečencev in podobno.

Lahko bi bilo bolje – z novo urgenco

V vsakem trenutku so morali računati na to, da se lahko nekomu stanje spremeni. Osebje se zelo dobro zaveda, da lahko videz vara. Laik bi morda ocenil, da je nekdo v smrtni nevarnosti le zato, ker ima po telesu vidne poškodbe. A zdravniki opozarjajo, da je lahko tisto, kar ne vidimo, hujše. Nekdo, ki na zunaj ni utrpel kakšnih vidnejših poškodb, ima morda notranje krvavitve, ki so lahko ob nepravočasnem ukrepanju usodne. Nekdo, ki je utrpel lažje opekline po telesu, je morda utrpel tudi hude opekline dihalnih poti. Komu najprej pomagati in kako mu pomagati? Kot sta naša sogovornika že dejala, je diagnostika "laufala". In sicer kljub temu, da so še vedno v stari urgenci, kjer ni vse tako, kot bi moralo biti. Jug opozarja, da je klinični center izredno dobro opremljen, a kaj, ko je določena oprema popolnoma nesmiselno razporejena. Si predstavljate, da morajo težko poškodovanega človeka, za katerega je lahko usodna vsaka sekunda, na CT peljati eno nadstropje višje? Zato naša sogovornika opozarjata, da čim prej potrebujemo novo urgenco, s katero bi odpravili obstoječe težave.