Ob mrazu, ki nas zadnje dni trese na poti v službo, so s kurilno sezono začeli tudi najbolj zmrzljivi. Žal se kljub vsem opozorilom in statistiki, ki kriči k skrajni pazljivosti pri uporabi kurilnih naprav in ustreznemu vzdrževanju, dimniški požari spet vrstijo. Samo s srede na četrtek je zaradi tega zagorelo v Ljubljani, v dimnikih stanovanjskih hiš v Tržiču in Bovcu, le za las pa je iz svojega gorečega doma ušla štiričlanska družina v vasi Špičnik pri Kungoti. Le vprašanje je, kdo bo naslednji revež, čigar usoda bo predana v roke gasilcev.
Zakaj zagori?
Vzrok dimniškega požara je zamašen dimnik. Strokovnjaki pojasnjujejo, da je naloga dimnika ustvarjanje potrebnega vleka za zgorevanje goriv v kurilnih napravah ter odvod dimnih plinov, ki nastanejo kot stranski produkt pri procesu gorenja. V dimniku se nalagajo katranske obloge in saje. Če je teh preveč, lahko zagorijo.
Kako vemo, da je zagorelo?
Ker v notranjost dimnika ne vidimo, je težko vedeti, da v njem gori. Lahko pa smo ob uporabi bolj pozorni na določene znake. Dimniški požar lahko denimo slišimo. Da, strokovnjaki z Uprave RS za zaščito in reševanje pravijo, da lahko ogenj v dimniku povzroča določene zvoke - prasketanje, bobneč zvok. Slišati je, kot da bi mimo hiše pravkar peljal tovorni vlak, ali pa bi poslopje zelo nizko preletelo letalo. Ta zvok ob gorenju postaja vse močnejši, če pa bi takrat pogledali dimnik od zunaj, bi videli črn dim, leteče iskre, morda celo plamene. Če se v takšnem primeru dotaknemo stene dimnika znotraj hiše, bo ta vroča, po stanovanju pa se zna širiti tudi smrad. Znaki so v resnici zelo očitni, le prepoznati jih moramo.
Kaj storimo, ko ugotovimo, da v dimniku gori?
Če zaznate katerega od omenjenih znakov, morate nemudoma ukrepati. Takoj pokličite številko 112 in sporočite potrebne podatke. Naslednja stvar je, da o požaru čim prej obvestite vse stanovalce. Prav vsi stanovalci in tudi morebitni hišni ljubljenčki morajo zapustiti stanovanje. Ne gre toliko za nevarnost, da bi ostali ujeti, temveč v prvi vrsti za nevarnost za nastanek strupenega ogljikovega monoksida. Verjetnost za to je namreč zelo velika, pravijo.
Če je v katerem od prostorov dim, vanj ne vstopajte. Ko prispejo gasilci, jim omogočite vstop, če je to potrebno. Nikar ne odpirajte dimniških vratc, raje odstranite vse gorljive predmete iz bližine dimnika in dimnik prepustite gasilcem.
Gasilci sicer včasih naletijo na lastnike, ki se še pred njihovim prihodom na lastno pest lotijo gašenja. Najhuje, kar lahko storijo, je, da želijo ogenj v dimniku pogasiti z vodo. “Ognja v dimniku nikoli ne gasite z vodo, saj je to zelo nevarno. Voda se ob razbeljenih stenah dimnika namreč upari in poveča svojo prostornino, zaradi česar lahko dimnik eksplodira. Pri zlitju samo enega litra vode v dimnik nastane 1700 litrov pare. Dimnik ne zdrži tega pritiska in lahko pride do njegovega porušenja,” pravijo.
Ko je enkrat požar v dimniku pogašen, je treba še vsaj dve ali tri ure nadzirati temperaturo zunanje stene dimnika. Prav tako mora po požaru dimnikar nujno pregledati dimnik v celoti, saj je velika verjetnost, da je požar pustil posledice na tuljavah ali stenah dimnika.
Tako so pred leti ob enem od dimniških požarov posredovali gasilci PGD Brezje:
Strokovnjak: miren spanec zagotavlja le pravilno vzdrževanje
Bojan Brenčič iz murskosoboškega ABD dimnikarstva pravi, da lahko ogroženost močno zmanjšamo s pravilno vgradnjo, vzdrževanjem in uporabo kurilne, dimovodne in prezračevalne naprave. Tako poskrbimo ne le za požarno varnost, temveč tudi za varstvo okolja in racionalno rabe goriv.
Opozarja, da pri kurjenju s trdnimi gorivi v neprimernih izvedbah kurilnih naprav - predvsem kurišča na pregorevanje, njihovi neprimerni uporabi (prevelika ali premajhna moč, neustrezno dodajanje goriva v kurišče, neustrezen dovod zraka ...) in uporabi neprimerno pripravljenih drv, nastaja nepopolno zgorevanje, s tem pa tudi saje in smole, ki se nabirajo kot katranske obloge na stenah kurilne naprave in v dimniku. "Le nekaj milimetrov sajnih ali katranskih oblog v dimniku pa lahko povzroči dimniški požar." Upoštevati je treba tudi, da vsak milimeter sajnih oblog v kurilni napravi zmanjša izkoristek za 4 do 6 odstotkov. “Dimniški požar je zelo očiten znak, da je kurjenje skrajno neprimerno."
Imate dobra drva?
Pravilno pripravljena drva so pogoj za nizke emisije in visok izkoristek. "Uporabljajo se lahko le drva z vlažnostjo do 20 odstotkov, zato jih je treba sušiti, polena pa morajo biti velikosti, kot to določa proizvajalec kurilne naprave. V splošnem velja za enostavna kurišča pravilo, da naj bodo polena trikotne ali tudi štirikotne oblike z obsegom od 20 do 27 centimetrov, njihova dolžina pa prilagojena kurišču. Drva iz mehkega lesa se lahko v idealnih pogojih sicer posušijo v roku enega leta, vendar se priporoča sušenje vsaj 1,5 leta. Bukova drva naj se sušijo približno 2 leti, hrastova pa tri leta. Sušenje drv se izvaja na sončni legi, zrak naj drva obkroža z vseh strani, drva naj bodo pokrita zaradi dežja," svetuje Brenčič.
Kurilne naprave na sekance morajo uporabljati sekance primerne velikosti in tudi sekanci morajo biti suhi, zato jih pripravimo iz zračno suhega lesa in skladiščimo na suhem. V kurilnih napravah se uporabljajo tudi peleti, "ki pa sami niso problematični glede vlage, ampak glede same kvalitete. Zaradi slabe kvalitete peletov imamo več sajnih in drugih oblog, slabši izkoristek in tudi večje stroške vzdrževanja. Peleti se morajo prav tako skladiščiti na suhem."
Ob vsakem čiščenju kurilne naprave je tako treba očistiti dimovod, dimnik in iztočni del dimnika, pojasnjuje sogovornik. Saje se iz dimnika odstranijo mehansko s posebnimi krtačami, nadaljuje: "Katranske obloge se pogosto vžgejo na začetku kurilne sezone ali ob bolj intenzivnem kurjenju, ker so se v času kurilne sezone osušile, zato jih je treba obvezno odstraniti iz dimnika. Upoštevati je treba, da odstranjevanje katranskih oblog povzroča poškodbe na dimniku, posebno še izžiganje.”
Nikar ne pozabite na detektorje ogljikovega monoksida!
Čiščenje dimnika ni edina naloga pred začetkom kurilne sezone. Zamenjati je treba vse dotrajane ali poškodovane dele kurilne naprave, dotrajana tesnila vrat in odprtin na kurilni napravi, preveriti je treba delovanje varnostnih ventilov …
"Delovna temperatura kotla naj bo nad 70 stopinj Celzija, priporoča se 70-80 stopinj Celzija. Nižja temperatura je lahko razlog za nabiranje saj in smol v kurilni in dimovodni napravi," opozarja strokovnjak. "Klasični kotli imajo vgrajen regulator zraka (vleka), ki samodejno regulira temperaturo medija v kotlu ali temperaturo peči. V prehodnih obdobjih kurilne sezone se nižja temperatura medija za ogrevanje doseže z mešalnim ventilom in ne z regulatorjem temperature na kurilni napravi."
Pred vsako zakuritvijo je treba tudi odstraniti pepel iz pepelišča in kurišča in s tem zagotoviti nemoten dovod zgorevalnega zraka: "Za zgorevanje potrebujemo zrak, ki ga v kurilnico ali drug prostor dovedemo neposredno skozi odprtine iz okolice. Prosti presek odprtine za dovod zgorevalnega zraka za kurilne naprave do 50 kW mora biti velik najmanj 150 kvadratnih centimetrov, za kurilne naprave nad 50 kW pa za vsak kW moči nad 50 kW še 2 kvadratna centimetra."
Od kurilnih in dimovodnih naprav je treba odstraniti vse gorljive materiale za najmanj 40 centimetrov in poskrbeti za čistočo kurilnice.
Do prvega januarja 2017 je v bivalne prostore, v katerih je vgrajena kurilna naprava, ki uporablja zrak iz prostora, treba opremiti z javljalnikom ogljikovega monoksida (CO). Pozorni pa bodite tudi, če ste zamenjali okna in vrata, saj je potrebno v prostor, v katerem je kurilna naprava, ki si zajema zgorevalni zrak iz prostora, obvezno pripeljemo sveži zrak od zunaj.
KOMENTARJI (50)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.