Boris Pahor je Tržačan, ki že vse življenje razumno kljubuje različnim režimom, ideologijam in idejam, uspešno kljubuje tudi letom. Kljub častitljivemu jubileju in zajetni zbirki del premore ogromno življenjske sile, saj še vedno ustvarja, izdaja knjige, potuje, predava in prejema nagrade.
Njegova dolga življenjska pot se začenja 26. avgusta 1913 v takratni Avstro-Ogrski, ki je bila pod cesarjem Francem Jožefom I. Staršema Francu Pahorju in Mariji roj. Ambrožič sta se po Borisu rodili še hčerki Marica in Evelina.
Izkusil je italijanski fašizem ...
Pahor leta 1919 začne obiskovati slovensko osnovno šolo v Trstu, a je štiri leta pozneje zaradi šolske reforme pouk prisiljen spremljati v italijanskem jeziku.
V otroštvu in mladosti ga močno zaznamujeta fašizem in nacizem. Že kot sedemletni deček je priča požigu Narodnega doma v Trstu, takrat osrednje ustanove tržaških Slovencev, ki so ga zažgali italijanski fašisti, kar pozneje zapiše v knjižni zbirki Kres v pristanu in v delu Trg Oberdan.
Šolanje nadaljuje v italijanski klasični gimnaziji v škofijskem semenišču v Kopru, v Gorici pa se vpiše na teologijo, a leta 1938 študij opusti. Za slovenski knjižni jezik se začne zavzemati že med študijem – vsaka raba slovenskega jezika je namreč takrat prepovedana. Zato svojo prvo prozo objavi pod psevdonimom Jožko Ambrožič v celjski reviji Mladika.
Dve leti pozneje so ga vpoklicali v italijansko vojsko, ki ga je leta 1940 napotila med svoje čete v Libijo. Tu se je prvič srečal z arabskim svetom, bil je v stiku s hrvaškimi sotrpini in doživel osebno preobrazbo, ki jo je po vojni izlil na papir v romanu Nomadi brez oaze.
Pred vrnitvijo v Italijo, kjer mu koprske mature niso priznali, je znova maturiral v Bengaziju. V taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske ob Gardskem jezeru so ga leta 1941 premestili kot vojaškega prevajalca. A želja po znanju ga je vodila na univerzo v Padovi, kjer je študiral italijansko književnost.
... izkusil je nemški nacizem ...
Italija je leta 1943 kapitulirala, Trst, kamor se je takrat Pahor vrnil, pa je bil pod nemško okupacijo. Pridružil se je osvobodilni fronti. Dogodke in življenje iz tistega časa pa je v petdesetih letih prejšnjega stoletja ovekovečil v delu Mesto v zalivu.
Leta 1944 so ga domobranci predali gestapu, od tam pa so ga deportirali v nacistična koncentracijska taborišča Dachau, Natzweiler-Struthof in Bergen-Belsen. Preživel je in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil v Trst, kjer se je po diplomi na univerzi v Padovi zaposlil kot profesor na tržaških slovenskih šolah.
A množična razčlovečenja in holokavst, ki mu je bil priča, trpljenje in boj za preživetje v taborišču so Pahorja globoko in dolgotrajno zaznamovali. Taborišča so postala osnovna tema njegovih poznejših del. Roman Nekropola, ki je preveden v številne tuje jezike in s katerim je dosegel mednarodno prepoznavnost, je njegovo najbolj znano delo iz tega obdobja.
... izkusil je jugoslovanski komunizem
Pahor se je vključil tudi v slovensko kulturno in politično življenje s pisanjem ter urejanjem revij, kot je bila Zaliv. Pri tem sta ga zaznamovala kritično gledanje na slovensko stvarnost in samostojnost mišljenja, zaradi česar je kmalu prišel navzkriž s takrat prevladujočo levičarsko stranjo v slovenski manjšini in z novo komunistično oblastjo v Sloveniji.
Čeprav je sam po političnem prepričanju levičar, se ni nikoli strinjal z nastopanjem Slovencev znotraj italijanskih levih strank, ampak se je kot narodnjak zavzemal za samostojno politično nastopanje.
Takratnemu režimu v Sloveniji se je zameril predvsem z izidom knjižice Edvard Kocbek – pričevalec našega časa leta 1975, ki jo je skupaj z Alojzom Rebulo napisal ob 70-letnici Edvarda Kocbeka. V intervjuju je takrat Kocbek prvič spregovoril o povojnem poboju vrnjenih slovenskih domobrancev, zaradi česar so Pahorju jugoslovanske oblasti za dlje časa prepovedale vstop v državo.
(Pre)dolgo prezrt, prepoznavnega so ga naredili šele mediji
Pahor in njegova dela so doživela vnovično ovrednotenje šele po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije.
Kritično držo ohranja pisatelj še danes, med drugim ob polemikah o italijanskem dnevu spomina na povojne poboje in odhodu Italijanov iz Istre, pri čemer Italiji očita pozabljanje na fašizem, obenem pa je kritičen tudi do slovenske drže.
Njegova dela Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola, Spopad s pomladjo in tudi druga so ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja zaradi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta. Slovenski bralci in javnost Pahorja odkrivajo šele v zadnjih dveh desetletjih.
"Na žalost je to res, saj je tisto, kar se je zgodilo v tujini, kot bumerang udarilo na Slovenijo. In ko me danes ustavljajo mimoidoči, da bi mi stisnili roko, ne vem, kaj bi, saj sem kot pisatelj živel in delal dolga desetletja, prepoznavnega pa so me naredil mediji in tujina šele v zadnjih letih," je ob praznovanju 98-letnice dejal Pahor.
Zaradi svojih korenin se počuti kot dvoživka
Zelo je navezan na Kras, kjer so se rodili njegovi starši – oče je bil iz Kostanjevice, mati pa iz Male Pristave pri Šempetru na Krasu, danes bolj znane kot Pivka.
Pahor ima rad kraški svet, predvsem zato, ker ga ima "za 'anarhičnega', kot bi tudi sam sebe definiral: Kras je raztreskani kamen, skromne dlani ruse zemlje, vabljive zibke dolin, pa tudi jame, ki segajo do pekla ... Zato sem v bistvu dvoživka, kot je Kras v resnici tržaški park nekoliko zunaj mesta, tržaški Bois de Boulogne ali Bois de Vincennes ..." je Alojzu Rebuli zaupal že pred leti v intervjuju za Primorski dnevnik.
Poklon ženi
Knjiga o Radi je posvečena Pahorjevi pokojni ženi Radoslavi Premrl, s katero si je ustvaril družino in z njo preživel več kot pol stoletja in ki mu je pri njegovem delu ves čas stala ob strani. Knjiga je skupek dnevnikov, napisanih med letoma 2009 in 2011. Spominja se je od njune prve zaljubljenosti, poroke, rojstev obeh otrok – Adrijana in Maje, do njene bolezni in zaključka njene življenjske poti. Njun odnos je zaznamovala težka preteklost obeh.
Ob izidu knjige je pisatelj dejal, da je bil pošten glede netradicionalnega odnosa, ki sta ga gojila z ženo. "Pisatelji, ko pišejo o sebi, pogosto lažejo. Jaz pa sem si želel pisati o intimnih zadevah tako, kakor da bi bila ona zraven in bi dejala: Ja, tako je bilo," je dejal Pahor.
Številne nagrade in priznanja, nekaj jih je tudi odklonil
Za svoja literarna dela je Pahor prejel vrsto nagrad in časti, med drugim Prešernovo nagrado, francoski red legije časti in častno meščanstvo Maribora. Odklonil je tržaško nagrado za vlogo na kulturnem področju, trpljenje med nacistično okupacijo in nasprotovanje jugoslovanskemu komunističnemu režimu, saj v utemeljitvi ni bilo omenjeno njegovo nasprotovanje fašizmu. Poleg tega je odklonil tudi častno meščanstvo Ljubljane, saj se je prestolnica po njegovih besedah po prvi svetovni vojni do slovenske Primorske obnašala mačehovsko. Boris Pahor se večkrat omenja tudi kot slovenskega kandidata za Nobelovo nagrado.
Ves čas budno spremlja, kaj se dogaja z domovino
Fotograf, filozof in esejist Evgen Bavčar je zapisal, da je Pahorjevo literarno ustvarjanje mogoče razumeti "kot vračanje dostojanstva, ne samo ponižanim kostem v Nekropoli, ampak vsem ponižanim telesom". Italijanski pisatelj Claudio Magris je o Pahorju nekoč dejal, da je "slovenski glas vseh nas", Rebula pa je presodil, da "v Pahorjevih delih Trst spregovori po Slovensko".
V zadnjih letih je Pahor, deklarirani antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji, sprožil nemalo vprašanj med svojimi privrženci z izjavami in dejanji, kot so nasprotovanje arbitražnemu sporazumu s Hrvaško, predlog za spremembo slovenske himne in nasprotovanje izvolitvi priseljenega temnopoltega Petra Bossmana za piranskega župana.
Kljub vsemu pa je pisatelj ob 100-letnici rojstva poudaril, da dogajanje v Sloveniji "sodi od zunaj". Dejal je, da se oglasi vselej, ko ga kateri od slovenskih politikov "lomi", ne glede na njegovo politično pripadnost. Med drugimi je imel kaj poreči tako glede političnih potez Janeza Drnovška in Milana Kučana kot tudi Lojzeta Peterleta in Janeza Janše.
KOMENTARJI (130)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.