O negativnih prazničnih občutkih, ki so običajno manj v ospredju, ljudem, ki jih doživljajo, pa je o njih pogosto celo nelagodno govoriti, smo se pogovarjali z dr. Anjo Kozina, integrativno psihoterapevtko z Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. V okviru fakultete sicer deluje tudi psihoterapevtska ambulanta za ljudi v stiski.
Veseli, srečni, nasmejani, skoraj evforični … to so (medijske) podobe, ki spremljajo praznike. Kako te (nerealno) vesele podobe prispevajo k temu, da je marsikdo za praznike nesrečen, čuti morda še večjo osamljenost, kot bi jo sicer …
Verjamem, da nekateri ljudje lahko doživljajo vse te medijske podobe kot recept, lahko bi rekli tudi kot pričakovanje do sebe in pričakovanje okolice, kako se morajo v teh dneh počutiti, vesti, kako morajo te praznike doživljati. Hkrati pa lahko ravno to v nekom zbudi še večji občutek osamljenosti, žalosti, tesnobe, tudi frustracije, če tega v resnici ne čuti … Visoka pričakovanja in predpraznične obveznosti lahko namreč vodijo v psihofizični stres, zato se mi zdi pomembno, da poskušamo ostati v čim boljšem stiku s seboj, s svojim doživljanjem, se vprašati, kaj mi sami potrebujemo in želimo, ne glede na to, kaj nam okolica, mediji polagajo kot pravilno in želeno.
Večkrat slišimo – praznična osamljenost je pogosta. Morda obstajajo kakšne številke, podatki o tem, koliko ljudi se pri nas srečuje s to težavo?
Mislim, da je zelo težko oceniti, koliko ljudi se sooča z občutkom osamljenosti. Ljudje namreč zelo različno doživljajo ta občutek, velikokrat pa o tem tudi težko govorijo ali pa si ga celo težko priznajo, saj je lahko zelo boleč. Poleg tega se z občutkom osamljenosti občasno sreča vsak, sploh v trenutkih, v katerih naj bi bili obdani z družino in prijatelji.
Pri terapevtskem delu se velikokrat srečam z ljudmi, ki se počutijo osamljene, ki na zunaj težko pokažejo svojo stisko, v sebi pa se soočajo z veliko bolečine, ki izvira iz občutka osamljenosti ali celo zapuščenosti.
Kdo so ljudje, ki so še posebej dovzetni za praznično potrtost? Je morda potrebna posebna pozornost do tistih, ki se s psihičnimi težavami soočajo tudi sicer.
Tako je. Po navadi so najbolj dovzetni posamezniki, ki se tudi v vsakdanjem življenju psihično ranljivejši … Pri ljudeh, ki se srečujejo z depresivnimi občutji, samopoškodovalnim vedenjem, samomorilnimi mislimi, se ti občutki lahko v prazničnih obdobjih še poglobijo. Pozorni pa moramo biti tudi na ostale, predvsem starejše in mladostnike.
Ne samo osamljenost, številne za praznike prevzamejo praznična praznina, nostalgija, čustvenost. Za kaj do tega pride, kako procese usmeriti tako, da vodijo v konstruktivne življenjske rešitve?
Ob koncu leta je ponavadi čas, ko se vsak vsaj za trenutek vpraša, kje je v svojem življenju. Zazre se nazaj in pogleda, kakšno leto ima za seboj in kaj ga še čaka. Spomini in pričakovanja tako izzovejo intenzivnejša občutja: obžalovanje, česa nismo dosegli, strah pred tem, kaj nas čaka, razmišljanje o tem, kaj smo izgubili, kakšne odnose imamo okoli sebe, kako je z našim finančnim stanjem... Poleg tega imajo močen vpliv tudi mediji in okolica, ki nam s svojimi podobami o popolno okrašenem domu, ljubeči družini, mizi polni dobrot, darilih… vsiljujejo različna pričakovanja.
Pomembno je, da posameznik zmore videti tudi prijetne stvari, se zna vprašati tudi po tem, kaj se mu je v tem letu zgodilo zanimivega, lepega, na kaj je lahko ponosen, ob misli na koga ali na kaj lahko začuti hvaležnost, katere stvari lahko spremeni na bolje in kako lahko poskrbi zase v tem trenutku, da bo preživel praznike na način, kot si ga želi.
Kako prazniki vplivajo na družinsko dinamiko – pogosto se prav za praznike vnamejo spori, imeli smo tudi primere najhujših kaznivih dejanj, samomore … Ali ljudje praznike dojemamo tudi kot priložnost za reševanje skrhanih medosebnih odnosov?
Prazniki lahko različno vplivajo na družinsko dinamiko. Za nekatere je to priložnost, kjer se ponovno srečajo s svojo družino, si vzamejo čas drug za drugega, so pozorni drug do drugega, obujajo spomine, v sebi opustijo zamere in razčistijo s preteklimi zamerami. Za druge pa je to čas, ko se spomnijo, na to, da niso z nikomer globoko povezani, da živijo v skrhanih in odtujenih odnosih ali pa daleč stran od svoje družine in je zaradi tega njihova stiska še intenzivnejša ...
Včasih se ljudje, družina zberejo skupaj, čeprav jim sploh ni do tega. Zberejo se zgolj zaradi občutka pripadnosti, občutka dolžnosti, tradicije, pričakovanj družbe, želje staršev ... Tako lahko ravno zaradi nepristnega stika pripelje srečanje do nesoglasji, vznemirjenja in sporov. Pogosto se ob naših najožjih družinskih članih (starših, tašči... ) zbudijo še drugi občutki in dinamika, ki jo tekom leta zaradi vseh obveznosti, dela, šole, lažje nadziramo... ob njih pa se lahko ponovno pojavijo nepredelani občutki iz preteklosti, soočimo se z notranjo bolečino in ranami, lahko se ponovno znajdemo v vlogi otroka, kjer se počutimo nesamozavestne in želimo ugajati. Ravno zaradi tega smo v tem času še bolj ranljivi in tako bolj dovzetni za prepire, dokazovanje, obrambno držo ... Ponavadi pride do največjih čustvenih izbruhov ravno takrat, ko imamo največ pričakovanj, kako bi lahko neko stvar rešili, kako naj bi se odvila. Če nam to ne uspe, se lahko posameznik zaradi močne stiske odzove na način, ki je destruktiven in nasilen.
Pa je to lahko dober čas za reševanje odnosov?
Ta čas je lahko povabilo, spodbuda za začetek reševanja odnosov, težko pa odnos rešimo v času praznikov ali zaradi praznikov, če je bil odnos pred tem odtujen, poln obtoževanj, nestrpnosti, manipulacije, nasilja. Zdi se mi pomembno, da se stvari razrešujejo sproti. Prehitro se namreč zgodi, da se stvari, občutki, dejanja začnejo v nas kopičiti. Tako se v nas nalaga zamera, jeza, gnus, žalost in drugi neprijetni občutki. Več časa, kot kopičimo neprijetne občutke, več časa bomo potrebovali, da se jih osvobodimo in jih predelamo. In tako pride do tega, da se počutimo osamljene, nerazumljene, nesprejete, sredi množice domačih ljudi.
Imate morda kakšno priporočilo, kako naj se s prazniki spopadejo ljudje, ki so se letos soočali s hudimi izgubami bližnjih (smrt, ločitev, ločitev staršev, diagnoza hude bolezni)… Najbrž je to čas, ko so spomini še posebej močni.
Pomembno se mi zdi, da si ljudje, ki se soočajo z veliko izgubo bližnjih, dovolijo čutiti: pogrešati svoje bližnje, biti žalostni, jezni, si dovoliti počutiti izgubljene in osamljene. Ni se jim potrebno zaradi praznikov truditi, da bodo na pogled veseli in srečni, če tega v tem trenutku ne čutijo. Vsaka bolečina in izguba potrebujeta čas, da se predelata in večjo škodo naredimo sebi, če preslišimo v sebi te ranljive občutke in si nadenemo na obraz podobo, ki jo od nas pričakuje okolica.
Letos so spletne skupnosti "ponorele" ob oglasu, v katerem star gospod zaigra svojo smrt, da po več letih odtujeno družino končno prepriča, da se spet zbere ob božični večerji. Omenjeni oglas je prikazal precej stereotipno podobo – osamljen starček - zaposleni mladi. Pa je res le tako ali je praznična osamljenost, čustvenost nekaj, s čimer se srečujejo tudi mlajši?
Seveda se tudi mlajši srečujejo z osamljenostjo v prazničnem času. V današnjem tempu se lahko zelo hitro zgodi, da se oddaljimo od sebe in od nam pomembnih ljudi: potrebno si je poiskati službo, zagotoviti finance, kupiti stanovanje, ustvariti družino, si privoščiti potovanja, nakupiti darila... Kaj vse moramo narediti? In koliko od tega je zares pomembnega? Ko pa se ozremo okoli sebe, imamo lahko vse to, a se kljub temu počutimo prazno in osamljeno. Zato je zelo pomembno, da se vedno znova trudimo ohranjati stik s sabo in svojimi bližnjimi.
Omenili ste že vpliv družbenih omrežij na mlade tudi v tem prazničnem času. Kako naj reagirajo starši, če opazijo, da je prav ta sodobna tehnologija velik vir stiske, s katero se mladostnik sooča za praznike?
Pomembno je, da so starši dovzetni in rahločutni ter da opazijo, kaj se z njihovim otrokom dogaja. Predvsem se je potrebno z otrokom pogovoriti na način, da ga povprašamo o čem razmišlja, kaj se mu plete po glavi, kaj potrebuje, da se bo dobro počutil in kaj lahko naredi sam zato. V takem trenutki ne koristi "pametovanje" ali celo očitanje staršev, kaj vse otrok ima in zakaj tega ne ceni. Otrok v tistem trenutku potrebuje predvsem oporo, ljubeč pristop in razumevanje, hkrati pa zaupanje vanj, da zmore poskrbeti zase.
Velik pomen ima tudi zgled, ki ga starši dajemo otrokom v prazničnih dneh. Če sami ne bomo v stiku s svojim občutki in potrebami, bo večja verjetnost, da se bo tudi otrok oddaljil od sebe, saj smo starši najpomembnejši model za učenje naših otrok.
Lahko gre za različne dinamike pri ljudeh. Ljudje si lahko v družbi nezavedno nadenejo podobo, lažni jaz, ki jim pomaga, da so pred drugimi, na zunaj, evforični, razigrani, polni pričakovanj in veselja. Ko ugasnejo luči, v zavetju doma, pa si ponovno lahko dovolijo, da "maska pade" in so v stiku z občutki, kot so osamljenost, depresivnost in podobno. Pri tem gre lahko za obrambni mehanizem, da posameznik v okolju sploh zmore delovati in preživeti.
Psihično ranljivejši posamezniki lahko tudi težko nadzorujejo svoje razpoloženje, zato so v času praznikov zelo evforični in se težko umirijo, po praznikih, pa se težje aktivirajo. Zato je pomembno, da poskušamo vedno znova iskati ravnovesje v sebi in se učimo vedno znova skrbeti zase, saj je padec po praznikih v osamo lahko zaradi prejšnje evforije še bolj boleč.
K praznikom spadajo tudi darila … Kakšna je njihova moč, da dobro ali slabo vplivajo na praznično počutje?
Darila lahko vplivajo na praznično počutje različno. V nekom lahko zbudijo pričakovanje, veselje, z darilom se lahko nekdo počuti opaženega, mu izkažemo naklonjenost, prijateljstvo, ljubezen, v drugem pa se lahko prebudijo manj prijetni občutki: frustracija zaradi tega, ker daril zaradi finančne stiske ne more kupiti, žalost, ker darila ni prejel, razočaranje, ker ni dobil pričakovanega in še in še... Vsekakor pa se mi zdi pomembno razmišljati o tem, kaj darilo sploh je? Je to igrača, nakit, darilni bon? Celo denar? Ali preživet čas? Izdelan okrasek, voščilnica? Domače pecivo? Obisk? Ljudje imamo različne predstave in pričakovanja glede tega, zato tudi na nas različno vplivajo.
Zavedam se, da je za nas starše to zelo težko vprašanje. Na eni strani potrošniška družba, kupe reklamnih letakov, popustov, igrač, na drugi strani vprašanja o tem, ali bo otrok razumel, da so v življenju pomembnejše druge vrednote, nato vprašanja kako se bo počutil, če bo sošolec v razredu dobil več daril, dražja, boljša? Se bo ob tem počutil, da ni bil dovolj priden? Kako naj otroku pokažem, da mi veliko pomeni? Kako bom reagiral, če bo moj otrok razočaran nad darilom?
Vprašanj ni konca... in tudi pravilnega odgovora ni. Vsak starš se trudi po najboljših močeh in kot sem že rekla: našim otrokom smo največji zgled mi sami. Vsak ima z obdarovanjem, darili v življenju svojo izkušnjo in vedno se bo ob stvareh, dogodkih, ki so intenzivnejši zbudilo polno občutij. Tako prijetnih, kot neprijetnih. In tako je ok, to je življenje. Pomembno je samo, da znamo o tem govoriti, se slišati in se čutiti.
Izbiro kakšnih daril pa bi sami priporočili?
Če govorimo o materialnih darilih sem mnenja, da so bolj koristna darila, ki omogočajo skupaj preživet čas. Darila, kot so barve za tekstil, s katerimi lahko skupaj poslikamo prtičke, majico, lepljive barve za okna, razni ustvarjalni seti, kjer skupaj izdelujemo torbice, nakit, voščilnice, družabne igre, ker se lahko zbere vsa družina, različne knjige, vstopnica za predstavo, karto za kopanje v bazenu ipd. Taka darila so kvalitetna in prinašajo veliko veselja, povezujejo družino in vsebujejo vzgojne elemente. Otrok s takimi darili krepi vztrajnost, koncentracijo, pridobi čut za estetiko, občutek zadovoljstva ob lastnem izdelku, potrditev...
Glede pametnih elektronskih igrač oz. glede vseh igrač se je vedno dobro vprašati, kakšen je namen le-teh in kaj želimo s tem otroku sporočiti.
Za številne so prazniki tudi vir neizmernega stresa – popolno okrašena hiša, popolna večerja … Kako se temu izogniti oziroma kako ga obvladati?
Čudežnega zdravila proti stresu ni in ponavadi si največji stres ustvarjamo prav sami. Zato je pomembno, da se v takih trenutkih lahko ustavimo, spočijemo, se vprašamo, kaj zares potrebujemo. Kaj se skriva za temi pričakovanji? Bi si želeli potrditve svojih staršev, ko pridejo na obisk? Bi želeli pohvalo partnerja? Objem? Da vas nekdo opazi? Za koga to zares počnete? Komu želite ugajati?
In nadalje si lahko pomagamo s tem, da si odgovorimo na vprašanja, kot so: kaj je zame, v tem trenutku, dovolj dobro? Kaj potrebujem jaz? Kakšne so moje potrebe? Kaj mi pomaga, da se umirim? Česa si resnično želim? Kaj je tisto, s čimer bom zadovoljen?
Ljudje za praznike marsikdaj sestavljajo tudi dolge sezname stvari, ki jih bodo v prihodnjem letu spremenili, večina na to pozabi že, ko ugasnejo praznične luči ...
Ob koncu leta ljudje običajno naredimo osebno bilanco, nato pa načrte, obljube za prihodnje leto. To je lahko spodbudno, predvsem pa se je potrebno zavedati, da se lahko za spremembo odločimo vsak dan. Za spremembo je potrebno veliko truda, volje in potrpežljivosti. Pogosto ljudje obupajo, ko jim enkrat, dvakrat spodleti in se jim ne uspe držati "zapisane obljube". Pa vendar je potrebno vedeti, da je to nekaj povsem normalnega. Težko je spremeniti vzorce, ki se oblikujejo 20, 30 ali še več let, pa naj gre za kajenje, redno telovadbo, pospravljanje, dokončanje obveznosti ali pa za boljše odnose. Potreben je čas, vztrajnost, potrpežljivost in zaupanje vase.
Če negativna čustva s prazniki ne minejo? Kam po pomoč in kdaj? Kateri so opozorilni znaki, da lahko nekdo morda razmišlja celo o samomoru in kako reagirati?
V primeru, da neprijetni občutki, destruktivne misli in vedenje (žalost, potrtost, nejevolja, zagrenjenost, poškodovalno vedenje) ostajajo ali pa se še poglabljajo, je potrebno poiskati strokovno pomoč. Pomagajo nam lahko različni strokovnjaki na področju mentalnega zdravja: psihoterapevti, psihologi, psihiatri.
Opozorilni znaki pri ljudeh, ki se spopadajo z neprijetnimi občutki, so različni in se razlikujejo od osebe do osebe. Posameznik se lahko začne zapirati vase, se odtuji od okolice, opazna je lahko izguba interesa, izguba energije in nezmožnost občutenja veselja, nespečnost, izguba ali povečanje telesne teže, občutki brezvrednosti, krivde, različne odvisnosti (od tv-ja, računalniških igric, droge, hrane ...). Ljudi, ki razmišljajo o samomoru, je potrebno jemati resno in jih takoj usmeriti na strokovne službe.
Smo si Slovenci pripravljeni priznati, da potrebujemo strokovno pomoč psihologov, psihoterapevtov, psihiatrov, ali takšne težave še vedno "zdravimo po svoje" (na primer z alkoholom, samomori v skrajnih primerih)?
Obisk psihoterapevta, psihologa je še vedno tabu, sploh ko se pomaknemo v okolje izven Ljubljane oziroma večjih mest. Še vedno je za večino ljudi lažje "pozabiti na težave" (alkohol, droge, prenajedanje, delo, pretirana športna aktivnost...), kot pa se poglobiti vase in raziskati, kaj se zares dogaja v nas, kaj doživljamo, kaj nas zadržuje in omejuje, kaj potrebujemo. Se pa v zadnjem času vse več mladih odloča za psihoterapijo, kar me navdaja z upanjem, da se mlajše generacije vse bolj zavedajo pomena notranje pomirjenosti, integriranosti z namenom boljšega in kvalitetnejšega delovanja v vsakodnevnih odnosih in življenju.
Predvsem se mi zdi pomembno ljudi osveščati o pomenu stika s sabo in raziskovanju sebe, jih k temu spodbujati in usmerjati. Poleg tega pa seveda urediti področje psihoterapije, narediti cenovno dostopnejšo za vso populacijo, postaviti jasna določila, kdo sploh lahko izvaja psihoterapevtsko pomoč, in prikazati ljudem, kaj psihoterapija sploh je in kako deluje. S tem, upam, se bodo postopno predsodki zmanjšali, ljudje pa bodo posledično bolj aktivno in konstruktivno reševali svoje stiske.
KOMENTARJI (46)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.