Po 20 letih v politiki še vedno isti obrazi?!

V javnosti velikokrat slišana pripomba, da med politiki že vse od razglasitve neodvisnosti (in še dlje) gledamo iste ljudi, je le delno resnična. Nekateri akterji osamosvojitve so se že pred leti umaknili iz javnega življenja, drugi se le občasno oglasijo s komentarji razmer, v katerih smo se znašli, tretji še vedno aktivno sooblikujejo slovenski politični vsakdan ... Spomnili smo se nekaj imen, ki smo jih v času osamosvajanja največkrat slišali.

Čas velike enotnosti ...

Vrnimo se nazaj, na večer 26. junija 1991. Na Trgu republike je zaplapolala zastava nove države in Milan Kučan je izrekel znamenite besede: "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan." Naslednji dan je bila vojna …

Kučan je bil takrat predsednik predsedstva Slovenije, nato pa vse do leta 2002 predsednik Slovenije. Politik, ki mu je bila javnost vseskozi izjemno naklonjena, danes po eni strani prejema pohvale, da je v času osamosvajanja odigral odločilno vlogo, po drugi pa mu očitajo, da voza sprememb ni vlekel naprej, ampak ga je poskušal celo ustaviti. Od izteka mandata v javnosti redko nastopa, kar pa ni utišalo govoric, da od zadaj upravlja državo. Te so se še okrepile, ko je ustanovil Forum 21, ki mu še vedno predseduje.

In kako se spominja časa pred 20 leti? Kot je večkrat poudaril, predvsem po enotnosti, ki je takrat vladala v Sloveniji. In prav to je po njegovem tudi rešitev za današnje težave. "Tako kot pred 20 leti, enotno, bi morali ravnati v vsakem prelomnem obdobju, ki zahteva sposobnost prilagajanja spremembam časa in razvojnim procesom doma in v svetu," je pozval na eni od proslav ob obletnici osamosvojitve in "receptu" dodal nasvet, naj bo interes države in skupnosti tudi danes pred interesi političnih strank. "Prav v spominu na dogodke pred 20 leti je mogoče in vredno poiskati vir moči, da se tudi tokrat zmoremo soočiti z izzivi časa in si zagotoviti obet boljše prihodnosti za vsakogar od nas in za vso skupnost," pravi nekdanji predsednik, ki je prepričan, da razmere v Sloveniji še zdaleč niso tako slabe, kot želijo nekateri prikazati.

Pomembno vlogo pri osamosvajanju je odigral tudi njegov naslednik na mestu predsednika, pred tem pa dolgoletni premier, danes pokojni Janez Drnovšek. Ko se je Slovenija podajala na pot samostojnosti, je bil član jugoslovanskega predsedstva in na položaju je vztrajal tudi med desetdnevno vojno. Čeprav so se pojavljali očitki na ta račun, je nazadnje prevladalo prepričanje, da je Slovenija v času zgodovinskih odločitev še kako potrebovala človeka v Beogradu. Bil je med tistimi člani predsedstva, ki so se uspešno zoperstavljali pritiskom JLA in brzdali njeno zahtevo po reševanju propadajoče države s silo. Ko se je predsedstvo zadnjič sestalo v polni zasedbi, je sprejelo dva za Slovenijo odločilna sklepa: da se JLA umakne z njenega ozemlja in da se slovenske nabornike odpusti iz vojske. Oba je predlagal Drnovšek, ki se potem zasedanj v Beogradu ni več udeleževal.

Leta 2003 umrli Jože Pučnik je bil soustanovitelj in vodja Demosa ter predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije (SDSS), predhodnice današnje SDS. Bil je politični disident, zaradi česar je moral tudi zapustiti Jugoslavijo, in eden od avtorjev 57. številke Nove revije. Skupaj s pisci ustave Tinetom Hribarjem, Petrom Jambrekom in Tonetom Jerovškom so predlagali plebiscit, na katerem so nato Slovenci z veliko večino potrdili željo po samostojnosti.

Tu pa je nujno omeniti še eno osebo, in sicer Spomenko Hribar. Uspelo ji je nekaj, kar se danes zdi skoraj nemogoče – dosegla je enotnost vseh slovenskih strank. Na njeno pobudo so podpisale Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. Hribarjeva je bila tudi med prvimi, ki so se javno zavzemali za narodno spravo.

Prva slovenska vlada

Lojze Peterle, danes evropski poslanec, je med tistimi, ki že vseh 20 let krojijo slovensko politično panoramo. Bil je prvi predsednik slovenske vlade. Na njeno čelo je stopil po volitvah leta 1990, potem ko so njegovi Slovenski krščanski demokrati (SKD) v okviru Demosa na volitvah zbrali največ glasov. Funkcijo je opravljal do leta 1992. Kot predsednik vlade je bil med vojno "v pogonu" 24 ur na dan in si skupaj s štabom prizadeval za diplomatsko rešitev spora. Sodeloval je tudi na brionskih pogajanjih. Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil tisti človek, ki je s stene vladne sejne sobe snel Titovo sliko, in tisti, ki je med ministri ukinil nagovarjanje s tovariši. Postali so gospodi ...

Podpredsedniki prve slovenske vlade so bili Mitja Malešič, Jože Mencinger, Andrej Ocvirk in Leopold Šešerko.

V Bruslju si kruh služi tudi politik, katerega obraz je številnim Slovencem najbolj ostal v spominu iz obdobja desetdnevne vojne. Jelko Kacin je bil minister za informiranje in iz Cankarjevega doma je vodil znamenite tiskovne konference, na katerih je moral, kot je povedal za 24ur.com, "čim bolj prepričljivo prodati zgodbo o Davidu in Goljatu". "Moja bistvena naloga v času vojne je bila domači in tuji javnosti jasno in odločno sporočiti našo resnico," je pojasnil. "V primerjavi z nastopi generala Blagoja Ađića, ki je strogo uniformiran suhoparno momljal v brado, je bil naš nastop drugačen – svež, prepričljiv …" navaja enega od razlogov za popoln uspeh na medijski fronti. Zavedali so se pomembnosti vizualnih učinkov in prednost dali televiziji, ki je sliko takoj pošiljala v svet.

Pa zavrtimo čas za 20 let naprej in se vrnimo v sedanjost. Ta ni tako črna, kot mislimo, je prepričan Kacin. "Kot evropski poslanec gledam Slovenijo od zunaj in od znotraj. Od zunaj jo vidim kot relativno uspešno državo blagostanja, ki se je lepo uveljavila na več področjih. Uspešno je predsedovala svetu EU, tudi v gospodarskem smislu ji gre relativno dobro, bolje kot se tega zaveda večina ljudi. Od znotraj pa jo vidim kot državo, ki se preveč ukvarja sama s seboj, ki je preveč zaprta med svoje doline in ne vidi širšega obzorja. Slovenija se po nepotrebnem prepušča nemoči, samopomilovanju in brezizhodnosti in premalo išče boljše, operativne in bolj konstruktivne rešitve," je opisal dva pogleda na eno državo. Sicer pa je prepričan, da se vsi zavedamo težav, ki jih imamo, in izzivov pred nami ter da vsi hočemo vizijo, ki ne bo segla samo do jutrišnjega dne, ampak nam po povedala, "kaj naj bo in kako naj bo leta 2020, 2030, 2040". "Med seboj se popolnoma razumemo, le za norca nas imajo nekateri, ko nas ločujejo, spodbujajo in širijo cmeravost, ko ubijajo optimizem v naših glavah. Čas je, da se temu upremo, da se začnemo veseliti življenja in priložnosti, ki jih imamo, in se na glas smejati," poziva. Prav to želi državljanom v čestitki ob 20-letnici samostojnosti. In dodaja: "Mi, starejši politiki, moramo biti del rešitve in ne problema."

Igor Bavčar, prvi notranji minister samostojne Slovenije, je politično kariero leta 2002 zamenjal za gospodarsko in prevzel vajeti Istrabenza, s katerim je nato neslavno 'nasedel'. Uspešnejši je bil leta 1991, ko je vodil koordinacijo priprav na osamosvojitev in med desetdnevno vojno glavni štab slovenskih oboroženih sil, kar izpostavlja kot svoj največji dosežek v času osamosvajanja. Slovenije, pravi, na pot k samostojnosti ni spodbudil en sam dogodek, ampak je bil to proces, "ki ga je oživilo vrenje konec osemdesetih let, dejavnost odbora za varstvo človekovih pravic, Nove revije, novih družbenih gibanj, nastajajočih opozicijskih strank, zmaga Demosa, odločitev ljudi na plebiscitu in okoliščine, ki so predvsem s pomladjo evropskih narodov, padcem Berlinskega zidu in razpadanjem Jugoslavije, pognale to zgodovinsko kolesje". O zaslugah pa se strinja s Kacinom – največje imajo ljudje, "ki so na plebiscitu jasno povedali politiki, kaj od nje pričakujejo".

Mlada država je imela na začetku srečo, pravzaprav potuho, pravi. "Slovenija je v obdobje samostojnosti zaplula ob razmeroma ugodnih mednarodnih ekonomskih razmerah, konjukturi, ki je pomenila precejšnjo potuho za spremembe, ki so bile nujne, pa jih nismo izpeljali. To je danes v času mednarodne gospodarske krize očitno." In rešitev? "Ni magičnega hitrega recepta, izboljšanje bo počasno, po eni strani nas že sedaj iz teh razmer bolj vleče konjuktura na ključnih trgih slovenskih podjetij kot pa domači ukrepi," je prepričan Bavčar, ki dodaja, da je sistem prenormiran in da se je razrasla birokracija, ki duši podjetništvo.

Pred 20 leti je na politični sceni že bil tudi Dimitrij Rupel – že takrat in še kar nekaj let potem zunanji minister. V tej vlogi je imel ob osamosvojitvi izredno pomembno vlogo – vzpostaviti slovensko zunanjo politiko in poskrbeti, da bi novonastala država čim hitreje prišla do mednarodnih priznanj. Posebne zasluge, da se je to zares zgodilo, pripisuje takratnemu nemškemu zunanjemu ministru Hansu Dietrichu Genscherju ("Genscher je bil ene vrste dobra vila Slovenije") in pokojnemu papežu Janezu Pavlu II.

Če odštejemo skok na ljubljanski županski stolček, je Rupel vseskozi deloval v diplomaciji, kjer je bil tudi povod za kar nekaj dvignjenih obrvi, če že ne sporov. Potem ko ga predsednik ni želel imeti za veleposlanika na Dunaju in ko se je mestu svetovalca pri premierju odpovedal, je danes zaposlen na zunanjem ministrstvu. Po aferah s pisanjem pisem se v zadnjem času v javnosti pojavlja le redko. Ko pa se, velikokrat "udari" z ostrimi izjavami. Tako je, na primer, dejal, da imajo o osamosvojitvi danes največ povedati tisti, ki so ji najbolj nasprotovali.

Janez Janša, ki je v prvi vladi zasedal mesto obrambnega ministra, je v slovenski politiki prisoten vseh 20 let samostojnosti. Pod njegovim vodstvom se je teritorialna obramba preoblikovala v slovensko vojsko. Širši javnosti pa je postal znan leta 1988, ko ga je Služba državne varnosti aretirala. Skupaj z njim so prijeli še Davida Tasiča, Francija Zavrla in Ivana Borštnerja. Afera JBTZ je sprožila množične proteste, med katerimi se je izkristalizirala ideja o neodvisnosti.

Vsi člani prve slovenske vlade:

Jožef Jeraj, minister za trgovino, imenovan 12/2-1992
Igor Bavčar, republiški sekretar za notranje zadeve, imenovan 16/5-1990
Katja Boh, predsednica Republiškega komiteja za zdravstveno in socialno varstvo, imenovana 16/5-1990, razrešena 15/1-1992
Božidar Voljč, minister za zdravstvo, družino in socialno varstvo, imenovan 15/1-1992
Viktor Brezar, predsednik Republiškega komiteja za drobno gospodarstvo, imenovan 16/5-1990
Andrej Capuder, predsednik Republiškega komiteja za kulturo, imenovan 16/5-1990
Janez Dular, član Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije, zadolžen za vprašanja Slovencev po svetu in italijanske in madžarske narodnosti v Republiki Sloveniji, imenovan 16/5-1990
Franc Godeša, predsednik Republiškega komiteja za borce in vojaške invalide, imenovan 16/5-1990
Alojz Janko, predsednik Republiškega komiteja za zakonodajo, imenovan 16/5-1990
Janez Janša, republiški sekretar za ljudsko obrambo, imenovan 16/5-1990
Miha Jazbinšek, predsednik Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora, imenovan 16/5-1990
Stane Stanič, predsednik Republiškega komiteja za informiranje, imenovan 16/5-1990, razrešen 24/4-1991
Jelko Kacin, republiški sekretar za informiranje, imenovan 24/4-1991
Marjan Krajnc, predsednik Republiškega komiteja za promet in zveze, imenovan 16/5-1990
Marko Kranjec, republiški sekretar za finance, imenovan 16/5-1990, razrešen 8/5-1991
Dušan Šešok, republiški sekretar za finance, imenovan 9/5-1991
Jožef Jakob Osterc, predsednik Republiškega komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, imenovan 16/5-1990
Ingo Paš, predsednik Republiškega komiteja za turizem in gostinstvo, imenovan 16/5-1990
Rajko Pirnat, republiški sekretar za pravosodje in upravo, imenovan 16/5-1990
Jožefa Puhar, predsednica Republiškega komiteja za delo, imenovana 16/5-1990
Izidor Rejc, predsednik Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo, imenovan 16/5-1990
Dimitrij Rupel, predsednik Republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje, imenovan 16/5-1990
Peter Tancig, predsednik Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, imenovan 16/5-1990
Miha Tomšič, predsednik Republiškega komiteja za energetiko, imenovan 16/5-1990
Igor Umek, predsednik Republiškega komiteja za družbeno planiranje, imenovan 16/5-1990
Peter Vencelj, predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, imenovan 16/5-1990

Najprej Karel Franko, za njim France Bučar

Karel Franko je ime, ki ga danes v javnosti slišimo le zelo redko, pa vendar je prav njemu kot najstarejšemu delegatu pripadla čast predsedovati ustanovnemu zasedanju prve demokratično izvoljene slovenske skupščine. Odprl ga je z besedami, da je njihova naloga ustvariti temelje države, "kjer ne bo nikogar, ki ne bi imel zadosti, in nikogar, ki bi imel preveč," in kjer "ne bo privilegijev".

Razmere so bile takrat precej podobne današnjim, država je ječala pod bremeni krize. "Dota, ki jo prevzemamo, je revna, gospodarstvo je težak bolnik, potrebni bodo posegi, ki ne bodo brez bolečin, vendar ne obupajmo," je tako kolege svaril in hkrati bodril pokojni Franko.

Na zasedanju so nato za predsednika izvolili Franceta Bučarja, ki je v nagovoru poslancem oziroma delegatom izrekel znamenite besede: "S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja." Napovedal pa je tudi že, kaj bo glavni cilj v prihodnosti – Evropska unija. Bučar, dosleden legalist in eden najvidnejših slovenskih intelektualcev, ki je že takrat veljal za starosto slovenske politike, je zasedal še eno izjemno pomembno funkcijo – kot predsednik ustavne komisije je bil v središču procesa osamosvajanja. Prav on je tudi razglasil rezultate plebiscita.

Danes je Bučar še vedno dejaven; spomladi je izdal knjigo Čas velikih sprememb in v njej opisal dogajanja v polpretekli zgodovini, ki so nazadnje pripeljala do oblikovanja samostojne Slovenije. Kot je dejal na njeni predstavitvi, smo bili v ta korak prisiljeni, zanj smo se odločili šele, ko druge možnosti ni bilo.

Navajanje na delo v večstrankarskem sistemu

O prvi slovenski skupščini je treba povedat še nekaj – bila je tista, ki je razpisala plebiscit, pa tudi prve parlamentarne in predsedniške volitve, kar še utrjuje njeno mesto v zgodovini. Prvo zasedanje pa kljub vsemu še najbolje opiše beseda – kaos. Predsedujoči se je najprej pritožil, da so se predhodna zasedanja zborov začela prepozno in zato trajala do noči, tako da so, kot je dejal, nekateri delegati "čakali v zadimljenih čakalnicah na odhod vlakov ali avtobusov, ki so nas odpeljali proti domu".

Prvi poslanec, ki je nato prišel do besede, to je bil Janko Halb iz Slovenske kmečke zveze – Demosa, je prebral protestni telegram z zahtevo, naj Kučan "nemudoma poskrbi za zamenjavo nekaterih odgovornih urednikov na TV Ljubljana ter novinarjev, ki poročajo o delu slovenskega parlamenta." Razlog: z nekorektnim prenosom iz skupščine naj bi žalili najstarejše poslance, ki so vodili seje zborov, iz česar so sklepali, "da so še vedno v službi partije – SDP". "Utišal" jih je Tone Partljič z motom iz Gogoljeve drame "Ne jezi se na ogledalo, če je tvoj obraz grd". "Nešteto poslancev je prišlo k meni med zasedanji posameznih zborov ali na skupnem zasedanju, ker me poznajo kot humorista in komediografa, ali ni to komedija in farsa prve vrste ter če bom kaj napisal," je pojasnil in zaključil, naj delegati pripišejo sebi, če jih prenos ni pokazal v najlepši luči. Z ironijo se je na telegram ter na k istemu cilju usmerjene grožnje le dan prej odzval Mile Šetinc. "To oblast in moč boste dobili in boste lahko svoje čistke še naprej izvajali, zato s tem preprosto počakajte, ne obremenjujte delegatov in javnosti ta hip z aroganco in grožnjami. Hvala."

Predsednik in člani predsedstva so v skupščini podpisali še stare slovesne izjave: "Izjavljam, da bom ravnal po ustavi Republike Slovenije, ustavi Socialistične federativne republike Jugoslavije in zakonih ter da bom vestno in odgovorno opravljal svojo dolžnost."

Zanimiva je bila tudi "igra številk". Ob prvem preverjanju prisotnosti so našteli 155 delegatov, ob drugem 185. Takoj nato je sledilo prvo glasovanje: 133 glasov je bilo za, 68 proti, 13 prisotnih pa se je glasovanja vzdržalo (skupno 214). Pri naslednjem štetju so ugotovili, da je prisotnih 77 delegatov družbenopolitičnega zbora, 76 delegatov zbora občin in prav toliko delegatov zbora združenega dela (skupno 229). Pri tem se je tako zapletalo, da so podvomili v delovanje glasovalnih naprav in predlagali glasovanje z dviganjem rok, to pa je bil povod za naslednji spor.

Ker je bilo zasedanje 9. maja, na dan zmage, je padel tudi predlog, da bi z minuto molka počastili žrtve 2. svetovne vojne. A se to ni zgodilo, saj so se po različnih predlogih o tem, kako jih opredeliti, strinjali, da so segli na področje narodne sprave, ki zahteva posebno obravnavo.

Prvi državni zbor se je oblikoval 23. 12. 1992. Njegov predsednik je postal Herman Rigelnik, ki pa se je že dve leti pozneje iz politike umaknil v gospodarstvo.

Še nekaj imen ...

France Tomšič je bil vodja litostrojske stavke (1987), ki je pripeljala do ustanovitve prve stranke na slovenskem – Socialdemokratske zveze Slovenije.

Ivan Oman je bil predsednik prve stanovsko-politične organizacije po drugi svetovni na Slovenskem, Slovenske kmečke zvez, ki je zelo hitro začela igrati resno politično vlogo. "Na njegovi domačiji v Zmincu so se srečevali opozicijski veljaki. Za njihovo kuhinjsko mizo je nastajal Demos. Oman je pomagal na noge novim strankam, čeprav so bile po svoji naravi konkurenčne Slovenski kmečki zvezi," so zapisali na spletni strani Slovenska pomlad, ki jo ureja Muzej novejše zgodovine. Kot smo že omenili, je bil tudi eden od štirih članov predsedstva Slovenije. Potem ko se mu je leta 1996 iztekel poslanski mandat, se je umaknil iz aktivne politike in se posvetil delu na kmetiji.

Tone Pavček je tisti pesnik, ki je na Kongresnem trgu prebral Majniško deklaracijo. Napisali so jo Dimitrij Rupel, France Bučar, Hubert Požarnik, Veno Taufer in Janez Janša.

Marko Kranjec, danes guverner Banke Slovenije, je bil finančni minister v prvi slovenski vladi. Njegov podpis je na slovenskih bonih, predhodnikih tolarja.

Franci Petek je prvi športnik, ki je na olimpijskih igrah nosil slovensko zastavo. Bilo je leta 1992 v Albertvillu.