'Znašli smo se, kot smo se znali'

Večina dovolj starih se najbrž še kako dobro spominja časa pred 20 leti, ko smo stopili novi eri naproti. Starši, otroci, šole, bolnišnice in druge ustanove so bile v nenehni pripravljenosti, če bi se oglasila sirena, ki je naznanjala nevarnost, in civilistom nakazala, kdaj se umakniti na varno v zaklonišča. Z Uprave RS za zaščito in reševanje so za 24ur.com sporočili, da je 28. junija leta 1991 tedanji sekretar za ljudsko obrambo z dopisom ukazal vsem službam za opazovanje, obveščanje ter alarmiranje aktivacijo vseh operativnih skupin za spremljanje zračne in zemeljske situacije ter dopolnilnega opazovalnega omrežja, ki so po potrebi alarmirale prebivalstvo.

Prvič se je sirena, ki je naznanjala nevarnost zračnega napada, oglasila že čez dva dni, 30. junija, ob 9.01. Še enkrat so jo sprožili 2. julija ob 15.21 in spet istega dne ob 16.27. Skladno s takrat veljavnim znakom za nevarnost zračnega napada je zavijajoč zvok siren trajal 60 sekund. Kljub temu da takrat centralnega krmiljenja siren še ni bilo in so sirene sprožili iz vsakega občinskega centra za obveščanje posebej, velikega zamika med oglašanjem siren ni bilo.

Težave pa so bile v telekomunikacijah, čeprav so bile motene predvsem mednarodne zveze. V nekdanji Jugoslaviji so bile tri mednarodne telefonske centrale, in sicer v Ljubljani, Sarajevu in Beogradu. Takratna zvezna vlada je preprečila mednarodni promet iz central v Sarajevu in Beogradu, medtem ko je ljubljanska mednarodna centrala imela povezavo le z Italijo, Avstrijo in Nemčijo, se spominjajo v Telekomu. Kot pravijo, so se znašli, kakor so se v tistem trenutku lahko, in promet za vse druge države preusmerjali prek teh treh držav, zlasti Nemčije. ''To je bilo takrat zelo pomembno zaradi seznanjanja vse svetovne javnosti s pravo resnico o dogodkih v Sloveniji,'' so poudarili.

V nasprotju z mednarodnimi zvezami pa je notranji telefonski promet potekal nemoteno. V takratnem PTT Slovenije so v telefonsko omrežje povezali tudi vsa zaklonišča, zelo obremenjene pa so bile tudi teleprinterske zveze, ki so jih v tistih časih še zelo radi uporabljali zlasti novinarji, so še sporočili iz Telekoma.

Nemoteno pa je potekala preskrba poslovnih bank z dinarsko gotovino, in sicer prek podružnic Agencije za plačilni promet. Zaradi cestnih zapor so bili delno moteni samo transporti gotovine, vendar to ni povzročilo pomanjkanja gotovine. Kot so sporočili iz Banke Slovenija, so imeli v podružnicah Agencije za plačilni promet dovolj zalog. Tudi dvigi dinarske gotovine pri bankah so potekali normalno in dvig ni bil zneskovno omejen, razen v skladu z bančno prakso.

Tako doma kot s tujino je plačilni promet potekal brez večjih težav. Odkup tujih valut je v pooblaščenih menjalnicah potekal normalno, je pa bil nakup omejen glede na razpoložljiva devizna sredstva in v skladu s pogodbo med banko in menjalnico. Iz Banke Slovenija so še sporočili, da so občani s tujo valuto trgovali predvsem na neuradnem trgu.

To je potrdila tudi Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije, ki je povedala, da so ljudje v tistem času devize kupovali na črno od "posrednikov". ''Če si jih preplačal do 10 odstotkov, se je štelo, da je zamenjava ugodna,'' je povedala. Inflacija je bila takrat namreč najmanj 20- in večodstotna. Bili so ljudje, ki so preprodajali devize, kupci pa jih niso osebno poznali. Kljub temu da ob zamenjavi niso dobili potrdila, je bilo znatno manj goljufij, se spominja Kutinova. ''Danes nam verjetno na kraj pameti ne pade, da bi neznancu izročili 1500 evrov in mu na besedo verjeli, da bomo denar v tuji valuti dobili naslednji dan,'' je povedala.

Spominja se, da je bilo v tistem času manj goljufij in kriminala. Sodelavci so si med seboj šli za poroke na banke in nihče ni niti pomislil, da kreditojemalec ne bi odplačeval posojila. Verjetno je to tudi posledica izredno majhne brezposelnosti in stabilnih služb, predvideva Kutinova.

Sicer pa je bila Slovenija po njenem mnenju med vojno dobro organizirana, zato tudi ni bilo večjega pomanjkanja. Imeli smo dobre blagovne rezerve, predvsem zaradi "izkušenj iz konca 70. in začetka 80. let, ko so bile težave z oskrbo, ko zaradi pomanjkanja deviz ni bilo pralnih praškov, čokolade in drugega''. Kutinova je še povedala, da se je takrat iz tujine manj uvažalo, saj ni bilo veliko deviz, pa še tuji izdelki so bili obremenjeni s carino, davki in drugimi dajatvami ter so bili zato zelo dragi.

Iz arhivskega materiala GZS Sekcije za trgovino je razvidno, da je vojna pustila pečat tudi na trgovinah. Prva ocena vojne škode v trgovini je namreč znašala 2.856.837.626 takratnih dinarjev, škodo pa so ocenili tako na prodajnih objektih kot na blagu, prometnih sredstvih in zaradi izpada dohodka. Končni podatki so sicer razkrili, da je bila škoda še večja, in sicer za 250.560.980 takratnih dinarjev, tako da je skupna škoda v trgovini zaradi vojne znašala 3.107.398.606 takratnih dinarjev.

Vojna je sicer škodo povzročila tudi v poštnem prometu, najbolj prizadeti pa so bili ljudje, ki pošiljk niso mogli odposlati oziroma jih prejeti. Na Pošti Slovenija se spominjajo: ''26. junij 1991; Bila je navadna delovna sreda. Vse poštne pošiljke so bile kot druge dni prepeljane po voznem redu in dane v dostavo. Kljub temu pa je bilo čutiti določeno napetost. Posebni ukrepi niso bili uvedeni, delavci v transportu so bili opozorjeni le na večje varovanje.'' No, v nočnih urah naslednjega dne so poštna vozila z manjšimi zastoji opravila prevoz med poštnimi centri, večji zastoji pa so nastali v jutranjih urah, tako da marsikatero vozilo iz poštnih centrov ni prišlo do svojega cilja, zato se je vrnilo. Tanki so namreč nekatere ceste blokirali, pri tem pa so pomendrali številne avtomobile. Ceste so bile tako blokirane na območju Novega mesta, v okolici Jesenic in delu Ljubljane, že naslednji dan pa so bile zapore cest skoraj po vsej državi.

Nekatere poštne pošiljke so zato morali prepeljati po obhodnih smereh, ponekod jim je uspelo, spet drugje pa se nikakor niso mogli prebiti tja, kamor so bili namenjeni. Zato so računali predvsem na prevoz po železnici. Pakete so vozili le do varne razdalje, druge pa so vračali kot nevročene. V vojašnice pošte niso dostavljali. Telegrame je bilo medtem mogoče sporočati brez večjih problemov. Tudi mednarodni promet je potekal brez večjih težav.

''1. julij 1991; Pošiljke smo poskušali med poštnimi centri prevažati tudi s kombiniranimi prevozi (vlaki, avtomobili), povečini uspešno. Marsikdaj je bila potrebna velika iznajdljivost, kot na primer v Radencih, kjer so poštarji vse pošiljke prenesli čez miniran most v Petanjcih. Kljub velikim težavam in tveganju nam je uspelo izplačati pokojninske nakaznice,'' so sporočili s Pošte Slovenija.

Na poštah so v tistem času delali le po nekaj ur, nekatere pošte pa so bile tudi tarče jugoslovanske vojske. ''3. julij 1991; Potujoča pošta Ljubljana–Beograd ni bila odpravljena, pozneje je bila zaprta tudi proga proti Beogradu. Celotni tranzit poštnih pošiljk je ostal v Ljubljani. Tranzit med poštnimi centri je potekal kombinirano, z veliko zamudo, povečini pa uspešno. Izjema je bil le Koper, saj se je moralo zaradi popolne zapore vseh cest vozilo vrniti. Prevoz pošiljk med poštnima centroma Ljubljana in Nova Gorica je že nekaj dni uspešno potekal po železnici,'' pravijo na Pošti Slovenija.

8. julija so se razmere počasi normalizirale, problemi so bili le še na posameznih območjih, na katerih so bile blokirane stražnice in vojašnice. Že naslednji dan se je prevoz povsem normaliziral.