EKSKLUZIVNO: 'Ko je začelo tresti, smo gledali televizijo'

Katastrofalni potres na Japonskem je bil v petek, 11. marca, ob 14.46. Ko je prvič streslo, je Slovenka Mirjam Čuk Moishi gledala televizijo z možem in otrokom v domači hiši v Saitami. Zaslišali so alarm. ''Ponavadi strese približno 60 sekund za žariščem in tudi tokrat je bilo tako.'' Takoj je občutila, da gre za močnejši potres. ''Če je tretje ali četrte stopnje, se ne obremenjujemo preveč. Tokrat pa je kar treslo v valovih, v sunkih. Takrat je mož rekel, da zgleda resno.'' Na hitro so se oblekli in odšli na prosto, kjer so pred hišo čakali na konec tresenja. Zunaj so bili sosedje, tudi večinoma nepripravljeni.

''Vse skupaj je trajalo več kot uro. Bilo je nevarno.'' Naokoli je pokalo, strah jo je bilo, da se bodo podrle hiše. Električni stebri so se močno tresli. ''Nimaš se kam prijeti. Nemočen si, res,'' je povedala. Spomni se, da je bil že v torek, 8. marca, potres četrte stopnje, ki je mogoče nakazoval nekaj hujšega. Žarišče potresa je bilo v Sendaju, približno 400 kilometrov od Saitame. V epicentru je bila moč potresa devet, pri njih pa šest. ''Tudi pri šestici nas je močno treslo, potresa devete stopnje pa ne bi rada izkusila.''

Ko se je dokončno umirilo, so šli najprej v hišo. Rože in druge stvari so bile na tleh, vendar večje škode ni bilo. Zatem so preverili, kako je s sosedi, ponekod so imeli počene stene. Nato so stopili v stik s prijatelji in svojci v Sloveniji. Na televiziji je pisalo, kje je bil epicenter, kje je bilo najhujše in kje je nevarnost cunamijev. ''Saitama ni ob morju, zato nas ni skrbelo.'' Se je pa spraševala, kdaj bo še treslo, čeprav je navajena potresov tretje, četrte stopnje. ''A ko enkrat tako strese, je večji strah pred popotresnimi sunki,'' ki so bili zvečer, ko se je vse umirilo in so legli k počitku. ''Nisem vedela, ali naj tečemo ven ali naj počakamo, da mine.''

Dvodnevno opozorilo pred cunamiji

Oblasti so se hitro odzvale. Takoj so izdali opozorilo pred cunamiji, ki je trajalo kar dva dni. ''Ko je potres in se začne morje umikati, ima posameznik približno 20 minut časa za umik v notranjost, odvisno od velikosti. Tokrat je bilo več valov. Možno je, da prvi val ni uničevalni, so manjši, šele nato lahko pride največji val,'' zato je negotovost trajala dlje časa. Ko so cunamiji dosegli obalo, so bili na najbolj prizadetih območjih daljni moževi sorodniki in nekateri prijatelji. Na srečo ne živijo ob obali, temveč so malo višje, tako da pri njih ni bilo hujšega.

Zaradi jedrske elektrarne Fukušima, ki je približno 200 kilometrov oddaljena od Saitame, so začeli opozarjati dan po potresu in prvi eksploziji ob belem prahu. ''Premier je odgovoren za 130 milijonov ljudi in ne more izjaviti, naj ljudje bežijo, ker je nevarno. Odzval se je mirno. Problem je bil bolj v podjetju, ki upravlja jedrsko elektrarno, kjer so sprva zatrjevali, da ni nevarnosti kljub belemu dimu. Mogoče še sami niso vedeli, za kaj gre.'' Vendar se na območju Saitame takrat s Fukušimo vsaj tri dni po potresu niso ukvarjali, bolj so jih skrbeli popotresni sunki. ''Pravzaprav se je mednarodna javnost bolj ukvarjala s Fukušimo kot Japonci sami.''

Po potresu so bile zaprte šole, omejen je bil promet, trgovinske police so se praznile, izklapljali so elektriko. ''Ljudje so govorili, da je vse v redu, češ, saj bo, vendar so bile trgovine kmalu prazne. Sčasoma se je začutila manjša panika.'' Ker se je govorilo o redukciji elektrike, ki je ključnega pomena pri kuhanju in peki, so najprej pošli kruh in instant izdelki. Zaloge so hitro izginjale tudi zaradi omejene dobave in omejitev prometa. Zaradi dobro razvitega kmetijstva v njihovi prefekturi so imeli dovolj sadja in zelenjave, slišala pa je, da so imeli pomanjkanje v Tokiu, ki je bil vezan na dobavo s severa.

Postanek zaradi pomanjkanja goriva

V veliko pomoč ji je bilo slovensko veleposlaništvo, tudi pri nasvetu, naj se zaradi majhnega otroka raje vrne v Slovenijo. Če ne bi imela otroka, bi ostala na Japonskem. ''Zgleda sicer, kot da smo zbežali, ampak če se pa temu tako reče, se naj reče. Jaz sem šla zaradi otroka.'' Za odhod so se odločili v torek, 8. marca. Po rezervaciji letalskih vozovnic se je spomnila, da nima dovoljenja za vrnitev na Japonsko. Tudi takrat so ji pomagali na slovenskem veleposlaništvu, kjer so ji povedali, da lahko dokumente uredi na letališču, kar je tudi storila. V četrtek, 10. marca, so se vkrcali na letalo. Let je bil štiri ure daljši zaradi postanka v Hongkongu za dotočitev goriva, ki ga na Japonskem primanjkuje.

Tudi vi lahko pomagate

Mirjam Čuk Moishi meni, da bo najtežje za Japonce – državno gledano – umiritev razmer v Fukušimi. ''Mislim, da bi morala Japonska razmisliti, kaj bo storila s 54 jedrskimi elektrarnami v državi.'' Na severu so zelo prizadeti tudi zaradi cunamijev. ''Stvari se da nadomestiti, duševno trpljenje pa je težje odpraviti. Menim, da bo Japonska potrebovala dobrih deset let, da se pobere.''

Po potresu sicer ni bilo ropanja trgovin, ljudje so mirno stali v vrstah za vodo, medtem ko je v nekaterih državah po katastrofah zaznati kaos in paniko. Mirjam Čuk Moishi pravi, da je vzrok v japonski kulturi. Po njenih besedah imajo čut do sočloveka, zanima jih, če se njihov bližnji, sosed ali znanec dobro počuti.

Pravi, da na severovzhodu potrebujejo osnovna zdravila, za sladkorno bolezen. Pred dnevi je v začasnih zavetiščih izbruhnila gripa, nekaj starejših je umrlo. Potrebujejo tople odeje, blazine, saj je mraz. Težave bodo imeli tudi prebivalci, ki so jih evakuirali zaradi Fukušime, ''ker bodo verjetno doživljali, da so manjvredni, kot je bilo po atomskih vojnah po drugi svetovni vojni''. Na območjih, kjer so ostali brez domov, so začeli postavljati bivalne zabojnike. ''Ljudje se bodo pobrali, o tem ni dvoma, psihološko pa se mi zdi to zelo težka stvar,'' je poudarila.

Vsi, ki bi želeli pomagati prizadetim v potresu na Japonskem, lahko svoj prispevek posredujejo na:

- Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, 02140-0015556761, Namen: Japonska, Sklic: 00 6270. Zbrana pomoč bo prizadetim posredovana preko Caritas Internationalis.
- Rdeči križ Slovenije na tekoči račun 03100-1111122296, referenca oziroma sklic 00 937047, s plačilnim nalogom BN 02, pripis 'Potres Japonska'. Zbrana sredstva bodo nakazali Mednarodni federaciji društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca za izvajanje programov pomoči.
- Pomoč za malčke, ki jih je prizadela tragedija na Japonskem, zbira tudi POP TV. Podatki za nakazilo v dobrodelne namene: POP TV d.o.o. Kranjčeva 261251 Ljubljana TRR: SI56 0292 2005 2254 477 Sklic: 00 1313 Namen: Za Japonsko.