In zgodilo se je: Med grožnjo letalskega napada, ko so porodnice v zaklonišča hitele s komaj rojenimi otroki, je ena od mater rodila celo v zaklonišču ljubljanske porodnišnice.
Glavna medicinska sestra porodnišnice Hedvika Škraban in primarij Vasilij Cerar sta ekipo 24UR v kleti ljubljanske porodnišnice popeljala po zaklonišču, ki sta mu med gradnjo odločno nasprotovala. "Eden od glavnih objektov je bilo zaklonišče in takrat sem imel občutek, kot da smo paranoiki. Ker je tole stalo tretjino celotne vrednosti stavbe, sem bil proti,“ je Cerar pojasnil svoje razloge za nasprotovanje.
Hedvika Škraban pa je dejala, da je bilo, ko so gradili, določeno, da mora biti del, kjer je bilo zaklonišče, prazen. "Kar se nam je zdelo čudno in neumno, ker smo mislili, da tega ne bomo nikoli rabili,“ je povedala. Toda tudi porodnišnica se je morala leta 1991 prilagoditi vojni. Pacientke in uslužbenci porodnišnice so se morali preseliti v podzemlje. Kot je povedal Cerar, niso mislili, da delajo proti jugoslovanski armadi, temveč proti Rusom, Sovjetom … "saj tudi sovražnika smo v Jugoslaviji menjali“, je dejal. No, zagrozilo je od tam, kjer so najmanj pričakovali – iz Beograda.
Babico Sonjo Stančin so sirene ujele v porodnem bloku. "Prizori so bili ganljivi. Matere so s svojimi novorojenčki v rokah hodile v zaklonišče,“ se spominja. Nevarnost iz zraka je namreč tiste dni resno grozila vsepovsod. Zaradi napadov so v zaklonišče selili tudi bodoče matere sredi poroda. V zaklonišču je bil namreč pripravljen tudi operacijski del. "Imeli smo sobo za intenzivno nego in terapije. Vse je bilo na majhnem mestu in vse je delovalo,“ je razložil Cerar in dodal, da bi lahko v tisti pogojih opravili tudi carski rez.
Porodna knjiga pa razkrije precej nenavaden pripis pri enem od otrok. Rodil se je namreč v zaklonišču. "Saj bi jih bilo več, a ker je nevarnost minila, smo se lahko postopoma preselili nazaj v porodno sobo,“ je povedala Škrabanova. Babica je dejala, da ni bilo nič težje kot ponavadi. Dodala je, da se lahko tudi v mirnem času porod zgodi v rešilnem vozilu, avtomobilu ali kje drugje. Težje je bilo morda le to, da so vsi razmišljali, kaj se dogaja zunaj – z družinami. "Doma si takrat puščal še majhne otroke in nisi vedel, kaj bo z njimi, ker si bil na delovnem mestu,“ je pojasnila Stančinova.
Vsi so bili torej enotni – strokovno gledano bi lahko delovali brez težav. Te bi lahko nastale le zaradi prostorske stiske, meni babica. "Po moje bi nastopila panika. Mogoče ne toliko zaradi samih žensk, ampak zaradi otrok, ki so bili nemirni in izražali svoj strah z jokom,“ je dejala.
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.