Vojna skozi vaše oči: Otroci, stari toliko kot naša država

Naša bralka Vesna je pred 20 leti rodila hčerko. Spominja se, da jo je v nedeljo, 30. junija 1991, ob 5.30 mož moral odpeljati v UKC Maribor, saj se je začel porod. "Vse lepo in prav, vendar pot do porodnišnice je bila še kako zahtevna," pripoveduje Vesna. Z možem sta namreč živela na Pobrežju v Mariboru, pot do bolnišnice pa so jima ovirale barikade. Vseeno jima je v bolnišnico uspelo priti. "Tam je bila seveda tudi panika, zato sva kar nekaj časa porabila, da so naju spustili v porodnišnico, sestre so bile malce prestrašene, vendar so me lepo sprejele," se spominja Vesna.

Težave pa so nastale, ko se je v Mariboru oglasil alarm. Zavladala je panika, vse porodnice pa so morale peš v kletne prostore. Vesni so popadke morali umetno ustaviti. Spominja se, da klet ni bila pripravljena na mlade mamice, njihove novorojenčke in nosečnice. "Čeprav se je osebje trudilo, smo bile vse prestrašene," pravi Vesna. A že po nekaj urah so se lahko vrnile nazaj v sobe, medtem ko so Vesno takoj odpeljali v porodno sobo. "Ob 13.55 sem rodila zdravo hčerko. Želela sem domov in upala sem, da bo z nama vse v redu," pripoveduje.

V torek, 2. julija, se je alarm znova oglasil, a takrat je osebje že poskrbelo za porodne sobe tudi v kletnih prostorih ter za postelje in inkubatorje. Vesna je tako v kleti prebila še nekaj ur. Bolnišnico je lahko zapustila naslednji dan, z njo in njeno hčerko pa je bilo vse v redu. "Danes je hči stara toliko kot naša država in sem zelo ponosna nanjo," pravi Vesna.

Bralka Suzana: 'Vse skupaj se je zdelo kot kakšne sanje'

Bralka Suzana je bila v dnevih pred osamosvojitvijo tik pred porodom. V kranjsko bolnišnico je prišla 22. junija 1991, njen sin pa se je rodil še isti dan. Po porodu so Suzano namestili v sobo skupaj s še tremi mamicami. Čas v porodnišnici si je zapomnila po tem, da so bile mamice precej razburjene, če so slišale pokanje, Suzana pa jih je mirila, saj je bilo v Kranju dogajanje v mestu, in je verjela, da pokajo le petarde.

Vedela je sicer, da se vojna bliža, saj so iz porodnišnice predčasno odpustili vse mamice, ki niso imele zapletov pri porodu. Bolnišnica se je namreč pripravljala na morebiten sprejem večjega števila ranjencev. Na dan, ko je čakala, da pride ponjo mož, je bilo pred porodnišnico polno vojakov. Njen mož je za pot do porodnišnice potreboval več kot uro, pa čeprav v običajnih razmerah tja lahko pride v 15 minutah. Pri vsakem križišču so ga namreč vojaki poslali drugam.

Suzana je imela srečo, saj je možu uspelo priti do bolnišnice in je lahko odšla domov. Spominja pa se mamice, s katero je delila sobo, ki je sicer živela blizu vojaške karavle nekje med Tržičem in avstrijsko mejo. "No, ona ni mogla domov, niti nihče ni mogel priti ponjo, saj je bila cesta zaprta, in tudi oblekic za novorojenčka ni imela," pripoveduje Suzana. Nazadnje so za omenjeno mamico poskrbeli njeni prijatelji iz Kranja.

Suzana pravi, da so bili vsi zelo vznemirjeni, a ne more reči, da jih je bilo prav strah. "Kajti vse skupaj se je zdelo kot kake sanje," pripoveduje Suzana in dodaja, da so menili, da se bodo vsak čas zbudili. "Doma me je pričakal Jelko Kacin na radiu, ki ga je moj mož poslušal skoraj 24 ur na dan, in pa Krvavec v ognju," pripoveduje. Za njenega novorojenčka to sicer ni bila ravno prijetna dobrodošlica, a tudi Suzana, podobno kot Vesna, zdaj na tisti čas gleda skozi smeh. 

Preberite še: Med grožnjo letalskega napada, ko so porodnice v zaklonišča hitele s komaj rojenimi otroki, je ena od mater rodila kar v zaklonišču ljubljanske porodnišnice.