Ponoči od doma do območja 'brez življenja'

Hafeda Hmuddo, področnega vodjo za Bližnji vzhod in Severno Afriko v podjetju Trimo Trebnje, je v Slovenijo pripeljala usoda. Zanimiva osebna usoda in hkrati žalostna usoda njegovega zahodnosaharskega naroda. Rojen v nekdanji španski koloniji Zahodni Sahari, v mestu Smara, se je pri desetih letih moral soočiti z žalostno prihodnostjo, ki je čakala njegovo domovino. V pogovoru za 24ur.com nam je zaupal svojo zgodbo.

Z invazijo maroške vojske leta 1975 se je brezskrbno otroštvo za Hafeda Hmuddo končalo. ''Takrat se je v mojem življenju vse spremenilo.'' Maroški vojski je sledilo še okoli 350.000 Maročanov, veliko Saharcev pa je moralo zapustiti svoje domove. V begunskih taboriščih v Alžiriji jih še danes živi med 160.000 in 175.000.

Hafedov oče, sicer pred tem vojak španske vojske, se je ob okupaciji pridružil Fronti Polisario, on pa je z mamo, tremi sestrami in bratom moral zapustiti Smaro. ''Tisto noč me je zbudila mama in rekla, da gremo. Vprašal sem, kam gremo, ona pa je rekla le, gremo.'' Svoje domove so morali zapustiti brez vsega, bežali pa so lahko samo ponoči, saj so bili podnevi tarča napadov. Med begom v begunsko taborišče Tindouf v Alžirijih so jih dvakrat obstreljevali tudi z letali, v napadih je maroška vojska uporabljala mednarodno prepovedana orožja in kot pravi Hmudda, je šlo ''dobesedno za genocid''.

Dom v izgnanstvu na območju brez življenja

Cela pot je trajala tri mesece, prišli pa so na območje ''brez življenja''. Na območju Tindoufa v Alžiriji, kjer je zraslo begunsko taborišče, sredi gole puščave, pred prihodom beguncev ni nikoli živel nihče. Begunci so se organizirali in dandanes je v Tindoufu eno najbolj organiziranih begunskih taborišč na svetu, a še vedno je le begunsko taborišče. ''To je zdaj naš dom v izgnanstvu,'' pravi Hmudda in dodaja, da v taborišču primanjkuje vsega. Vse kar imajo pa je darilo mednarodne skupnosti.

Njegov oče je izginil, takih primerov pa je v Zahodni Sahari ogromno. Po več kot 30 letih od izginotja in po nešteto različnih govoricah o grozljivih smrtih izginulih, Hmudda še vedno upa, da je njegov oče živ. Dejanskih informacij o tem pa ni, nihče ničesar ne ve zagotovo. Mama, dve sestri in brat, ki je polkovnik v vojski Polisaria, še vedno živijo v Alžiriji, ena sestra pa živi v Španiji.

Saharci kljub temu, da okupacija traja že več kot 30 let, ostajajo optimisti. ''Mi verjamemo, da volja ljudstva nikoli ne umre. To nas žene in vsak dan vidimo, da smo bližje zmagi.'' Sedaj je okoli 80 odstotkov Saharcev izobraženih, kar je zelo pomembno, saj vedno ni bilo tako.

Drugo vojno je doživel v Jugoslaviji

V času španske kolonizacije v Zahodni Sahari sploh ni bilo šol, zato se je Hmudda šolal pri znancih. Nato pa so v Alžiriji v begunskem taborišču organizirali osnovno šolstvo za vse otroke, tam se je šolal tudi sam. Po maturi v Ažiriji je dobil jugoslovansko štipendijo za študij gradbeništva v Makedoniji in pot ga je pripeljala na območje nekdanje Jugoslavije. A tudi tam ni mogel ostati dolgo.

Zahodna Sahara je žrtev svojega bogastva

Maroko po njegovih besedah prepoveduje vsakršno organiziranost zahodnosaharcev, bodisi politično, socialno ali kulturno. ''Vsak drugi Maročan na okupiranem območju je tajni agent,'' in zato tudi Saharci sami ne morejo govoriti na glas o dogajanju na okupiranih ozemljih, saj jih lahko to drago stane, pojasnjuje Hmudda.

Zahodna Sahara je bogata s fosfati, saharska obala je eno najbogatejših ribolovnih območij na svetu, ima uran, železo, nafto in druge dragocene naravne vire. ''Zahodna Sahara je žrtev svojega bogastva. Maroko, ki je revna država, je v tem našla svojo priložnost''.

''Nobena država na svetu, tudi najbližji zavezniki Maroka, ne priznavajo legitimnosti maroške okupacije.'' Ne priznavajo, da je Zahodna Sahara del Maroka ali da ima Maroko oblast v Zahodni Sahari, pojasnjuje Hmudda. Vendar tudi ne priznajo Zahodne Sahare kot neodvisne države.

''Maroko kot država s posebnim statusom naprednega partnerja EU dobi letno 400 milijonov evrov pomoči od EU, ne ve se pa, kam gre ta denar,'' prav Hmudda in dodaja, da se ta denar porablja za maroške vojaške interese. Tu pa je tudi problem ribištva, saj si Maroko lasti pravice za izkoriščanje morja ob zahodnosaharski obali. Za to EU Maroku daje 144 milijonov evrov. Ta denar pa prispevamo vsi evropski davkoplačevalci.

Zid sramote

Tri četrtine ozemlja Zahodne Sahare, gre za obmorski predel, od četrtine ozemlja, ki je pod nadzorom Fronte Polisario ločuje dolg zid, ki mu mnogi pravijo zid sramote. 2700 km dolg zid je Maroko zgradil v devetih letih, po Hmuddovih besedah s pomočjo Francije, ZDA in drugih zaveznikov.

Zaradi zidu ljudje ne morejo ne ven ne notri, mnogi pa so svoja življenja pustili prav ob zidu, saj je močno zavarovan z minami, poleg tega pa je vzdolž zidu nameščenih 100.000 maroških vojakov, ki pazijo, da kdo ne pobegne ven ali pride notri.

Slovenci so imeli podobno usodo kot Saharci

''Slovenci so imeli podobno usodo kot Saharci. So majhen narod po številu, a velik narod po svoji volji. In tudi brez te volje Slovenije danes ne bi bilo,'' pravi Hmudda in dodaja, da ima Slovenija, ki je danes članica EU dolžnost, da nekaj stori. ''Slovenija ima veliko vlogo, tudi če nobena druga država EU ne priznava Zahodne Sahare,'' meni, saj je tudi Slovenija čakala, kdo jo bo priznal prvi, da bodo drugi sledili. ''Zakaj pa je EU Kosovo priznala čez noč?'' se ob tem sprašuje.

''Slovenija nima nobenih interesov da bi nasprotovala neodvisnosti Zahodne Sahare,'' pravi in dodaja, da sta zgodovini teh držav na nek način podobni. Ob tem je kritičen do stališča slovenskega zunanjega ministrstva, ki pravi, da mora biti rešitev v tem primeru sprejemljiva za obe strani, torej zahodnosaharsko in maroško. Opozarja, da Slovenija še zdaj ne bi bila samostojna, če bi se morala s tem strinjati tudi Jugoslavija. Kot drugi primer navaja Kosovo, tudi v tej zgodbi je EU priznala Kosovo, ne da bi se s tem strinjala Srbija.

Hmudda ne dvomi, da bo Zahodna Sahara slej kot prej samostojna država, predvsem pa si želi, da bi Saharci končno dobili pravico, da sami odločajo o svoji usodi. ''Ali bo to neodvisnost, ali bo to del Maroka,'' dve možnosti navaja Hmudda in dodaja, da je ''minimum, ki ga zahtevamo, možnost, da povemo, kaj želimo''.