Analitik Grošelj: ZDA prisiljene reagirati, širitev IS na ostale države z nafto bi ogrozila globalni mir

Zračni napadi na skrajneže samooklicane Islamske države v Siriji in Iraku se nadaljujejo. Gre za obsežno operacijo, ki bi lahko po napovedih ameriškega State Departmenta trajala več let. Pa so zračni napadi sploh pravi način za zmago nad skrajnimi skupinami? Ali obstaja verjetnost kopenske ofenzive? Kakšen je pravzaprav interes ZDA in zaveznic v tokratni vojni? Kakšno vlogo v boju ima Slovenija? Ali lahko verjamemo v trajno rešitev nemirov na omenjenih kriznih žariščih? Odgovore na ta vprašanja smo iskali pri obramboslovcu in geopolitičnem analitiku Klemnu Grošlju.

Kaj pravite na zračne napade, je to pravi način za zaustavitev IS?

Če se odločite, da pač ne boste pošiljali kopenske vojske na to območje, je to edini način, na katerega lahko posreduješ. Za vse države članice te koalicije so letalsko-raketni udari pravzaprav edina možnost.

So lahko učinkoviti? Menite, da bi bilo potrebno kopensko posredovanje?

To bomo še videli. Odvisno od tega, kakšna je strategija. Če je to uničenje Islamske države, potem tega cilja na ta način ne bodo dosegli. Če pa je cilj, da se Islamsko državo toliko oslabi, da se spremeni realnost na terenu, se pravi, da območje prevzame nekdo drug, potem pa je to možna pot. A tisto, kar mene skrbi pri tem, je to, da se mi dozdeva, da pri teh posredovanjih ni jasna neka prava strategija oziroma končni cilj te operacije. Veliko je ideološkega debatiranja, a ni povsem jasno, kaj je pravzaprav cilj. Če je to uničenje, potem samo z zračnimi napadi to ne bo mogoče.

Kako dolgo lahko traja ta operacija?

Jaz ocenjujem, da ta problem Islamske države ni tako enostaven, kot se morda zdi na prvi pogled. Zaradi njihove ideologije to ni več samo vprašanje, kot smo ga imeli v primeru Al Kaide, kjer je šlo za sovražnost do Zahoda, pač pa gre tukaj za sovražnost do "nepopolnih" muslimanov, tudi do šiitov kot takih. Šiiti so njihov sovražnik. Se pravi gre za iskanje neke pravovernosti. To je kar resna grožnja. Poleg tega pa se je pričelo tudi novačenje bojevnikov na Zahodu. Ta koncept islama, da se uporablja tuje borce, je že dolgo znan. Poznali so ga na primer že janičarji iz turških časov. Dejansko se je ob tem pojavilo veliko tveganje, saj je v današnjem globalnem svetu zelo težko nadzirati, kako se ljudje gibajo. Da, mislim, da bo to dolgotrajna operacija. Ti bombni oziroma raketni napadi so le začetek.

ZDA iščejo podporo ostalih držav. Na nek način vse skupaj morda izgleda, kot da skušajo s širokim mednarodnim soglasjem opravičiti svoje vmešavanje v dano situacijo. Zračni napadi so potekali tudi na naftnih črpališčih. Gre tukaj še vedno za interese povezane z nafto?

Bombardiranje naftnih črpališč je predvsem poskus prekinitve dotoka denarja. Vedeti morate, da IS ni mednarodna teroristična organizacija v klasičnem pomenu besede, kot je bila na primer Al Kaida, ki je bila sestavljena iz celic. Tukaj imajo oni neke državi podobne strukture oblasti. Dejansko črpajo nafto, jo izvažajo na črni trg in s tem služijo. To je njihov vir denarja. Celotna infrastruktura, ki jo vzdržujejo, ter tudi vso oborožitev financirajo prav s tem.

Kar se tiče naftnih interesov ZDA pa je tako, da oni želijo predvsem to, da bi bil ta prostor stabilen. Ali so samo energetski interesi? Do neke mere ja, do neke mere ne. Zdaj Američani niso več tako zelo energetsko odvisni od arabskega sveta, kot so bili. A če bi prepustili, da bi se to širilo na Savdsko Arabijo in Jordanijo, bi to prineslo destabilizacijo. To bi dejansko pomenilo veliko grožnjo globalnemu miru in stabilnosti. Seveda, Američani imajo svoje interese, ampak so bili prisiljeni reagirati, saj se je nenazadnje od njih pričakovalo, da bodo glede tega nekaj ukrenili. Glede iskanja široke koalicije pa seveda velja, da čim širša in raznovrstna je, tem večja je mednarodna legitimacija teh aktivnosti.

V koaliciji se je znašla tudi Slovenija. Kakšna je lahko naša vloga?

Mislim, da smo mi v tej zgodbi neke vrste pridruženi član. Mi realno vojaško ne moremo nič pomagati. Nimamo zmogljivosti za kakšno sodelovanje v teh operacijah. Kar lahko naredimo, je predvsem sodelovanje pri humanitarni pomoči. Obstaja pa vprašanje glede teh slovenskih državljanov, ki naj bi se borili v Siriji. To za Slovenijo odpira kar vrsto vprašanj. Če to vse drži, potem Slovenija ni več črna luknja na tem zemljevidu, pač pa smo očitno resnično postali del te zgodbe.

Sporočilo Islamske države je zelo protizahodno, a do neke mere tudi proticivilazicijsko oziroma v smislu vrednot, v katere mi zahodnem svetu verjamemo. Tu se moramo tudi mi nekatere stvari vprašati in odgovor na to lahko pokaže, če smo ali pa nismo del te zgodbe. Kako bomo mi formalno pristopili ali pa ne bomo pristopili, je v domeni vlade. Je pa tudi potreben nek strateški premislek. Al Kaida je v tem pogledu bistveno manj radikalna, kot pa recimo ta Islamska država. Oni so proti vsem načelom razsvetljenstva in temeljem, na katerih v bistvu obstaja naša civilizacija. To je vprašanje, na katerega mora odgovor najti aktualna slovenska politika.

Kakšna bi bila najboljša rešitev nastale situacije?

Bližnji vzhod je v bistvu prizorišče, preplet različnih interesov, tako lokalnih kot globalnih, poleg vsega pa imajo še to veliko prekletstvo, da imajo tam nafto. To je vse skupaj zelo hud gordijski vozel, kjer se prepletajo ekonomski, energetski interesi in veliki lokalni interesi za naravne vire.

Tam dol je na primer veliko vprašanje voda. To je pomembno vprašanje. Prav pri teh operacijah, ki so jih Kurdi pričeli zoper Islamske države, je šlo za vprašanje nadzora vode. Voda je namreč tam vredna več kot nafta. Izjemno pomembno je, kdo ima kontrolo nad pitno vodo. Potem je tukaj poleg omenjenega še cel kup nekih posledic kolonialnega obdobja, oziroma obdobje francoskih in britanskih dominionov. Sirija, Irak, Kuvajt, Savdska Arabija – to so države, kjer so arabskim plemenom v zameno za to, da se odprejo otomanskemu imperiju, ponudili nastanek njihovih lastnih držav. To so države, ki niso odraz etične strukture prebivalstva, niso vezane na geografske celote, pač pa so bile meje začrtane povsem ravno. Kjer so dejansko živeli ljudje, so bile te meje postavljene povsem nenaravno. Zdaj je proces neke izgradnje nacije izjemno težak, praktično nemogoč. Kuvajt je nastal, ko so želeli imeti Britanci dostop do kuvajtske nafte. Kako torej to rešiti? Rešitev je mogoča le v primeru, da bi se ključne globalne sile poenotile in začele nek resnično odprt in širok dialog na to temo. V to bi bilo potrebno vključiti vse, tudi nedržavne strukture.

A velike sile imajo preveč odprtih vprašanj tudi na drugih področjih. Včasih je tako Bližnji vzhod primerna zadeva, včasih pa sekundarna. Jaz glede tega torej ne morem biti pretiran optimist.