500 let od prve medijske revolucije: 'V začetku je bila beseda, l'ubi Slovenci'

Pred natanko 500 leti je Martin Luter na vrata cerkve v Wittenbergu pribil 95 tez proti prodaji odpustkov, ki so jo kot del doktrine o odpustkih in pokori takrat vpeljali cerkveni dostojanstveniki. Nemški teolog je pozival k prenovi cerkve, ki naj se približa verniku in ga ne zastrašuje s kaznovalnim Bogom, in s tem sprožil pravi požar - reformatorsko gibanje, ki se je iz njegove rodne Nemčije razširilo na druge evropske dežele.

In ker se je v času reformacije zgodil tudi veliki komunikacijski "kvantni skok", ki ga je prinesel Gutenbergov tisk s premičnimi črkami, bi čisto lahko reformacijo poimenovali tudi za prvo medijsko revolucijo v zgodovini človeštva. Pomembnosti ji torej niti slučajno ne gre oporekati.

Bil pa je narod, ki ga je reformacija še posebej zaznamovala, ker se je z njo pravzaprav rodil – Slovenci.

Primož Trubar je Lutrov nasvet vzel zares

Ena od Lutrovih zahtev je bila med drugim ta, da mora vsak vernik Sveto pismo brati v maternem jeziku in Primož Trubar je Lutrov nasvet vzel zares. S prvo tiskano knjigo je postavil temelje našemu knjižnemu jeziku. "Gre za neko osnovno dejstvo. Za Lutra je bilo Sveto pismo v njemu domačem, nemškem jeziku temeljni dokument, preko katerega sta ljubi Bog in grešni človek stopila v občestvo in se začela "pogovarjati". Zato je bil ljudski jezik temeljno izrazilo za podajanje verskih resnic," pravi kulturni in literarni zgodovinar Jonatan Vinkler.

Odmev tez je bil najprej teološki, začel se je večstoletni razvoj, ki je izoblikoval novo razumevanje Boga in človeka ter razmerja med njima, bil pa je tudi temelj za današnje ločnice in delitve v Evropski uniji. "Ne obstaja namreč nikakršna resna zgodovinska meja med evropskim Zahodom in tistim, kar je vzhodno od Zahoda, pač pa je od 17. stoletja dalje zaznati čedalje večjo mentalitetno ločnico med protestanti na severu in katoličani na jugu Evrope," dodaja Vinkler.

Reformacija kot rečeno ni močno vplivala le na duhovno življenje, pač pa je spodbudila hiter družbeno-politični in kulturni razvoj. Prinesla je med drugim sprejemanje raznolikosti in pomenila protiutež nestrpnosti in sovraštvu. Vprašanja, ki so še kako aktualna tudi 500 let od pribijanja tez na vrata neke nemške cerkve. Tudi tema letošnjega leta reformacije so ekumena, sprava, dialog.

"Pričakovanja, da bo Lutrovo kladivo odmevalo še danes, so prehitra, tudi malce naivna. Vsi smo pred izzivi. Cerkev, družba, posamezniki. Razmišljati moramo o (verski) svobodi, ki nam jo je s tezami podaril Luter, pa tudi o odgovornosti, ki jo je ta svoboda prinesla vsakemu posamezniku, strpno delovati za obče dobro" je povedal škof Evangeličanske cerkve Geza Filo.

In da mora prav cerkev služiti kot zgled, je še dodal: "V 21. stoletju ne smemo več govoriti nestrpno o razlikah med Evangeličansko in Katoliško cerkvijo. Skupna obeležitev reformacije je 31. oktobra lani pokazala, da se je treba znati pogovarjati, spoznati in priznati krivdo na obeh straneh ter gledati v prihodnost." 

Če se pomudimo malce pri sedanjosti in razmislimo, kakšen je naš odnos do jezika, slovenske kulture, slovenstva na sploh, slika ni prav rožnata. Do kulture gojimo prav mačehovski odnos, velikokrat se nam zdi nepotrebna, sredstva, ki jih državni vrh trosi za to področje, so drobtinice v primerjavi z vsem ostalim.

A dan reformacije je v Sloveniji, kot eni redkih držav, državni praznik in dela prost dan. Kaj torej to pove o Slovencih in naši ljubezni do jezika, kulture?

Geza Filo na to odgovarja: "Primož Trubar je na začetku prve slovenske knjige zapisal – Vsem Slovencem. Že takrat nas je poskušal združiti. Tega danes manjka in to je dragocena zapuščina reformacije – težnja po odgovornosti v svobodi, spravi, razčiščevanju s preteklostjo. Te stvari nas obremenjujejo in nam jemljejo pogum za prihodnost."

Zgodovinar Vinkler pravi, da svoj knjižni jezik, književnost in kulturo na sploh dolgujemo nemškemu gibanju, preko katerega smo zgodovinsko umeščeni v srednjeevropske duhovne tokove, ne balkanske in še zdaleč ne orientalske. Srednjeevropske.

Prav tako je pomembno, da se zmoremo okoli pomena reformacije, ki je pred stoletjem bolj razdruževala kot nasprotno, poenotiti: "Slednje pa daje tudi pomenljivo upanje: da smo se Slovenci, ko se strasti pomirijo in duhovi uravnajo, ob primernem prepoznanju krivde in odpuščanju zmožni pomiriti med seboj, in sicer tudi okoli drugih razdvajajočih reči, ki nas kot narod težijo in, kot se zdi, vsaj zavirajo tisto sodelovanje, ki bi omogočilo učinkovito tekmo z drugimi narodi, ki v Evropi črpajo iz duhovne dediščine protestantske reformacije," zaključuje Vinkler.

Evangeličanski škof še pravi, da Slovenci ne cenimo dovolj Trubarjeve zapuščine. "Z njim in zaradi njega smo, kar smo – Slovenci."

Proslava v počastitev dneva reformacije je bila na predvečer praznika. Slavnostni govornik je bil predsednik DZ Milan Brglez, ki je dejal, da potrebujemo "nove lutre", ki nam bodo sporočili, da se moramo vrniti k svojim koreninam, ki so v spoštovanju mednarodnega, evropskega in nacionalnega prava, v spoštovanju vseh človekovih pravic ...