Boris Pahor: Prošnja za mednarodno pomoč bi bila sramota

Slovenska prošnja za mednarodno finančno pomoč bi bila glede na začetek, ki ga je Slovenija imela kot članica Evropske unije, sramota, je ob predstavitvi najnovejše knjige povedal zamejski pisatelj Boris Pahor. Znova je bil tudi zelo kritičen do slovenske politike, ki je po njegovi oceni premalo enotna in ne dela v korist države.

Če razvoj dogodkov državo primora v prošnjo za pomoč, je eno, če pa je ta korak posledica napačnega delovanja politike, potem je treba priznati krivdo, je komentiral ugibanja o tem, da bo Slovenija območje evra morala zaprositi za finančno pomoč.

Ugledni pisatelj, ki je pred dnevi praznoval 99. rojstni dan, je novinarjem ob predstavitvi Knjige o Radi, ki jo je v obliki dnevniških zapisov posvetil svoji ženi, sicer zatrdil, da ne navija za nobeno stran v slovenski politiki.

Pomembno mu je, kako se vlada oziroma politika vede kot država in v tem pogledu slovenska politika po njegovem prepričanju nima pojma, kaj je država. Politika je razklana, vsak vleče na svoj konec in ukrepa v imenu svoje stranke, ne pa v korist države, je opozoril Pahor.

Kakšno zadoščenje ima država, ki je stara šele 20 let in bi jo morali spoštovati, pa se z njo ravna kot s parom starih čevljev, se je vprašal.

Poslanci v državnem zboru bi morali po Pahorjevem prepričanju skrbeti za to, da bi skupaj reševali državo. Če ne rešuješ problemov skupaj, ne gre za državo, je sklenil pisatelj.

Kniiga o Radi

Dnevniški zapis je nastajal med letoma 2009 in 2011, v času, ko je njegova žena zbolela in umrla. Kot je danes povedal pisatelj, sta s soprogo imela skupno točko – negativno preteklost, oba sta namreč izkusila italijansko diktaturo. Radini družini so požgali hišo in jo odgnali v internacijo. Pri njem se je težko izkustvo začelo pri sedmih letih, ko je doživel požig Narodnega doma v Trstu. "Nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da mi nekdo odvzame jezik in da moram postati nekdo drug," se spominja pisatelj.

Ker pa so bili pri Radi ponosni na svojo identiteto, so na fašizem gledali zviška. Ta ponos se je po Pahorjevih besedah začel pri Radinem bratu Janku Premrlu - Vojku, ki se je vse življenje pripravljal na odpor. O njem je napisala tudi knjigo Moj brat Janko Vojko.

Prav zaradi ponosa bi Rado lahko dal, kot je dejal, za zgled Sloveniji. Ta je sicer spoštovana, a sama sebe ne spoštuje, kot država nima ponosa, čeprav ni nobenega razloga za to, da bi se podcenjevali.