FOTO: 'Če bi soška fronta padla, bi z njo padla tudi Ljubljana'

Letošnje leto mineva sto let od konca ene najbolj krvavih front prve svetovne vojne – soške fronte. 12. maja 1917 je italijanska vojska sprožila 10. in 11. ofenzivo na soški fronti, svoji zadnji v tem krvavem spopadu prve svetovne vojne. Oktobra 1917 je sledila bitka pri Kobaridu, ki so jo poimenovali tudi 'čudež pri Kobaridu', a je poimenovanje morda neprimerno, saj so se tam dogajale tudi grozljive stvari. To je bila prva ofenziva avstro-ogrske strani, s katero se je največji spopad na gorskem območju v zgodovini človeštva in največji na slovenskem ozemlju tudi končal.

Štajerski pešpolk Italijanom preprečil preboj v notranjost

Italijanska stran je nameravala z ofenzivama doseči preboj v notranjost Avstro-grske monarhije in proti Trstu. Zgodovinar Renato Podbersič je za Slovensko tiskovno agencijo pojasnil, da so pomembni spopadi med obema ofenzivama potekali na Krasu in Goriškem. Izstopali so spopadi za hrib Škabrijel v bližini današnje Nove Gorice, ki so ga zaradi srditih bojev poimenovali tudi gora smrti. Če bi italijanska vojska zavzela Škabrijel, bi italijanska stran imela prosto pot proti Vipavski dolini prek nje v Trst in proti Ljubljani, a se to ni zgodilo.

Med avstro-ogrskimi branilci je eno od pomembnih vlog pri obrambi Škabrijela odigral tudi 87. pešpolk iz Celja, v katerem so bili slovenski vojaki iz Celja, Ptuja in Spodnjega Pohorja. Po navedbah Podbersiča je bil pešpolk za junaško obrambo Škabrijela najbolj odlikovana enota avstro-ogrske vojske med prvo svetovno vojno.

V zgolj dveh ofenzivah umrlo skoraj 100.000 vojakov

Italijani so 10. ofenzivo sprožili 12. maja 1917, trajala pa je slab mesec, do 5. junija. Večina napadov italijanske vojske se je končala neuspešno, utrpela je tudi velikanske izgube. Po podatkih spletne strani www.100letprve.si, je v bitki skupaj umrlo okoli 43.300 vojakov, od tega kar 36.000 na italijanski strani.

Dobra dva meseca kasneje, 17. avgusta 1917, se je začel doslej najbolj krvav spopad na slovenskih tleh, 11. soška bitka. Ta zadnja ofenziva italijanske vojske na Soči je trajala 27 dni, v bojih pa je na obeh straneh umrlo skupaj okoli 50.000 vojakov. Ranjenih je bilo 153.000. Na italijanski strani so bile izgube 40.000 mrtvih, ranjenih pa kar 108.000 vojakov, v avstro-ogrski vojski pa je bilo 10.000 mrtvih in 45.000 ranjenih.

V boje se je vključila avstro-ogrska stran in sprožila 12. soško fronto

Že med 11. bitko pa je avstro-ogrska stran začela priprave na svoj protinapad in je 24. oktobra 1917 sprožila 12. soško bitko. Ta se je z bliskovitim uspehom končala 28. oktobra in je tako ostala edina ofenziva avstro-ogrske vojske na soški fronti, ki se je z njo po skoraj dveh letih in pol zaključila. Pri napadu jim je na pomoč priskočila tudi nemška vojska.

Načrt ofenzive, poimenovan Zvestoba v orožju, je pripravil nemški general Krafft von Dellmensingen. Kot je poudaril zgodovinar Podbersič, je 12. bitka prinesla ne le preobrat na soški fronti, pač pa je Italijo tudi izločila iz vloge napadalca.

Po 888 dneh konec morije v Posočju in na Krasu

Ob 2. uri zjutraj 24. oktobra se je bitka začela s silovitim napadom avstrijskih in nemških vojakov pri Kobaridu. Napadalci so uporabili bojni plin ter bliskovito skupno akcijo pehote in topništva, ki se je končala 28. oktobra. Avstro-ogrska in nemška vojska sta sicer nato nadaljevali z ofenzivo vse do 16. novembra 1917. Italijanska stran je napad ustavila šele na reki Piavi, skoraj 100 kilometrov stran. Takrat so italijanski vojski na pomoč priskočili še drugi zavezniški vojaki. V Posočju in Kras se je po 888 dneh bojevanja vrnilo obdobje miru.

Caporetto - v italijanščini drugo ime za poraz

Zaradi nepričakovano velikega uspeha napadalcev avstro-ogrske strani je 12. soška bitka dobila ime čudež pri Kobaridu, za italijansko stran pa je bil to eden največjih vojaških porazov v zgodovini. Caporetto, italijansko ime za Kobarid, Italijanom še danes pomeni hud poraz oziroma katastrofo, in je kot tak naveden tudi v slovarjih.

Kdo je bil na kateri strani?

Na avstro-ogrski strani so se na soški fronti borili pripadniki narodov, ki so živeli v habsburški monarhiji, poleg Slovencev in Avstrijcev še Čehi, Poljaki, Ukrajinci, Hrvati, Italijani, Madžari, Slovaki, Romuni, Nemci, Hrvati, Srbi, Bosanci, Grki, pa tudi Judje in Romi. Velika večina vojakov z nabornih območij današnje Slovenije je sicer že leta 1914 odšla na vzhodno bojišče, od tam pa so nekatere poslali tudi na soško fronto.

Na italijanski strani so prevladovali Italijani, najti pa je bilo tudi pripadnike drugih narodov, ki so živeli v Italiji, kot so Grki, Albanci ter Judje. Italijanska vojska je imela tudi podporo francoskih, angleških in ameriških zaveznikov.

Fronta, ki je prinesla človeško, gospodarsko in tudi ekološko katastrofo

Soška fronta, ki se je raztezala na dobrih 90 kilometrih, je zahtevala več kot milijon mrtvih, ranjenih in izginulih vojakov. Natančnih podatkov o žrtvah med civilisti tudi več kot sto let po začetku fronte ni. Kar okoli 95 odstotkov smrtnih žrtev je bilo po navedbah Podbersiča vojakov. Civilno prebivalstvo so pred začetkom fronte umaknili z območja spopadov, a je bila soška fronta tako s človeškega kot ekološkega in gospodarskega vidika prava katastrofa.

90 kilometrov bojišč in izredno zahteven teren

Soška fronta je bila zaradi zahtevnega terena eden od najtežjih bojišč med prvo svetovno vojno. Predlog generala Boroevića, da bodo napadalce zaustavili na Soči in ne globlje v notranjosti monarhije, je pred uničenjem obvaroval večji del slovenskega narodnostnega ozemlja, pravi Podbersič.

Ko je postalo jasno, da bo Italija stopila v vojno, je generalštab avstro-ogrske vojske preigraval kar nekaj različic načrta, kje bi se zoperstavili Italijanom. Treba je upoštevati, da je meja med nekdanjo Avstro-Ogrsko in Italijo potekala zahodneje od današnje slovensko-italijanske meje, precej globlje v Furlanijo, je ob tem dodal Podbersič.

Izbira bojišča na težko dostopnih območjih pametna rešitev

V skladu s tedanjimi vojaškimi doktrinami je bilo takoj očitno, da šibkejša avstro-ogrska vojska, ki je bila že vpeta na bojišča na Balkanu in ruski fronti, ne bo mogla braniti ozemeljskega pasu ob državni meji, zato so v obrambnem načrtu predvideli obrambo na naravnih ovirah, kar so bile kote, višinske točke, hribi in Soča, kot je predlagal general Svetozar Boroević, poveljnik nove, 5. armade ob Soči, ki je nato tudi poveljeval avstro-ogrski obrambi na soški fronti.

Civilno prebivalstvo pred spopadi umaknili v notranjost

Avstro-Ogrska je sicer pred začetkom spopadov na soški fronti civilno prebivalstvo umaknila v notranjost monarhije. "Tukaj gre tako za Slovence kot tudi deloma italijansko prebivalstvo, pa tudi Furlane. Pravilo je bilo, naj se vsak znajde, a pod ustreznim državnim nadzorom, predvsem notranjega ministrstva, ki je begunce razselilo po notranjosti monarhije," je povedal.

Razmerje v silah 9:1 v prid Italije

Po umiku civilistov so se začeli vojaški spopadi. Razmerje med vojskujočima se stranema je bilo sprva približno devet proti ena, torej približno 500 italijanskih bataljonov proti dobrim 50 bataljonom avstro-ogrske vojske. Šele pozneje je obrambnim silam uspelo pripeljati zadostno število vojakov, predvsem z ruskega bojišča iz Galicije, je opozoril Podbersič.

Izbor arhivskih fotografij s soške fronte, ki jih je za 24ur.com pripravil Kobariški muzej, ki ponuja obiskovalcem najbolj obsežno pripoved o soški fronti, gorskem bojevanju v Julijskih Alpah in 12. soški bitki.

S propagando do mobilizacije vojakov

Propaganda Avstro-Ogrske si je pomagala tudi s tem, da je predvsem slovanski del vojaštva vzpodbudila k angažiranju na bojiščih tako, da je javno objavila določila tajnega Londonskega sporazuma iz aprila 1915 in njegove pogubne posledice, predvsem za južne Slovane, v primeru italijanske zmage v vojni.

"Tu imam v mislih Slovence, Hrvate, Dalmatince, Srbe iz monarhije, tudi Bošnjake, govorimo predvsem o južnih Slovanih v silah avstro-ogrske vojske. Slovanskih sil je bilo na soški fronti med pehoto okoli dve tretjini," je dejal Podbersič.

Po njegovih besedah so bili po razkritju Londonskega sporazuma južni Slovani izjemno motivirani za resnično hrabro bojevanje. "Tu bi izpostavil zlasti dalmatinske polke, ki so na Sabotinu, ob reki Vipavi, ob Soči igrali izrazito pomembno vlogo. Ljudsko izročilo jim pripisuje naravnost nečloveške napore pri obrambi slovenskih dežel pred italijanskimi napadalci," je povedal.

'Če soška fronta pade, bodo Lahi v nekaj dneh v Ljubljani'

Vojaška propaganda se je prelila tudi v civilno. Ta je po besedah Podbersiča lepo vidna v tedanjem časopisju, kot so denimo Slovenski gospodar na Štajerskem, Slovenec in Slovenski narod v Ljubljani, Edinost v Trstu, mesečnika Bogoljub in Domoljub. V njih lahko preberemo pozive slovenskih ne le politikov, temveč tudi literatov, k potrebi po obrambi na Soči, obrambi proti "verolomnemu Lahu", kot so tedaj imenovali Italijane, ter hrabremu bojevanju za domovino.

"Kajti vedelo se je: če soška fronta pade, bodo Italijani v nekaj dneh v Ljubljani in s tem bi bila ogrožena tudi Ljubljana kot središče Kranjske, tedaj najbolj slovenske dežele habsburške monarhije. Tako da ne čudi visoka motiviranost slovenskih vojakov, ne čudijo številna vojaška odlikovanja, ki so jih naši predniki tu dosegli," je izpostavil.

Ubranili Ljubljano, Gorico žal ne

Do Ljubljane napadalci niso prišli. Kot je spomnil Podbersič, je bila pravzaprav edini pomemben vojaško-politični cilj in edino veliko mesto Avstro-Ogrske, ki so ga Italijani zavzeli med prvo svetovno vojno, Gorica. To jim je uspelo v šesti soški bitki avgusta 1916. Nato se je ofenziva hipoma zaustavila in avstro-ogrska vojska Italijanom do konca vojne ni več dovolila zasedbe ozemlja, ki bi jim odprla vstop v Vipavsko dolino in dalje proti vzhodu.

Pred Italijani z zadnjimi rezervami ubranili Škabrijel – goro smrti

Med enajsto soško ofenzivo je v italijanske roke padla Sveta gora nad Gorico, medtem ko so branilci z velikimi žrtvami obranili Škabrijel, cilj številnih napadov topništva in naskokov italijanskih vojakov. "Škabrijel je dobil po tem tudi ime - Gora smrti. Tam je bilo iz boja izločenih več kot 40.000 vojakov, približno 25.000 na italijanski ter 15.000 na avstro-ogrski strani," je pojasnil Podbersič.

Prav zaradi dogodkov na Škabrijelu, ki so ga z zadnjimi rezervami ubranili, se je avstro-ogrska vojska odločila za spremembo taktike, in sicer za napad širših razsežnosti ob pomoči nemške vojske. Zadnja, dvanajsta soška bitka oktobra 1917, je bila tako obenem tudi prva, v kateri so se branilci prelevili v napadalce in s prebojem pri Kobaridu odločilno obrnili dogajanje na fronti.

"Avstro-ogrske enote so uspele v slabih dveh tednih italijansko vojsko ne zgolj poraziti na soškem bojišču, ampak jo tudi vreči približno 90 kilometrov proti zahodu na reko Piavo, kjer se je fronta ustalila do jeseni 1918," je spomnil Podbersič in dodal, da so med letoma 1915 in 1917 "branilci ne le obranili, temveč so se uspešno, kljub številčno šibkejšemu stanju, uspeli zoperstaviti italijanski vojski".