'150 športnih zvez skupaj ne more kupiti Oblaka, Kopitarja, Dragića'

Denarja iz javnih virov za družbene dejavnosti pri nas ne bo nikoli dovolj, tudi za šport kot enega temeljev pri prepoznavnosti države v športu ne. Na okrogli mizi o financiranju športa na Ekonomski fakulteti je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič uvodoma priznala, da v zadnjem času javna sredstva za šport rastejo, vendar prepočasi. Letos naj bi bilo tako iz različnih državnih virov na voljo okrog 30 milijonov evrov. Dodala je, da se v Evropi in svetu v zadnjem obdobju zvišujejo tudi sponzorska sredstva, zato je med drugim pomembno tudi vprašanje obdavčitev.

Predsednik Evropskih olimpijskih komitejev Janez Kocijančič je kot nekdanji predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) dve desetletji in pol soustvarjal temelje slovenskega športa, tudi financ.

"Kot pravilna usmeritev se je izpostavilo razvejanost virov in projektno financiranje, na kar precej vpliva OKS kot krovna organizacija, vendar ne samostojno, kot v številnih drugih državah, ali pa to kot edini sofinancer namesto olimpijskega komiteja počne država ... Če bi šport sofinancirali le iz javnih sredstev, bi slovenski šport že zdavnaj propadel, kar bi se zgodilo tudi, če ne bi bilo osnova za delovanje prostovoljstvo," je nanizal Kocijančič in dodal: "Vseh okrog 150 naših nacionalnih športih zvez ne dobi skupaj toliko javnega denarja, da bi lahko kupile Jana Oblaka, Anžeta Kopitarja ali pa Gorana Dragića."

NZS ima velikega brata, vsi pa nimajo te sreče

Predsednik Nogometne zveze Slovenije Radenko Mijatović je dejal, da ni vprašljiv temelj, ampak razdelitev sredstev, "saj dobijo individualni športi veliko več, kot kolektivni, ti pa imajo veliko več članov." Dodal je, da je res, da NZS dobi precej solidarnostnih sredstev od mednarodne in evropske zveze, druge panožne zveze pa ne.

"Mi nimamo velikega brata za sabo, kot NZS, pri trenerjih se je začelo premikati, na drugih področjih pa obstaja volja, da spremenimo razmerja pri javnem financiranju. Nismo v vojni z individualnimi športi, pravzaprav smo zelo blizu," pa je navedel predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec.

Predsednik Smučarske zveze Slovenije Enzo Smrekar je zavrnil delitev med individualne in kolektivne športe, ter izpostavil: "Skupna vreča denarja se ne veča bistveno, se pa povečuje delež tistih, ki vanjo posegajo. Če bi mi stavili le nanjo, bi si lahko privoščili le biatlon in teke. Plačamo pa več davka, kot dobimo denarja od države, prav tako pa sponzorji ne dobijo davčnih olajšav."

Slednje je kot veliko oviro pri sponzoriranju navedla članica IO OKS Vojka Ravbar, ki je namestnica glavnega izvršnega direktorja SKB banke. "Mi in številne druge poslovne družbe denarja ne dajemo zgolj najbolj uspešnim ta čas, ampak tudi za razvejane programe mladih, brez katerih ne bo naslednjih generacij slovenskih svetovnih zvezd."

Nekdanja umetnostna drsalka Tjaša Andree Prosenc, podpredsednica Mednarodnega sveta Arbitražnega razsodišča za šport, je dejala, da pogreša večje javno sofinanciranje, ne zgolj slikanje politikov ob uspehih. "Potrebna je pomoč tudi pri razvoju in tedaj, ko ni bleščečih izidov." Obenem je izpostavila boj za čistejši šport ter njegove črne strani, kot so doping, dogovarjanje za izide tekem in s tem povezanimi športnimi stavami.

Liberalizacija športnih stav bi povzročila dvig kvot

Trg športnih stav naj bi pri nas drugače uredili, pojavile so se zakonodajne ideje po liberalizaciji trga. "To bi povzročilo dvig kvot in večje sklade za dobitke, s tem pa se znižujejo sredstva, ki jih dobijo deležniki kot koncesijske dajatve od Športne loterije in Loterije Slovenije," je omenil predsednik uprave Športne loterije Edvard Kolar.

Nadaljeval je, da visoke kvote povečujejo oglaševanje. "To počnejo nelegalni ponudniki. Mi tudi nimamo stav v nižjih ligah ali na prvi rdeč karton ali na prvi kot na tekmi, kot oni. Vse to povečuje tveganje za stranpoti športa v ligah, kjer je manj nadzora, in obenem zelo povečuje odvisnost igralcev."

Kolar je izpostavil, da je davek na srečke, ki je bil v času krize uveden kot interventni davek, pa nikoli ukinjen, samo leta 2016 prinesel dva milijona neposrednega vpliva na manjše koncesijske dajatve za športne, invalidske in humanitarne dejavnosti.