Evropsko sodišče za človekove pravice je januarja v primeru dveh žrtev posilstva razsodilo proti Sloveniji in ji naložilo plačilo odškodnine v višini 16.000 oz. 4000 evrov. Slovenija je bila obsojena zaradi kršitve pozitivne obveznosti države oz. procesnega vidika prepovedi mučenja, o čemer govori 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Leta 1983 so jo posilili trije moški
V primeru M. A. proti Sloveniji je sodišče v Strasbourgu ugotovilo, da je Slovenija s procesnega vidika kršila prepoved mučenja iz 3. člena konvencije o človekovih pravicah, ki pravi "da se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati". Država bo morala tako tožnici plačali 16.000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo in dobrih tisoč evrov sodnih stroškov.
Kot izhaja iz sodbe, so tožnico leta 1983, ko je bila osem mesecev noseča, posili trije moški. Leta 1984 so trojico obtožili hudega posilstva, prvo sodno zaslišanje je bilo nato predvideno leta 1988, a so ga preložili, kot tudi številna nadaljnja.
Slovenska vlada je ob tem v postopku pred Strasbourgom izpostavljala, da so bili vsi trije obtoženci rojeni izven Slovenije in da so bili Romi. V času incidenta sta dva bivala v Sloveniji, tretji pa drugje na območju tedanje Jugoslavije, vse skupaj pa da je vplivalo na postopke. Za enim izmed obtožencev se je kmalu izgubila vsaka sled, zaradi česar so za njim razpisali tudi mednarodni zaporni nalog, a so ga nato leta 2010 preklicali. Drugi obtoženec je leta 2003 umrl.
Tretjega so leta 2004 na mariborskem sodišču zaradi hudega posilstva obsodili na dve leti in pol zapora, na kar se je pritožil. Višje sodišče je po njegovi pritožbi leta 2006 prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Okrožno sodišče ga je nato leta 2007 znova obsodilo na dve leti in pol zapora, po njegovi vnovični pritožbi pa mu je višje sodišče leta 2008 kazen znižalo na leto dni zapora. Storilec je nato zahteval še varstvo zakonitosti, kar je vrhovno sodišče leta 2009 zavrnilo in končno potrdilo enoletno kazen, s tem pa šele po 25 letih končalo sodno sago.
Tožnica se je na evropsko sodišče obrnila leta 2006, v tožbi pa Sloveniji očitala kršitev 3. in 8. člena evropske konvencije - slednja se nanaša na pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot tudi kršitev 6. in 13. člena, ki govorita o pravici do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva. Poudarjala je med drugim, da je prav neaktivnosti domačih oblasti povzročila, da je bil obsojen le eden od obtožencev.
Posilil jo je stric
Tudi v drugem primeru N. D. proti Sloveniji je sodišče razsodilo, da je zaradi zamud v sodnih postopkih prišlo do kršitve pozitivne obveznosti države v skladu s 3. členom konvencije o človekovih pravicah. Slovenija bo morala tožnici zaradi tega plačati 4000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo in 3300 evrov sodnih stroškov.
Kot izhaja iz sodbe, je leta 1986 rojeno tožnico leta 1992 posilil njen takrat 19-letni stric, ki je živel skupaj z njeno družino v hiši starih staršev. Stric je nato tožnico redno silil v spolne odnose, približno dvakrat tedensko. To je trajalo vse do leta 1994, ko se je tožnica preselila.
O spolni zlorabi je tožnica leta 2000 obvestila šolskega svetovalca, ki je o tem informiral center za socialno delo, ta pa policijo. Strica so ovadili, leta 2002 pa ga obtožili spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let. V vmesnem času je tožilec zahteval razširitev sodne preiskave zaradi spolnega napada, ki ga je stric izvedel tudi na mlajšo sestro tožnice.
Prvo zaslišanje je nato okrožno sodišče v Celju razpisalo šele leta 2008, obtoženca pa za krivega ponavljajočega se spolnega napada na osebo, mlajšo od štirinajst let, spoznalo leta 2009, tudi v primeru tožničine sestre. Prisodilo mu je tri leta in štiri meseca zapora. Obtoženec se je na sodbo pritožil. Pritožbo je višje sodišče v Celju leta 2010 zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.
Od prijave do končne sodbe je tako trajalo več kot devet let, tožnica pa je zaradi tega leta 2010 od države zahtevala najvišjo možno odškodnino za nepremoženjsko škodo, to je 5000 evrov. Celjsko okrožno sodišče ji je leta 2011 ugodilo in od države zahtevalo 4000 evrov odškodnine.
Pri tem je poudarilo, da so kazenski postopki trajali devet let in dva meseca, še posebej pa izpostavilo odsotnost vsakršne dejavnosti med januarjem 2003 in januarjem 2007, česar ni mogoče razumeti kot razumno. Izpostavilo je tudi hudo duševno trpljenje tožnice, ki je morala večkrat podoživljati travmatične izkušnje in o njih v času postopkov večkrat poročati.
Državni tožilec je na to sodbo vložil pritožbo, celjsko višje sodišče pa jo je posledično konec leta 2011 spremenilo, a le v primeru plačila sodnih stroškov.
Tožnica se je leta 2009 obrnila tudi na sodišče v Strasbourgu, pri čemer se je sklicevala na kršitev 3. in 8. člena evropske konvencije. Slovenska vlada je med drugim pred sodiščem v Strasbourgu tudi na podlagi odločitve celjskega sodišča o odškodnini poudarjala, da tožnica v Strasbourgu ne more trditi, da je žrtev kršitve 3. člena konvencije. A evropsko sodišče je naštelo niz vprašanj v tem dolgotrajnem primeru, ki da so tesno povezana z vsebino tožničine tožbe in jih je zato treba upoštevati.
