FOTO: Dan, ko se ptički ženijo: sedem parov, ki jih druži tudi ljubezen do istega poklica

Čeprav je verjetno valentinovo bolj znano kot praznik zaljubljencev pa imamo Slovenci svojo različico – gregorjevo. Gregorjevo namreč velja na Slovenskem za praznik zaljubljencev ali dan, ko se ptički ženijo. Stari običaj namreč pravi, da naj bi se na ta dan neporočena dekleta še posebej vneto ozirala v nebo, saj naj bi ptica, ki bi jo prvo videle, naznanjala, kakšen bo njen mož.

Mi smo ob tej priložnosti zbrali fotografije sedmih parov, ki so že našli ljubezen, na valentinovo pa jih je v svoj objektiv ujel fotograf agencije Reuters. Zaljubljence, nekateri so skupaj že več kot 30 let, poleg ljubezni v zasebnem življenju druži tudi ljubezen do istega poklica.

Mirko in Andreja Malenšek vodita ekološko kmetijo v Žlebah v občini Medvode. Spoznala sta se v osnovni šoli, poročena sta že 28 let. V zakonu se jima je rodilo kar sedem otrok, pet punc in dva fanta.

Tomaž in Andreja Fabjan Podobnik sta policista, zaposlena na isti policijski postaji v Ljubljani. Skupaj sta sedem let.

Andrej in Marija Štremfelj sta gorska vodnika. Poročena sta 35 let. Sta prva zakonca, ki sta leta 1990 skupaj osvojila Mount Everest.

Veterinarja Klavdij in Urška Kasenburger sta poročena štiri leta. Njuna skupna točka je ljubezen do živali. Fotografija je nastala na veterinarski kliniki v Šentjurju pri Celju.

Štabni vodnik Tadej in poddesetnica Mojca Cajnar sta skupaj že devet let, delata v isti kasarni.

Kuharja Kurt Christian Pregarc in Dijana Stojić, ki jima je skupna ljubezen do hrane, sta par zadnja tri leta.

Poklicna plesalca Jurij in Jagoda Batagelj sta skupaj že 15 let, poročena pa sta zadnja štiri leta.

Tradicija se je ohranila vse do danes

God sv. Gregorja je do uvedbe gregorijanskega koledarja leta 1582 veljal za prvi pomladni dan, kar je pomenilo tudi daljši dan ter več svetlobe in toplote. Dan se je takrat že toliko podaljšal, da obrtniki pri svojem delu niso več potrebovali umetne razsvetljave, zato so luč na predvečer gregorjevega simbolično vrgli v vodo.

Tradicija se je v nekoliko spremenjeni obliki ohranila vse do današnjih dni. Danes so lučke, ki jih vržejo v vodo, pravzaprav hišice, cerkvice, kozolci, včasih pa tudi prave umetniške stvaritve iz papirja, kartona ali lesa. V Kropi in Kamni Gorici so poznane kot barčice, v drugih krajih kot gregorčki. Na njih ali v njihovi notranjosti so pritrjene svečke, ki svetijo skozi pisano obarvana okna.